Gledam po tem svojem (malo)meščanskem okolju in povsod vidim opozorilne znake na dveh nogah. Ljudje moje demografije in starosti, tako podobni po statistiki in vtisu, pa vendar tako drugačni v svojih odzivih, da se moramo kljub morebitnim najboljšim namenom čutiti tujci drug drugemu. Prijatelji, ki so se sredi poti ustavili, si zaredili tolste trebuhe in se prerano postarani zavlekli v lepoto po slovensko; znanci in znanke, zadušeni z zankami večnega jamranja in iskanja krivde v drugih; nezadovoljni sosedje, ki hlastajo za udobjem in se silijo v primerjave z vsakim, ki ima manj od njih. To se zgodi, ko se človek vda.
Razumem, kako in čemu pride do tega. Saj res ni lahko, in ko se nabere zadosti preizkušenj, se človek vpraša, zakaj bi še vztrajal. Zakaj neki bi migal in se gnal, ko pa itak ne bom nikoli dospel na cilj, sploh pa je pred televizorjem tako prijetno in varno. Zakaj bi ne jamral in upiral prsta v vse druge, ko pa je tako težko prevzeti odgovornost za tako težke življenjske poraze. Zakaj neki bi se ne postavljal in primerjal z drugimi s svojim avtom, bajto ali dopustom, ko pa že vse življenje načrtno kopičim ta kup krame, da lahko stopim nanj in se vsaj tako dvignem nad okolico. Zakaj bi delal, kar me veseli, ko pa nikoli ne bom pridelal zadosti, da bi bil povsem varen in zadovoljen. Zakaj bi bil, kar sem, ko pa so mi drugi vendarle že tolikokrat dali boleče jasno vedeti, da si ne smem niti za hip sneti maske z obraza, če ne želim biti zapuščen in čuden. Zakaj bi še sanjal, ko pa bo itak slej ko prej vsega konec. Takšne črne misli plavajo ljudem okoli glav, jim pačijo obraze, ugašajo blesk v očeh in hromijo ude. Prisežem, meni se zdi, da je tri četrt naroda okoli mene v nekakšni blagi depresiji, ki jo skušajo lajšati z vsemi možnimi odvisnostmi in dražljaji, pri tem pa ves čas pazijo, da nikogar ne spustijo zadosti globoko pod nališpano površje.
Kaj je alternativa? Alternativa je, da obarvaš črne misli. Da ne obstaneš na mestu, temveč greš za radostjo in si zadovoljen že z nekim življenjskim gibanjem, ki preprečuje, da bi se tvoja duša zasmradila kot postana mlakuža. Alternativa je, da ne nehaš raziskovati, preizkušati, se čuditi in hrepeneti; da se odpravljaš na zunanja in notranja potovanja od sebe k drugim in od drugih k sebi, od vzrokov za bolečino do razlogov za radost. Da delaš nekaj, od česar se krivulja BDP ne premakne niti za ped in za kar ne boš dobil niti centa plačila – pišeš pesmi, lončariš ali hodiš v gore; da se naučiš novega jezika, prebereš ali napišeš knjigo, greš na koncert, torej živiš tostran televizijskega/računalniškega/telefonskega ekrana. Da najdeš kotičke, v katerih lahko odložiš svojo tesno in zatohlo masko ter se kot sveti norec nasmeješ drugim in tej maski. Pod njo se v vsakem izmed nas uteleša sila, ki želi delovati, ustvarjati, odkrivati, se igrati in ljubiti, nekakšen popolnoma nor in neukrotljiv kozmični tok, ki je prav tisti tok, ki se je ob začetku časa potegnil iz samega središča velikega poka. Dokler ta sila lahko prosto deluje po nas, dokler se neskaljena izraža skozi naša življenja, nas ne more biti strah ničesar in nas tudi v resnici ni. Kadar pa jo tajimo, omejujemo ali celo zanikamo, tedaj smo se vdali ter smo neizrekljivo starikavi in dolgočasni.
Revija Jana št. 21, 24.05.2022
