Zdi se, da imamo zadnje čase novo štetje, saj se poročila začenjajo s »toliko dni je od začetka vojne v Ukrajini«. Tej ni videti konca. Ugledni vojaški analitiki in politiki, ki so najprej trdili, »da vojne ne bo«, kot je zatrjeval Putin, oziroma da bo kratka, kot se je slišalo iz Moskve (»saj to sploh ni vojna, ampak specialna operacija«), so se zmotili. Opraviti imamo s človekom, ki drugim gleda v oči in laže, ki je nepredvidljiv, nezanesljiv, iz krogov njegovih nekdanjih kagebežnikov, med katerimi je prebil večino življenja, pa curlja, da je ruski predsednik na smrt bolan, po eni strani ga stresa Parkinson, po drugi razjeda rak. Z agresivno medicinsko podporo naj bi imel le še tri leta življenja. Le?
Ta »le« je seveda skrajno neetičen, morbiden in nesramen, žal pa zadnja leta življenja pri samodržcih in trinogih, ki se zavedajo, da se jim čas izteka, njihovo agresivnost samo še povečujejo. Hitler je pred koncem, ki si ga je sam priredil, dal pobiti nešteto najzvestejših sodelavcev in oficirjev, da o drugih žrtvah niti ne govorimo. Stalin je pokončal več svojih ljudi, kot jih je padlo v drugi svetovni vojni, na koncu so mu odtegnili pomoč njegovi zdravniki, preden je pospravil še njih. Lahko primerjamo Putina, ki se je rokoval z vsemi pomembnimi ljudmi tega sveta in se z njimi še zmeraj (brezplodno) pogovarja po telefonu, z dvema največjima krvnikoma prejšnjega stoletja? Prihodnost bo kmalu pokazala, kakšno vlogo mu bo namenila zgodovina: za zdaj se sliši tudi to, da je vojni zločinec. Na vesti sicer nima milijonov žrtev, ampak tudi njegova statistika je vredna pozornosti – ruska vojska je pod njegovo komando pobila 250.000 Čečenov, da tistih v Gruziji in še marsikje niti ne seštevamo. Ampak Kavkazci v svetu seveda niso bili deležni kakšne posebne pozornosti in usmiljenja, kdo se je celo nasmihal, saj je Putin obnovil glavno mesto Grozni, ki ga je njegova vojska zravnala z zemljo z ljudmi vred. Kje so bili pomembni državniki, ko se je to dogajalo? In naj bo jasno, Putin ne bo imel denarja, da bi obnovil vzhodni del Ukrajine, ki jo je tako rekoč že priključil Rusiji, saj so sankcije čedalje ostrejše.
Drugo vprašanje, ki te dni buri duhove, je: si je Putin kot vsi pravi carji poiskal naslednika za primer, če se mu »kaj zgodi«? Odgovor je – ne. Nasledniki so namreč nevarni, ker bi se jim lahko začele prezgodaj cediti sline. Putin je bil naslednik, Jelcin ga je izbral, ker sem mu je zdel dovolj ubogljiv in upogljiv, da bo nadaljeval njegovo pot in ne bo stikal po njegovih grehih. Ko je Jelcin odstopil, je Putin kmalu pokazal pravo barvo, Rusom je dokazoval, da je pravi hazjajin, gospodar, mačo, ki bo spravil to ogromno (takrat že razpadlo) državo znova v red. Jelcin ga je kritiziral, a je Putin, kot se ve, na volitvah gladko zmagal. Z ustavnimi mahinacijami si je zagotovil dosmrtno vladanje in večina državljanov je, kot kaže, z njim zadovoljna. Rusi imajo radi močne voditelje, ki se jih boji ves svet, v kosteh imajo namreč zgodovinski strah pred smuto, kar pomeni brezvladje, obdobja brez carja, ko se je plemstvo klalo med seboj – na kopicah trupel svojih vojakov.
Evropa je spet privila sankcije, oglasila se je Putinova zaveznica Angela Merkel in obsodila vojno v Ukrajini, nihče nima pojma, kako in kdaj se bo morija končala in kdo bo najbolj nastradal, če ne vsi. Britanski obveščevalci sumijo, da bodo Putina poslali na zdravljenje, od koder se ne bo več vrnil. Kar naj bi se zgodilo do konca prihodnjega leta. Medtem poslušam poročila, kako po Štajerskem klesti toča, debela kot jajce, ter kako burja na Primorskem suši zemljo in gozdove. Potem se oglasita znanstvenika in razpravljata o virusih, ki pustošijo po svetu in verjetno niso vsi nastali v naravi, ampak v laboratorijih. Ne, Putin ni naš edini problem, pa čeprav »ne bo živel več kot dve do tri leta«.
Revija Janašt. 23, 7. 6. 2022
