Prijatelja sta se že pred meseci po dveh letih epidemije odločila za turistično potovanje. Ljudje moje generacije smo pač previdni. Le kdo bi si želel obtičati kje na drugem koncu sveta. A ko sta pogledala koledar, sta ugotovila, da sta ga vendarle polomila. Pa saj ne moreva iti, takrat so pri nas volitve! Si predstavljate? Tako hudo je že! Prvemu šoku je sledilo olajšanje. Predčasne volitve!
Kdaj prej sta že »špricala« volitve, a tako nujna kot letos se jima takrat udeležba ni zdela. Imata otroke, imata vnuke. Obup ju grabi. Nobene vizije, nobene prihodnosti. Panično kadrovanje, kogarkoli, samo da je naš, boni za tukaj in zdaj za naš volilni glas. V takih razmerah je težko ohraniti optimizem. Je že res, da je Slovenija majhna in da kakršenkoli je že naš »vodja«, na globalne razmere nima vpliva, a pajdaši se s sebi podobnimi. In tega nas mora biti strah. Ko se po »bitki« karte na novo delijo, z majhnimi veliki radi poravnavajo bilance. V takih razmerah so volitve kot božja mana, rešilna bilka.
Jaz stavim na mlade. Moje generacija je svoje opravila. Priznam, ne najbolje. Čeprav nekateri bi še kar … Nič ne rečem, spomin, morda poklon, a v aktivno politiko naj starci ne silijo več. Čas je neusmiljeno ogledalo. Ko sem zadnjič prebirala komentarje po intervjuju Tanje Starič z Janezom Janšo, sem se najbolj zabavala nad tistimi, ki so Tanji očitali njena leta. Naj gre v penzijo, naj prepusti prostor mlajšim … Se sploh zavedajo, da je Janša tri leta starejši od nje? S poslanstvom, ki si ga lasti, so njegova leta za Slovenijo gotovo precej večji problem kot Tanjina.
Še tri tedne je do volitev. Ste že odločeni? Pri kateri temi zastrižete z ušesi? Ste neomajno na strani opozicije, pa čeprav ta komajda kdaj kaj pove? Niti tega, s kom in ali sploh bi sodelovali, ne vemo prav zanesljivo. Bolj jih skrbi, kdo bo kje minister ali ministrica … Vas mika Golob, nov obraz? Nekateri pred njim so nas že zvabili. V resnici vsak le enkrat. Z razlogom! Cela plejada »svežih« kadrov se fotografira z njim. Sploh ločite med vsemi Dobrimi državami, Družbami, Resnicami, Deželami, Ljudstvi …
Ali pa so vas vsemu navkljub le prepričali vsi ti boni, vavčerji, olajšave, veteranski dodatki in predvsem junaški predsednik, ki se je golorok in gologlav podal v samo središče ukrajinske vojne? Mu verjamete, da ve, kaj dela doma in kaj v tujini? In da dela to zaradi nas?
Od vsepovsod lezejo kandidati. Stari, že večkrat propadli, in novi. Podobniki, Popoviči, Kanglerji, Magajne, modeli iz resničnostnih šovov, voditelji takšni in drugačni, nekdanji športniki, novinarji … Zakaj že? Se kdaj vprašate, kaj nam sploh lahko ponudijo? Ne deluje posebno obetavno, priznam.
A pozor. Vsej skepsi navkljub izogibanje volitvam ni opcija. Tudi to, da oddate neveljavno glasovnico, je bolje, kot da je sploh ne. Naj se ve, da smo zgroženi nad zlorabami, nad politiki, nad kandidati … Nad dejstvom, da sta demokracija in parlament izgubila ugled, dobro ime in spoštovanje. Da je med kandidati vedno več takih, ki vse skupaj jemljejo kot hec. Kot lahkotno priložnost za dobro plačo in kasneje penzijo. Če »rata, rata«, glavno, da je žur! Volivci jim moramo jasno sporočiti, da smo zgroženi, ker so volitve postale cirkus. Nič ne šteje. Ne zakoni, ne poštenost, ne resnica, kaj šele znanje. NIČ!
Kar se dogaja na nacionalki, je posmeh pravni državi. Pravico za sodelovanje v predvolilnih soočenjih določa kar vodstvo. Tale ja, ker je naš, oni, ki ni, pa ne! Pivčeva lahko, Golob pa ne! Vsaj za zdaj je tako.
Prav res, letos je udeležba na volitvah vitalnega pomena. Ne za Goloba ali za Janšo.
Za Slovenijo.
Revija Jana št. 14, 5.4.2022
