V tem trenutku v vsej državi ni bolj nehvaležne službe, kot je služba novinarja v informativnem programu TV Slovenija – je ni. Ob predpostavki, da gre za novinarja oziroma novinarko v pravem pomenu besede, ne pa za enega tistih oportunističnih kolaborantov, ki v takih časih vedno prilezejo izpod kamnov, da se postavijo na uslugo norcem z močjo; takšni eichmanovski podizvajalci v takšnih razmerah vedno prosperirajo. Resnični novinarji in novinarke, pravzaprav vsak vsaj približno dostojen človek, ki tudi nejasno sluti, na kateri strani večnega boja med dobrim in zlom želi stati, pa mora nujno hudo trpeti, izgubljati spanec in vero v pravico, mora biti do obisti pretresen, ko nemočno spremlja to mesarjenje, zaradi katerega bi morale treskati strele z jasnega neba, pa jih ni od nikoder – namesto tega mu ljudje, ki so utelešenje vsega, proti čemur se novinar mora boriti, s svojimi zamazanimi rokami sproti tlačijo njegovo obtožbo nazaj v usta in grlo, vse do srca. Tako se duši novinarstvo, tako se duši demokracija in tako se sedaj duši nacionalka.
Takoj razčistimo – pri teh stvareh ne želim biti objektiven. Sem med podpisniki novinarske peticije 571, ki jo je nato nekdanji premier menda izobesil na steno svoje pisarne in vanjo lučal pikado. Tisti čas, ko se je podpisovalo, pred petnajstimi leti, sem bil nebogljen novinarski rumenokljun brez posebnih simpatij ali zamer do katerekoli opcije; bil sem resnično še čista dušica, ki je nekaj let prej s čudnim upanjem spremljala sesutje mogočne LDS in vzpon pomladnikov, s katerimi naj bi zapihal svež veter. Vetrček je potem res zapihal – in prerasel v vihar žiletk. Z novo vlado je na Večer, kjer sem tedaj delal, prišla nova urednica, z njo pa pritiski, hinavščina in kakopak tudi tista temačna prikazen s škarjami v krempljastih šapah, ki je nočna mora vsakega novinarja: cenzura. Iz prve roke sem spremljal, kako je prerezala hrbtenjače kolegom, ki so pridno pisali svoje članke, nato pa zjutraj pred sestankom odpirali cajteng in na mestu, kjer bi moral biti objavljen tekst, vedno znova našli le oglas kakega državnega podjetja. Spremljal sem njihove jalove prepire z urednico in njenimi podizvajalci, njeno osladno izgovarjanje in napenjanje nevidne, toda kakor britev ostre žice okoli našega uredništva, okoli računalnikov sodelavcev in sodelavk, ki so želeli zgolj pisati resnico, okoli njihovih glav, ki so želele zgolj neobremenjeno razmišljati – nekaj časa so se zaletavali v to nevidno žico, nato pa so le spoznali, kje je meja, in končno omahnili nazaj, zlomljeni in ponižani. Spremljal sem njihovo drsenje v stisko, razdražljivost in vse bolj steklene poglede, kopičenje bolniških odsotnosti, eden je na računalniku samo še igral minolovca, drugi je pričel na šiht prihajati kar z literco in jo že zjutraj postavil na mizo. In ko je potem prišel do mene Blaž Zgaga in me vprašal, ali bi se pridružil akciji, s katero bi se skupaj zoperstavili ponižanju, moja bebasta dušica ni bila več čista, temveč zamazana z lepljivim in smrdljivim katranom, proti kateremu se človek mora boriti, če v sebi premore količkaj svetlobe – bil pa sem honorarec brez vsakršnega vzvoda moči proti nadrejenim, pa vendar sem samo prijel kuli in rekel, daj sem, kje naj podpišem, magari grem jutri na borzo.
Petnajst let je od tega in žica (ali pa nemara grahove vitice) je znova napeta, vije se okoli kompleksa nacionalne radiotelevizije na Kolodvorski. Čas je, da se pretrga, enkrat za vselej.
***null***
