138mv Svet24.si

Poročil se je modrijan Rok Švab

Olivia Pratt-Korbel Svet24.si

Imajo morilca 9-letne deklice

20220926-01169535 Necenzurirano

Kaj nas je naučila Italija? #kolumna

jahta tomislav jukic marquis rs pl2 Reporter.si

Tako zasebni dobavitelji mastno služijo na račun...

olimpija green dragons Ekipa24.si

Uh, kako ganljivo: Green Dragonsi za umrlega ...

Danijela Martinović Njena.si

Danijela Slovencem odprla srce

prepelic-tobey Ekipa24.si

Spet se dviga prah! Kaj to pomeni za slovensko ...

Mnenja

Videti, zavidati

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

Dostikrat se z Danajo zalotiva, kako se – utrujena, negotova in prekarna – zlovoljno primerjava z drugimi ljudmi, njihovimi družinami in življenji, njihovim imidžem in lastnino. S pari najine starosti, ki imajo udobne in varne, prav puhasto cartkane družine, ki prebivajo v ličnih gnezdecih, nemara celo v hišah, v katerih otroci kraljujejo sredi kupov najnovejših in najdražjih igrač, pomemben del starševskih odgovornosti pa si na pleča nalagajo že osladno ustrežljivi babice in dedki – medtem ko mladi starši, najini vrstniki, vadijo jogo, hodijo po koncertih in pijačah, lončarijo ali pa preprosto počivajo in narekajo zaradi vojne v Ukrajini ali pač že nečesa in se, skratka, ne pustijo preveč motiti križem in težavam odraslega življenja. Naša družina pa živi življenje, ki je vse to, samo da z minusom spredaj, in midva v trenutkih stiske nemočno pogledujeva okoli sebe in se vdajava poglavitni izmed slovenskih pregreh: jedki zavisti.

Težava s fovšijo pa je, da temelji na povsem zgrešenem prepričanju, da je to, kar se skriva na površju, dejansko tudi resnica o stvareh; že res, sosedova trava je nemara bolj zelena in sočna, toda če bi vzel lopato in mu razgrebel zelenico, bi odkril, da je zemlja pognojena z zakopanimi okostnjaki. Že res, da neka familija poganja svoje malomeščanstvo na račun varnih zaposlitev v javnem sektorju – v resnici pa starša sovražita svoji dolgočasni birokratski službi, ker sta si dejansko želela biti nekaj drugega, nekaj divjega in vznemirljivega, vendar sta prodala duši vragu kapitalizma v zameno za udobje, za dizajnersko pohištvo in teraso, na kateri se ob večerih družno anestezirata s sladkim cabernejem. Že res, da ima mami čas, da vsako jutro izvaja tibetance ali jogo ali popoldne lončari, ati pa hodi po svojih poteh – toda to ni čas počitka, temveč pobega pred zevajočim žrelom čustveno sestradanega partnerskega odnosa, ki ga nista sposobna zapolniti z ljubeznijo in toplino, ker je strah pred staranjem njo spremenil v histerično pošast, on pa tava po mestu in išče svoja odrezana jajca. Že res, da ima potomstvo več igrač, kot pa jih premore ves otroški oddelek povprečnega supermarketa – toda ta otrok bi dal vse na svetu, da bi namesto med roboti in didaktičnimi igračami rasel v družbi pozornih staršev. Že res, da babica in dedi nudita varstvo in pomoč pri pospravljanju, sobotna in nedeljska kosila pa so itak samoumevna – toda nobeno kosilo ni zastonj in po sladici praviloma sledi še jezikova župa, obilno zabeljena s pametovanjem o starih časih in stari vzgoji ter namigi o večni cankarjanski odvisnosti od rodnega gnezda, ki preprečuje čustveno separacijo od mamine dojke in očkovega objema in posledično onemogoča funkcionalno odraslost.

In tako potem človek premisli vse skupaj; premisli o črvih, ki glodajo za bleščečo zunanjostjo; o krvi, ki buta pod tem blebetanjem; o ceni, ki jo je treba plačati – in zavist se sprevrže v sočutje. Pa ne tisto pokroviteljsko sočutje, češ, haha, nam je v resnici bolje kot vam, temveč v iskreno sočutje, ki izvira iz spoznanja, da smo vsi del istega sveta in da je ta svet toliko lepši, kolikor več je na njem srečnih, zadovoljnih, izpolnjenih ljudi. Kako krasno bi bilo, če bi lahko vsi imeli vse in nikomur ne bi bilo treba plačati omenjene cene, torej prodati svoje duše! Ker pa žal ni tako, bi bilo krasno že, če se ne bi pretvarjali, da smo karkoli več, kakor zgolj vsote svojih strahov, in bi zmogli pokazati, da smo torej neskončno manj od tega, kar se kažemo navzven – in kar mislimo, da zavidamo drugim.

Revija Jana št. 19, 10.5.2022