Pravzaprav še ni strašno daleč, ko je bil na nacionalki na sporedu kar dolg in dobro narejen dokumentarec, v katerem eno glavnih vlog igrajo čevlji Imelde Marcos. Pravzaprav tistega Marcos sploh ni bilo treba dodajati. Imelda je blagovna znamka, ki ji v Aziji, natančneje: na vsem svetu, ni para. Kot se marsikdo še spominja, je bila dolga leta strašansko razsipna, ekscentrična in v marsičem unikatna prva dama Filipinov. Njena zbirka čevljev, seveda vseh po vrsti skrajno razkošnih, ročno izdelanih po meri, okrancljanih z neštetimi dragocenimi poudarki, je bilo tolikšna, da je bilo po mnenju prenekaterih čevlje nemogoče sploh prešteti in je bila to posebna svetovna znamenitost. In ne samo čevljev. Šele tedaj, ko je prva filipinska familija končno spokala z oblasti in odšla v tujino, tja pa so prišli filmarji, se je izkazala tudi vsa neizmerna bogatija in razkošje neštetih znamenitih slik, unikatnega pohištva, neznansko atraktivnih in dragih oblačil, drugih neznosno dragih lepih in dragocenih predmetov in tako naprej in tako naprej. Govorim seveda o tistem, česar Imelda ni vzela s seboj in je pustila za seboj v nekdanjem domu. Pri polnjenju kovčkov se ji ni prav nič mudilo.
Le kdo bi ustregel ljudstvu. Časopisi so bili polni vznesenih naslovov: Diktator je končno moral oditi! Filipini na pragu nove demokracije. Za Filipince se začenja prava prihodnost. In tako naprej in podobno.
In evo: dobrodošla, draga Imelda, spet nazaj na Filipinih! Nedavno se je vrnila, ker je njihov mali Marcos zmagal na najnovejših filipinskih volitvah, kar je bila vseskozi tudi Imeldina srčna želja, familija Marcos pa si je tudi zaželela spet videti domače kraje. Filipinci, pravijo, žarijo od sreče. Dragi Marcosi so nazaj! Le kdo bi lahko ustregel ljudstvu; velja menda za ves svet.
Imeldin Marcos starejši je svojo državo, svojo pri tem seveda mislim dobesedno, vodil v najboljših diktatorskih manirah in šele v prejle omenjenem dokumentarcu se je izkazalo, kako je bilo vladanje Marcosov videti od blizu. A se da, seveda in očitno, vladati še mnogo slabše od Marcosov in Imeldine police s čevlji, ki so spet nabito polne, so najboljši dokaz za to.
Pomembnejši od Macrona. Zdaj pa v domače vode. Oni dan, bilo je že globoko v maju, sem si med jutranjim branjem Dela temeljito in na debelo mela oči in sebi nisem verjela, kaj čitam. Na drugi strani Dela spodaj sem med poročilom o domačih dogodkih, povezanih s spremembo vlade, več kot mesec dni po volitvah mimogrede uzrla tudi naslednje vrstice, navajam jih dobesedno: »… Washington Post je, denimo, zapisal, da je slovenska zmaga Gibanja Svoboda za Evropo celo pomembnejša od zmage Emmanuela Macrona na francoskih predsedniških volitvah.«
Ste omedleli? Niste. Bravo. Pod članek se je podpisal Uroš Esih. Šumelo mi je v ušesih in nekoliko se mi je tudi zavrtelo v glavi. O zgoraj citiranem, čeprav vse možne cajtenge vsak dan preberem že dopoldne, in to hudičevo temeljito, namreč nisem imela niti pičice pojma. Nisem morda v tistih dneh izpustila še kakšnih drugih komentarjev izidov naših volitev v uglednem tujem tisku, ker jih preprosto – in kdo ve, zakaj – naši časopisi sploh niso povzeli?
In zdaj seveda nemudoma sledi vprašanje vsem mogočim urednikom, ki seveda natanko vedo, da so bile volitve v Franciji in pri nas hkrati, na isti dan, in da Washington Post, eden od najuglednejših svetovnih dnevnikov, ne piše poročil o volitvah čez mesec dni, ampak pri priči: Zakaj citat Washington Posta ni bil dan ali dva po objavi v Združenih državah objavljen na prvi strani Dela s primerno mastnimi črkami, ampak ga je skoraj mesec dni pozneje, v čisto drugem kontekstu, citiral novinar mimogrede v nekem čisto drugem članku, skrbno skritem na drugi strani, levo spodaj? Kot da vest oziroma dejstvo iz prestolnice ZDA za Slovence sploh ni pomembno? So nam gospodje pri Delu (in znabiti sploh ne samo pri Delu) pozabili sporočiti tudi kakšne druge pomenljive komentarje o izidu slovenskih volitev še kje drugje po svetovnih medijih? In če so to res storili, se pravi, niso storili, zakaj so to počeli? Možnih interpretacij je namreč veliko in med njimi so tudi nekatere precej neprijetne ter tudi hudobne. Res sem radovedna.
Nisem namreč le ljubiteljska bralka, ampak sem se s časopisi in komentarji ukvarjala profesionalno vse življenje in sem bila pri tem kar dobra; se opravičujem, sicer se, to veste, nikoli ne hvalim. Natanko znam oceniti pomen neke novice za bralce časopisov in pri tem z mano ni mogoče manipulirati. To temo končujem s ponovnim opravičilom po krivici prizadetim, če nisem bila pri branju natančna in sem kaj bistvenega o tem, o čemer pišem, po nesreči izpustila.
Dovolj o tem. Na vrsti so dame. Natančneje: na vrsti je ena najatraktivnejših slovenskih dam, kar sem jih kdajkoli ugledala. Ni najmlajša, stara je petinosemdeset let, in zelo me je sram, da sem se, via TV Slovenija, spoznala z njo šele zdaj. Tako je pač naneslo, a nikoli ni prepozno.
Vi jo najbrž poznate bolje, saj je ena od peščice najznamenitejših slovenskih legend. Treba je reči le: »Tam, kjer murke cveto,« in je vse jasno. S to Avsenikovo glasbo je Marija Ahačič Pollak kot Avsenikova pevka zaslovela ne le doma, ampak tudi po svetu. Govori in premišlja, kot da ima najmanj pol let manj, in čeprav je tu že kar nekaj obveznih gub, je videti neverjetno mladostno in tako tudi učinkuje. Dejstvo, da je diplomantka ljubljanske akademije za glasbo, pri tem sploh ni bistveno. To so izjemno inteligentni možgani, je generalna telesna in umska kondicija, je veselje in volja do življenja. Mislim, da sem v njej videla nekakšno rekorderko. Ko bi jo poslušala z zaprtimi očmi, bi stavila, da še nima petdeset let, ta razgledana svetovljanka brez drobnjakarskih predsodkov. Oblekla je razkošno svetlomodro obleko, ki pokaže kar nekaj kože, in čeprav ve, da ta njena koža sploh ni več brezhibna, se na to požvižga. Kdo ve, zakaj so jo predstavili v oddaji Pričevalci, saj priča v glavnem le o sebi, o svoji karieri in nasploh glasbi. Kakšno veselje, da sem jo končno pobliže spoznala, pa čeprav ob docela nečloveški uri. Kakorkoli že, hvala zanjo!
Revija Janašt. 23, 7. 6. 2022
