Mnenja

Kam so šli ukrajinski psi?

Bernarda Jeklin
30. 3. 2022, 19.29
Posodobljeno: 30. 3. 2022, 19.41
Deli članek:

Profimedia.
Kam so šli ukrajinski psi?


Eden od prvih prizorov beguncev, ki so nas že čisto na začetku stresli v dušo, so bili prizori ukrajinskih psov. Natančneje: ukrajinskih domačih živali, ampak psov je bilo med njimi daleč največ. Že prvi begunci, ki so jih v tistih  brezupnih begunskih kolonah množično zatipale televizije vsega sveta, so tovorili s seboj neverjetno število domačih živali. Seveda so bili to v prvi vrsti psi. Bolj malo res velikih, večina srednjih in bolj  majhnih, veliko je bilo vmes podobnih: srednje velikih črno-belih in kratkodlakih z začudenimi okroglimi očmi, očitno tamkajšnja priljubljena pasma; v glavnem  takšnih, ki se jih da pospraviti v srednje velike ali manjše kletke in torbe. To so bile prijazne, po večini skrbno negovane in globoko travmatizirane živalce, kot uročene so zrle v svet okoli sebe, ki se je nenadoma strahovito spreminjal, z mešanico radovednosti, tesnobe  in strahu; a strahu je bilo, roko na srce, vseeno precej več kot preostalega. Ko si zrl vanje, pospravljene po večini v presenetljivo lična ležišča, te je imelo, da bi jih pobožal in pomiril: vse bo še v redu, res. A hujše laži od te jim seveda ne bi mogel sporočati. Od vsega trpečega in preganjenega na naših zaslonih so bili prav ti prijazni in preplašeni ukrajinski psi, tudi veliko mucev in celo hrčkov je bilo vmes, pogosto najbolj nebogljeni in nesrečni od vsega, kar smo obupnega že od začetka gledali pred sabo na zaslonih. Kdo ve, koliko jih je po tem, čez nekaj časa, na tisti grozni poti nenadoma zaslišalo: Ampak brez živali, prosim! Niso jih več marali na številnih vlakih, v avtobusih, po zasilnih spalnicah, kjer so bežeči prenočevali, v razdeljevalnicah hrane … Ne, ni šlo za odločevalce kamenitega srca, to je pač običajen brezčuten red, ki ga poznajo povsod po svetu in ga najrazvitejši udejanjajo morda še bolj neusmiljeno kot tisti preprosti, ki jim z ne vem kakšno pravico pravimo primitivni. In lastniki teh preplašenih živalic begunk, kaj so čutili ob tistem, ko so zaslišali to kamnito, neusmiljeno prepoved? To zagotovo najbolje vemo ali si vsaj predstavljamo tisti, ki imamo ali smo vsaj imeli doma svoje lastne živalce, pa tudi veliko ljudi, ki domačih živali sicer nimajo, a jih imajo radi tudi brez tega. Kako se je vsem tistim stotinam in tisočem in desettisočem Ukrajincev in seveda posebej ukrajinskim otrokom ob tem trgalo srce? Kaj so ob tem sploh storili? So odprli vratca svojih kletk in torb, namočili tiste tako zelo ljube in znane kožuščke s solzami ter zašepetali, adijo, kuža, adijo, muca? Ampak kuža seveda ni hotel proč, ni razumel, da mora oditi, in tudi če bi razumel, tega preprosto ne bi storil, kajti noben kuža, no, skoraj noben, noče za nobeno ceno zapustiti svojega gospodarja. To je jasno.

Z mucami je morda nekoliko laže, muce so bolj pustolovske živali in jih radovednost pogosto  začasno odnese drugam, na raziskovanja. Mucam je najhuje, ko morajo od hiše, ko se za njihovimi hrbti zaprejo domača hišna vrata. Ampak o tem moram nehati, čeprav sem se doma s temi črnimi mislimi sprva brez potrebe kar veliko ukvarjala, četudi sem natanko vedela, da takšne misli nimajo ne smisla ne koristi. In so globoko v svojem bistvu to bedaste, otročje misli. Ampak so bile pač močnejše od mene.

Zdaj že dolgo premišljam o beguncih, ki jih je in jih bo še zaneslo k nam in jim bo po kdo ve kakšnem čudežu uspelo pretihotapiti do nas svojo domačo žival ter je tu po vsej verjetnosti ne bodo mogli obdržati pri sebi. Kaj lahko storimo zanje? Načelno to sicer imamo: vrsto skrbno vzdrževanih zavetišč za brezdomne živali z odličnim kadrom, ki, upam, ta hip še niso prenapolnjena. So pa tudi boljše ideje in ustreznejše rešitve. Med nami je vendar veliko ljudi, ki so imeli nekoč doma svoje lastne živalce pa so se jim morali iz tega ali onega razloga odpovedati. Tudi jaz sem ena takšnih, za menoj je srečnih in dolgih pet življenj mojih petih psov, da dveh muc, ki  sta vmes tudi kar dolgo stanovali tu, ne omenjam posebej. Potem so vse te moje živali pač morale odpotovati v svoja nebesa, nihče ni nesmrten. Novih psov zdaj nočem več; stara sem in bojim se, da bi me nove živali preživele, in res ne maram, da bi po tistem padle v neke tuje, meni neznane in vprašljive roke.

Ampak z veseljem bi za potreben čas gostila kakšnega od tistih hecnih ukrajinskih psov, ki sem jih videla v dokumentarcih, kako so s preplašeno radovednostjo zrli vame in v druge okoli sebe. Skrbela bi zanj, dokler bi bilo treba, in poskrbela, da bi se vsake toliko srečal s svojimi pravimi lastniki, veselo zalajal vanje in se jim radostno ovil okoli nog. Z veseljem bi med svoje vsaj naključne znance uvrstila tudi kak žalosten ukrajinski človeški obraz. Občasnih prevozov najbrž ne bi bilo nemogoče kako urediti, zdajle so se tudi slovenska srca za Ukrajince na široko odprla in takšnih kot jaz je okoli mene zagotovo že ogromno. Treba bi bilo le poskrbeti za logistiko. Treba bi bilo te živali nekako najti, jih povezati ter nekako urediti stike med prostovoljci iz Slovenije in živalskimi begunci iz Ukrajine. Slišati je morda komplicirano, morda celo patetično, ampak ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo s podobnimi povezavami, to odlično obvladajo.

Da, ponavljam: mogoče je slišati patetično, naivno, celo nesmiselno. Ampak so pač časi, v katerih se marsikomu para srce in premišlja vse mogoče nenavadno. Najpreprosteje je seveda odpreti denarnico in na neko uradno številko nakazati nekaj denarja. Morda prizadetim ljudem na ta način tudi najbolj smiselno in smotrno koristiš. Ampak po drugi strani je to tudi, kot rečeno, suho in tako zelo daleč od resničnih trpečih ter neskončno preizkušanih obrazov z vzhoda, ki so se že začeli mešati z nami. In priznam, res si želim vsaj za hipec počohati eno od tistih tudi tako strahovito preizkušenih ukrajinskih živali ter ji potihoma šepniti: hej, pikec, saj bo še vse dobro. Vem, da bi me razumel.

Revija Jana št. 13, 29.3.2022