arsenović1 Svet24.si

Župan Arsenović ima spet težave s parkiranjem

slovenska policija, marica, splosna Svet24.si

15-letnik 17-letnika zabodel zaradi mobilnega ...

jansa dimnik marcic jahta Necenzurirano

Ko Janšev golf partner toži, najame Natašo Pirc...

natasa pirc musar pl Reporter.si

Elena Pečarič nad Natašo Pirc Musar: Ob njeni ...

milovic Ekipa24.si

Kaaaj?! Nogometašice Olimpije v prvi ligi slavile...

Modrijani Njena.si

Ne boste verjeli, kdo je Modrijanu pel na poroki

slovenija kosarka Ekipa24.si

O, ne! Poškodba enega ključnih igralcev ...

Mnenja

Sladko besnenje poraženega zla

Ko je Janina Slovenka leta 2021 postala Nika Kovač, sem od veselja skoraj skočil skozi okno. Že dolgo namreč ni več moč zanikati, da je Kovač utelešenje prebojnih energij generacije, ki jo marsikateri stari moralist po krivem označuje za apatično in razvajeno, dejansko pa v njej deluje nesluten potencial za napredek, kreativnost, sočutje, solidarnost in ravno prav norčavosti. V vsej svoji človeškosti in popolni nepopolnosti, do katere ima vso pravico, Slovenka leta zame ni neki abstraktni simbol upanja, temveč upanje samo, prekaljeno v ognju, pa vendar vse bolj živo in vse bolj odločno delujoče. Kot so pokazali odzivi na izbor Janinih bralk in bralcev, se tega zavedajo in nadvse bojijo tudi vulgarneži, ki skušajo s primitivizmom in nasiljem vzdrževati svojo prevlado v družbi. 

Kar je blagemu človeku upanje, je pač nasilniku brezup. Seveda je bilo jasno, da bodo neuravnovešenci, ki izvajajo inkvizicijo po družbenih omrežjih, takoj usekali po mladi ženski, ki si je za razliko od sramote, ki gre njim, podeljeno čast zaslužila izven naslanjača. Kljub temu morajo kolikor toliko običajno oživčenega in socializiranega človeka do obisti presuniti njihova krutost, krvoločnost njihovega izraza in sama tuleča bolečina njihovega bednega obstoja. Ampak vse tuljenje, vse togotno škripanje trolskih protez, vse klicanje božjega srda nad Niko Kovač so na koncu dneva lahko dejansko razlogi za zadovoljstvo – gre namreč zgolj za predsmrtno agonijo zastarelih, izčrpanih in impotentnih struktur, ki se že davno zavedajo, da se je njihov čas iztekel, zato besnijo in grizejo vse okoli sebe; če parafraziram Dylana Thomasa, ti skrajneži pač ne želijo iti mirno v spokojno noč, ki se razprostira pred njimi. Primitivna, kvazitradicionalistična miselnost, ki sama sebe razglaša za domoljubje – četudi ni sposobna resnično ljubiti ničesar – se z zobmi in nohti oklepa poslednjih okopov svojih privilegiranih položajev. Toda moči, da jih ubrani, in vsebine, da jih upraviči, že dolgo nima več; ostanejo torej le še strahovanje vseh drugače mislečih, pozivi k linču, brezkončna mržnja do vsega svežega, ustvarjalnega, ljubečega, dostojnega, sočutnega, vitalnega – do življenja samega. Kajti revčki, ki sedaj najbolj vpijejo in najbolj goreče žugajo, to počnejo zgolj zato, da bi sami pri sebi še enkrat več preverili, ali so nemara še živi in ali so sploh kdaj resnično bili, pri tem pa dobro poznajo odgovor, in to je tisto, s čimer ni mogoče živeti – živa smrt. 

A thomasovska noč je zanje že napočila, vsi drugi pa nastavljamo lica svetlikanju zore na obzorju. Nika Kovač in njene sodelavke in njeni sodelavci ter vsa ta generacija so tukaj in nikamor več se ne bodo umaknili, ne v nebogljeno otroštvo ne v pozabo družbenega obrobja; krepijo se, razraščajo in segajo po položajih vpliva in moči, ki jim pripadajo, in s svojim vzponom vlečejo s seboj celotno družbo iz postane močvare primitivnega egoizma. Ker pa je to vse skupaj verjetno preveč zvenečih izrazov in nabuhlih primer, da bi jih drhal, ki se je namenila linčati Slovenko leta, lahko razumela, povem najbolj preprosto: Poraženi ste. Speljite se.

Revija Jana št. 8, 22.2.2022