Mnenja

To bi lahko bil jaz

Vasja Jager
14. 4. 2022, 22.42
Posodobljeno: 14. 4. 2022, 22.44
Deli članek:

Revija Jana
Vasja Jager

Le kdo ne občuti občudovanja, pa tudi zavisti ob vživljanju v življenje slavnih, lepih in bogatih, ki jih jemljemo kot merilo za ocenjevanje vrednosti – ali bolje rečeno, manjvrednosti – naših lastnih bivanj. Toda večina zvezdnikov, milijonarjev in mogočnikov sega do zvezd, ker so bili že rojeni v višavah, nekaj tisoč metrov nad profanostjo vsakdana; v zibel so jim bili položeni darovi bodisi pravega porekla, bodisi izjemne lepote ali inteligence, bodisi nedosežne izprijenosti, zaradi česar jim je bilo pravzaprav usojeno, da se povzpnejo nad preostale. Čeprav sami v svojem izhodišču nismo deležni nobenega izmed omenjenih privilegijev, se vendarle primerjamo z njimi in si mislimo – to bi lahko bil jaz, samo malo več sreče in še malo več truda bi bilo treba. Pri tem pa sploh ne opazimo posameznikov okoli nas, resničnih vzorov človečnosti, ki se kakor mi sami komajda držijo nad površjem družbe – toda njihove korenine se vlečejo do pekla. Zaslepljeni od lažne bleščave ne zmoremo prepoznati, da se vrednost človeškega duha ne meri po višavah, do katerih je segel, temveč po globini, iz katere je izšel.

Mene je tega naučil otroški prijatelj Aljoša, ki je po seštevku teh premaganih razdalj zagotovo eden največjih ljudi, kar jih poznam. Zanj ne boste slišali nikoli več in zagotovo ne boste brali o njem v rumenem tisku, ne boste ga videli na televiziji, noben učbenik ga ne bo omenjal, in ko bo umrl, se naključni obiskovalec pokopališča bržkone ne bo niti ozrl na skromni nagrobnik, ki bo tiho pripovedoval o njegovem obstoju. Pa vendar je v tem človeku več luči kakor v vseh praznih zvezdah, kar sem jih doslej spoznal in kar jih še bom, in v njegovih kosteh je po moji sodbi prav toliko življenjske sile kakor v kakšnem svetniku – tako vsaj sodim sam, priča njegovega življenja in njegov pričevalec pred najvišjo pravico. Kajti ta človek je bil že v svojem negodnem začetku postavljen nekaj kilometrov pod dno, in odtlej je lahko samo še grebel, grebel in grebel, da bi se pretolkel kvišku, pa se je ves čas samo sproti krušilo in padalo nanj in ga zasuvalo, preizkušnje so se kopičile, prepad je bil vse globlji – on pa je še kar grebel, medtem ko sem na lastne oči videl, kako so mnogi okoli njega omahnili in jih ne bo več na plano. Pa se je po desetletjih matranja dejansko prigrebel na svetlo, izpljunil požrto umazanijo, se postavil na noge, zacelil krvaveče nohte, zaživel človeka dostojno življenje – kar je zame čudež vseh čudežev.

Pri tem pa ta božji volek tudi sredi najgloblje teme ni pomislil, da bi zaradi vsega lahko bil še kaj drugega kakor dober in časten človek, in danes niti za hipec ne pomisli, da bi lahko bilo na njegovem življenju kaj posebej navdihujočega za kogarkoli; ne, on se igra s svojim otrokom, dela na gradbišču in ob sončnih dnevih fotografira metulje, kakor da vesolje sploh ne bi moglo biti drugače postavljeno in kakor da je v vsakem trenutku vse od nekdaj točno tako, kakor mora biti, pri tem pa misli, da to res ni nič takega. Nage riti na Instagramu beležijo na tisoče všečkov, kronane glave se bleščijo z naslovnic tabloidov, kripto vulgarneži se režijo na spletu, kamere se pasejo na grintavih nožicah na rdečih preprogah, on pa hodi naokoli v svoji črni jopi na kapuco, kavbojkah in ponarejenih allstarkah, v rdečkasti bradi se mu kažejo prve sive kocine, križ ima že rahlo usločen od garanja, jaz pa ga gledam in si mislim: to bi lahko bil jaz, samo z bistveno več nesreče in neskončno več truda.

Revija Jana št. 15, 12.4.2022