profimedia-0713119763 Svet24.si

Manekenka pravi, da pije kri svojega mladega moža

prometna nesreča Svet24.si

Ceste v zadnjih desetletjih vzele Kuralta, ...

POL20220602BOR_7628 Necenzurirano

Na Hanovi mizi za 100 milijonov želja naftnih ...

resa velika planina Reporter.si

Uroš Urbanija se ju ni usmilil: kako sta se ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

Mislim, da me do »brezbesedja« lahko pripravi edino moj tri in pol letni Lev Odkrito.si

Ana Maria Mitič: »S težavami se je treba ...

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Mnenja

Kdo pa papežu lika srajce?

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Dva, tri tedne je minilo, kar sem bila na čisto pravi poroki – mami sta od ganjenosti točili solze, oče je pripeljal nevesto v dolgi beli obleki pred oltar, je pa ta poleg šopka v naročju nosila še dveletno hčerkico. Župniku je vidno igralo srce, čeprav je bil dokaz, da nevesta ni ravno nedolžna, več kot očiten. Vsi grehi so odpuščeni, samo da je mlada družina pod božjo zaščito. Družin je namreč veliko, toda takšnih, ki bi sklenile zvezo pred državnim in božjim obličjem, čedalje manj. »Zdi se, da se hočejo poročiti samo še geji in duhovniki,« je na predstavitvi neke knjige vzdihnil duhoviti filozof in teolog dr. Edvard Kovač.

Zanimivo – poročni butiki in agencije rastejo kot gobe po dežju, množijo se spletne skupine za poročne nasvete pa televizijske oddaje, ki pomagajo izbirati vse potrebno za najslovesnejši trenutek v življenju zakoncev, porok pa je zmeraj manj. Povsod, ne le v dekadentni Evropi. Zakonska zveza je preživeta institucija, vzdihuje družboslovje. Neizprosni podatki pravijo, da je bilo leta1964 v Evropi osem porok na tisoč prebivalcev, leta 2019 pa le še 4,3. Hkrati se je stopnja razvez več kot podvojila, in sicer z 0,8 na tisoč oseb (1964) na 1,8 (2019). Največ porok beležijo Ciper (8,9), Litva (7), Latvija in Madžarska (6,7), najmanj pa Francija, Španija in Luksemburg (3,5), še manj porok je v Sloveniji in na Portugalskem (3,2), zadnja pa je Italija s 3,1 poroke na tisoč prebivalcev.

Nič čudnega, da se je papež Frančišek na 10. srečanju družin v Rimu kar malce razjezil, ker se več mladih ne odloča za družinsko življenje, kjer se naučimo strpnosti in ljubezni, je potožil. Po njegovem mnenju mladi preveč cenijo svobodo, da bi se vezali, je pa takšna svoboda varljiva. Očitno so največ krivi razvajeni sinovi. Tole je povedal: »Matere me pogosto prosijo, naj kaj storim. Naj govorim z njihovim sinom, ki se ne želi poročiti. Odvrnem jim, naj mu nehajo likati srajce. Pošljite ga v svet in naj čim prej zapusti gnezdo.« Ta misel je obkrožila svet, povsod jo ponavljajo in se tudi malce posmehujejo. Prvič, ker so danes srajce iz takšnih materialov, da jih sploh ni treba likati, in ker, drugič, večina mladih vendarle živi v družinskih skupnostih (saj veste, družina je šele takrat, ko par rodi ali posvoji otroke), le poročijo se ne. Večina demokratičnih držav namreč zunajzakonsko skupnost izenačuje z zakonsko zvezo, lahko da so tudi kakšne razlike, o katerih pa se pari sporazumejo pri notarju. Prihranijo si stroške za poročni obred in ohranijo občutek svobode, ki pa je varljiv. Če se razidejo, je trganje vezi prav tako zapleteno in boleče, kot če bi bili poročeni.    

Tisto, kar je imel najbrž papež v mislih, so predvsem niti ne preveč mladi, ki se nočejo odtrgati od gospodinjstva staršev, kar je še posebej značilno za Italijo. Mladim moškim pravijo mamoni, pogosto se sicer odselijo in celo poročijo, potem pa se vrnejo v naročje maminega udobja. V sicer izrazito katoliški sosednji državi je najpogostejši vzrok za ločitev – tašča. Ena ali druga.  

Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je veljalo, da se morajo mladi čim prej osamosvojiti in pretrgati popkovino s starši, kar niti ni bilo težko – mnogi niso imeli doma svoje sobe in pravega udobja, tam, kamor so šli, jim običajno ni bilo nič slabše, pa še brez »ljubečega« nadzora so bili. Potem se je začel standard povsod višati, še posebej velike hiše za več generacij smo gradili v Sloveniji. In smo začeli gnezditi. Ne le da mladi niso hoteli od doma, tudi vrednote staršev so posnemali bolj kot revolucionarne prejšnje generacije. Udobje in varnost domačega zapečka sta vabljiva, kar ni nič hudega, če se več generacij razume, je pa hudo, če se ne. Potem se je vendarle treba boleče osamosvojiti, kar je pri pomanjkanju in ceni stanovanj zelo težko. Tudi staršem bi bilo lepše, če bi na stara leta zanje poskrbeli otroci in vnuki, s katerimi so vseskozi v slogi živeli. Medgeneracijsko sožitje ali nekaj takšnega. Kako blažen občutek, da bo na koncu nekdo ljubeče in brez očitkov poskrbel zate! Pa čeprav niti babica niti mama nista poročeni.  

Saj res, kdo pa papežu lika srajce?

Revija Janašt. 275. 7. 2022