Mnenja

Direktorice domicilnega menedžmenta

Jelka Sežun
23. 5. 2022, 22.00
Deli članek:

shutterstock
Uvodnik

Vemo, da ste že slišali, kako ne bi? Nekaterim časopisom se je zdela ideja tako prodorna, da ne rečemo nadnapredna, da so se o tem razpisali – namreč o tem, da je znana tovarna piškotov, ki izdeluje piškote Domaćica, torej gospodinja, sprožila kampanjo, da se zaprašeni pojem »gospodinje« malce posodobi, in bodo zato objavili peticijo, nič manj, za sodobnejšo definicijo človeka, ki opravlja gospodinjska dela. Na kar bi še najpreprosteje odgovorili z nesmrtnim citatom Elze Budau (via Elda Viler in Boris Cavazza): »Besede, besede, besede.« Pravzaprav je vse povedala že Shakespearova Julija, ko je vzdihnila, »to, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim«. Hočem reči, gospodinja – teoretično lahko tudi gospodinjec, ampak pretežno so ženske – je človek, ki doma opravlja neplačano delo. Pogosto poleg službe. In je popolnoma, absolutno in v celoti vseeno, kako mu rečete ali kako ga definirate. To je tisti, ki pospravlja, kuha, hodi v trgovino, pazi majhne otroke in z večjimi dela domače naloge, tisti, ki skrbi za ostarele sorodnike, vrtnari ... in za to ni nič plačan, pogosto pa tudi nič bolj cenjen. Lahko mu, pravzaprav ji, rečete tudi direktorica domicilnega menedžmenta in bo fino zvenelo – spremenilo pa ne bo ničesar, še vedno bo tista, ki brezplačno lupi krompir.

Po vsem svetu je precej podobno, razlikujejo se le odstotki – pri Združenih narodih so izračunali, da sta neplačana nega in gospodinjenje, ki sicer nista vračunana v BDP, v resnici vredna od 10 do 39 odstotkov BDP. Da bi, če bi tovrstna dela plačevali, ta sektor k ekonomiji države prispeval več kot industrija, transport ali trgovina.

Hrvaški kolegi pri Jutarnjem listu so izračunali, da ženska, ki poleg službe potem doma dela še od ure in pol do tri na dan, gospodinjstvu na mesec prihrani od 300 do 600 evrov, toliko bi namreč stalo, če bi nekoga plačali za to delo. Na leto je to povprečno nekaj manj kot 5400 evrov. Sklenejo pa s pobitim vzdihcem, »na žalost je težko pričakovati, da se bodo te številke na papirju spremenile v pravi denar«.

Saj.

Ne bomo rekli, da se nič ne premika na bolje – tuje raziskave kažejo, da se delež moškega dela v gospodinjstvu povečuje. Ne strašansko hitro – podatki iz ZDA kažejo, da se je od leta 1965 do danes, torej v slabih šestih desetletjih, moški delež podvojil – ampak vendarle se premika. Še vedno pa ni nobene države na svetu, niti ene, kjer bi bilo gospodinjenje enakovredno razdeljeno med oba spola. Tudi na Islandiji ženske več gospodinjijo kot moški. Ja, vem, tudi jaz sem razočarana.

In ne gre le za to, kdo po službi zavije proti kavču v dnevni sobi in kdo v kuhinjo, posledice take delitve dela so daljnosežne. Ženske si težko privoščijo kariero, ki zahteva celega človeka, ne morejo biti v službi od jutra do večera, ženske so tiste, ki pretežno negujejo bolne otroke ali druge člane družine, zato so več na bolniški, imajo torej manjše dohodke in potem lepega dne tudi manjšo pokojnino. In približno tukaj smo zdaj, ko se čudimo, zakaj upokojenke tako hitro zdrsnejo v revščino. No, zato.

Poznate tisti pregovor, »roka, ki ziblje zibko, vlada svetu«? Japajade. Stavim, da si ga je izmislil kakšen dedec. Ko je na kavču prebavljal kosilo, ki mu ga je skuhala ena taka med zibanjem zibke. Ja, razumem, hotel je reči, da imajo ženske adut v rokavu, skrito moč, saj vzgajajo naslednjo generacijo. Zakaj si potem že enkrat ne vzgojimo ene take, ki bo znala kuhati, zašiti gumb, upravljati pralni stroj, a tudi zamenjati žarnico in prepleskati stanovanje – ne glede na spol?

Jana št. 21, 24.5.2022