Rok Vihar 2 Svet24.si

Fatalni moški za leto 2022 je igralec Rok Vihar

spolno nadlegovanje Svet24.si

Direktor ZD medicinski sestri: "Bi rada vedela, ...

Tatjana Bobnar_11 Necenzurirano

Igra Tatjane Bobnar in napad na Roberta Goloba ...

damir crncec pl4 Reporter.si

Državni sekretar D. Črnčec: Po dolgem blatenju ...

pretep Ekipa24.si

Hud pretep košarkaric! Kriki so doneli in pesti ...

Teja Arlič Odkrito.si

Teja Arlič - S tem pri njej ne moreš zgrešiti!

Luis Enrique Ekipa24.si

Neee, tega ne bi smeli narediti! Tako surovo se je...

Mnenja

Strah

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Ko so prebivalce Kočevja spraševali, kaj je bila po silovitem poku eksplozije njihova prva misel, jih je več reklo, bomba. Da nas je Putin bombardiral, so pomislili.

Ko sem babico v kranjski porodnišnici spraševala o številu rojstev, je rekla, da zdaj spet raste – ker med pandemijo prestrašeni ljudje očitno niso hoteli rojevati otrok v zelo negotov svet.

Pred ruskim napadom na Ukrajino je znanka na Facebooku tožila, da jo je tako strah, da ne more spati. A bo vojna, nas je spraševala.

Leta pod vlado, ki je vladala z zastraševanjem – ker se očitno drži tiste Machiavellijeve misli, »bolje da se te bojijo, kot da te ljubijo, če že ne moreš doseči obojega« – tudi niso pomagala.

Strah se je zažrl v ljudi. Strah, saj veste, tisti, ki je po ljudski definiciji »znotraj votel, okrog ga pa nič ni«. Ampak tisti votli nič te prime in te ne spusti.

Saj smo volili nove obraze in morda plesali pred televizorjem, ko je bila oznanjena zmaga novega, toda to ne pomeni, da nas ni več strah. Odvadili smo se slepo zaupati svežim obrazom, prevečkrat smo se že opekli. In zdaj čakamo. Bodo novi ljudje »isti«, kot trdijo pesimisti, ali drugačni? Bodo kos izzivu jeseni, ko prihajajo, ne nujno v tem vrstnem redu, nov val covida, podražitve hrane, vrtoglavo visoke položnice za ogrevanje?

Strah nas je.

Vmes je poletje, morje, če si ga lahko privoščite, zagotovo pa vsaj kakšen hladen pir. Ko bomo o problemih pred nami lahko rekli, kot Scarlett O'Hara v romanu V vrtincu, »o tem bom razmišljala jutri«.

Potem bo pa nenadoma jesen in bo jutri.

Strahu ne moreš kar odpraviti, rekoč, ne bodi no tak zajec. Ne pomaga. Lahko poskusite z nasvetom Eleanor Roosevelt, »vsak dan naredi eno stvar, ki se je bojiš«, ampak mislim, da nas to ne more zares obvarovati pred visokimi položnicami. Ampak jaz sem s Krležo, ki je trdil, da  »nigdar ni tak bilo, da ni nekak bilo«, ali v prevodu, bo že kako, vedno je. Sem danes šla in kupila prve marelice. Ja, sem videla ceno, ampak nisem premišljevala, kako daleč je še do naslednje plače. O tem bom razmišljala jutri. Ali pojutrišnjem. Še najraje pa sploh ne. Jaz sem vedno tisti pingvin z rdečim balonom, ki upa na najboljše.

Zelo pobožno sem jih jedla, mehke in sladke so bile. In potem sem dve pečki v velikem loku zabrisala  čez balkon. Namenoma. Mogoče mi pod oknom zraste marelica, nikoli ne veš. Jesen je daleč. Bomo že kako.

Revija Jana št. 20, 17.5.2022