Z našega vrha na Vipavskem smo konec prejšnjega tedna strmeli v rdeče sonce, takšne barve je, ko konec dneva na obali drsi v morje, zadnje dni pa se je že popoldne utapljalo v dimu. Običajna kulisa je izginila – nikjer ni bilo Čavna, tudi Nanos se je pogreznil v dimne oblake. Bili smo daleč od ognja, ki je pustošil po Krasu, vsi pa smo se grenko zavedali, da je za tragedijo dovolj en sam cepec, ki za ovinkom, kjer ga nihče ne vidi, odvrže ogorek v posušeno travo na robu ceste – pa bomo tudi mi branili najprej hiše in potem lastno kožo pred smolnatimi bori, ki gorijo kot bakle.
Opazovali smo drug drugega, ko smo strmeli v zadimljeno sonce, vsi smo bolj ali manj onemeli, nihče še ni videl česa takšnega. Poklicala sem prijatelje v Miren, ne pustijo nas domov, so rekli popoldne, ampak zvečer so smeli v svoje postelje. In prijatelji iz Štajerske so klicali nas, se tudi na vašem hribu kaj dogaja, ste varni, lahko kako pomagamo? Če je v teh strašnih trenutkih, ko so nekateri od blizu občutili, kako približno je v peklu, tudi kaj dobrega, je to pradavni klic, da moramo držati skupaj. Da se bomo svojih stisk rešili le, če bomo pomagali drugim. Skupaj so stopili na smrt sprti, pa različnih političnih barv, ki običajno za šankom ne bi skupaj spili niti piva, za pomoč se ponujajo takšni, ki nimajo pojma, kako nevarni so boji z ognjem, če pa že ne morejo gasiti, bodo vsaj prinašali hrano in pijačo. Morda smo krivični, ko obsojamo ljudi, ki se znajdejo na robovih pogorišč, da so firbci, mnogi namreč hočejo iskreno pomagati. Čeprav so potem samo v napoto.
Doslej smo spremljali vojne le od daleč, če zanemarimo dramatičen razpad Jugoslavije, ampak na to smo kar pozabili. Afganistan, Gruzija, Čečenija, Palestina, Sirija – ah, tudi to je daleč in se nas bolj malo tiče. Ampak Ukrajina, zaprte plinske pipe, žito, ki gnije v silosih, to je pa že nekaj drugega. In nebo, ki se znaša nad nami, enkrat z utrganimi oblaki, drugič z morečo sušo. Kako je že zapisal Nostradamus – da bodo kamele pile iz Rena? Vsa znanstvena fantastika, ki jo s pritajenim dihom prebiramo in gledamo v filmih, postaja nekam hudo resnična. Ste opazili? Pred mnogimi leti sem gledala ruski film o tamkajšnjih Romeu in Juliji, ki sta se zatekla na prazno območje po jedrski katastrofi, da bosta tam v miru umrla. Deset let po nesreči v Črnobilu sem si ogledala območje okrog elektrarne in vse je srhljivo spominjalo na film, ki je nastal dve desetletji prej. Da ne omenjam bolezni, ki prežijo … v resnici se nam ni treba bati kanonov in bomb, ti so omejenega dosega, nas pa lahko v hipu pospravijo virusi, potresi, ogenj in povodnji. Naravo smo spravili v divji bes in zdaj gre samo za to, da jo spoštljivo umirimo. Ampak najprej bo treba nevtralizirati vse pogoltneže tega sveta, saj ni treba pojasnjevati, zakaj.
Revija Janašt. 30, 26. 7. 2022
