profimedia-0713119763 Svet24.si

Manekenka pravi, da pije kri svojega mladega moža

prometna nesreča Svet24.si

Ceste v zadnjih desetletjih vzele Kuralta, ...

POL20220602BOR_7628 Necenzurirano

Na Hanovi mizi za 100 milijonov želja naftnih ...

resa velika planina Reporter.si

Uroš Urbanija se ju ni usmilil: kako sta se ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

Mislim, da me do »brezbesedja« lahko pripravi edino moj tri in pol letni Lev Odkrito.si

Ana Maria Mitič: »S težavami se je treba ...

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Mnenja

Daj nam danes našo vsakdanjo vodo

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

Prebivalci in prebivalke Istre te dni živijo v prihodnosti. Reke so se spremenile v potočke, potoki so se presušili v prazne kotanje, na dnu katerih nemočno hlastajo ribe, vodni viri so suhi kot popopran čili, pipe so prazne. Pranje avta, zalivanje vrtička ali kopanje v bazenu so nedosegljivo razkošje, izziv ponekod postaja že redno splakovanje veceja, posebej je treba paziti, da se najde zadosti dragocene tekočine za umivanje in gašenje žeje. Pod neusmiljenimi udarci zlatega sončnega korobača se že tako suha kraška pokrajina spreminja v kamnito puščavo, kjer se zares dobro počuti kvečjemu kak jetični modras.

Ljudje vodo še vedno  dojemamo kot nekaj tako docela samoumevnega, da jo v največjem možnem obsegu tratimo, onesnažujemo in ponižujemo na vse mogoče načine. Toda voda, osnovni gradnik našega planeta (predstavlja 71 odstotkov Zemljine površine) in življenja na njem (60 odstotkov človeškega telesa je voda), je dejansko čudež, ki si zasluži največjo možno skrb in spoštovanje. Znanost še ni povsem gotova, kako je v tolikšnih količinah sploh prišla na Zemljo, kjer se je nabrala v oceane, reke in podtalnico ter zaokrožila v ciklu izparevanja in deževanja. Predvideva se, da je nastala v medzvezdnih prostranstvih vesolja s kemičnimi reakcijami med molekulami vodika in ogljikovega dioksida, nakar so se ogromne količine globoko zaledenele H2O nalagale v zakotnih mega oblakih vesoljskega prahu tisoče svetlobnih let proč od sončne toplote – in končno z asteroidi in kometi, ki že stotine milijone let obstreljujejo našo mizerno kroglico, prišle na zemljo in zagnale celoten krog življenja. In človek? Komajda prav začet eksperiment evolucije, ki se je začel z bakterijami v prvih oceanih – pa vendar si v svoji aroganci domišljamo, da smo krona stvarstva in da vse, kar obstaja, obstaja le zato, da nam služi. 

Kar se sedaj dogaja okoli nas, je morda še poslednji opomnik, kako globoka je naša  zmota. Res je, da podnebne spremembe še zdaleč niso zgolj zasluga nas, ki živimo danes, temveč gre za logično posledico stoletij uničevanja okolja vsaj od industrijske revolucije dalje, kar pomeni, da sedaj plačujemo za pohlep in aroganco generacij pred nami. Res pa je tudi, da za zdaj kot skupnost nismo storili še praktično nič, da bi naravi povrnili ta dolg, temveč v tem istem pohlepu in aroganci še kar terjamo neomejeno rast svojega udobja in še kar pijemo (škropimo, peremo, zalivamo, hladimo, umivamo, polivamo, pojimo nepregledne množice živine za zadovoljevanje naših prehranskih fetišev, krčimo gozdove, kurimo fosilna goriva, mečemo plastiko ...) na kredo – in se obnašamo, kakor da ne bo jutrišnjega dne. Toda kot lahko vidimo na območju Rižane in nasploh cele Istre in Krasa, je jutri že napočil.  

Revija Janašt. 3026. 7. 2022