Kaj ima spolni napad s politiko? O, veliko. Še posebej če je napadalec politik, žrtev pa novinarka. Pa čeprav pride zgodba na dan šele po 25 letih, kot boste lahko prebrali na naslednjih straneh Jane. Železničarski sindikalist in programski svetnik RTV Slavko Kmetič, ki se je v ustavljenem dvigalu tik pred vklopom v živo spravil na tedanjo novinarko POP TV Katarino Keček, skuša zdaj iz tega zasnovati vsesplošen napad levakov na SDS, Janšo, lastno plemenito prizadevanje, da bi informacijski program na nacionalki kar ukinili, saj imamo vendar Novo 24 – in še mnogo drugih nebuloz. Le spolni napad, o katerem je takrat vedelo veliko ljudi, ni pomemben. Vidite, ampak prav zato smo zgodbo naše kolumnistke, ki se bori z usodno boleznijo, objavili. 25 let prepozno? Nikakor. Kajti te zapoznele obtožbe so bolj ali manj pravilo, večina takšnih zgodb pa se niti ne prebije iz ožjega kroga obveščenih.
Pomislite na Mijo Skrbinac, ki jo je profesor nadlegoval med študijem, za kar so vedeli tudi njeni prijatelji. Kako se lahko upreš izobraževalnemu sistemu, ki takšne zadeve tolerira in bi takrat nedvomno izločil študentko, ne pa nadlegovalca? Gibanje #MeToo, ko so se številne pevke in igralke uprle spolnim predatorjem v podobi režiserjev, producentov, menedžerjev in soigralcev, med njenim izobraževanjem še ni izbruhnilo. Se morda spomnite Paule Jones, ki je obtožila Billa Clintona, da jo je spolno nadlegoval, ko je bil še guverner? Mediji so jo napadali z vsemi topovi, med drugim so ji očitali, da si je dala operirati nos, da bi bila lepša med nastopi v javnosti, sploh pa, zakaj je spregovorila šele po tem, ko je postal predsednik ZDA? Zato, da bodo ljudje vedeli, kakšnega predsednika imajo, je odgovarjala skupaj s svojimi odvetnicami, ki so ji trdno stale ob strani. In si to tudi zaračunale, saj je praktično vsa odškodnina šla za sodne stroške. Ob škandalu Clinton-Monica Lewinsky se potem ni nihče več čudil, le da čedna praktikantka ni bila žrtev, ampak je prostovoljno sodelovala v seksualnih igricah – žrtvi sta bili Hillary in resnica. Da ne govorimo o slavnem nadlegovalcu Placidu Domingu, ženskam okrog njega so namreč svetovali, naj nikar ne vstopijo v dvigalo, če je v njem samo on … Spregovorile so z dolgoletnim zamikom.
Gibanja #MeToo sprva niso razumele nekatere slavne zvezde, med njimi Catherine Deneuve, ta je zastokala »a zdaj smo pa proti vsakemu zapeljevanju«. In jih je seveda slišala in potem skesano priznala, da ni čisto dobro razumela, za kaj gre. Ker če te kdo zapeljuje (vseeno, kdo koga, tudi drugače spolno usmerjeni so všteti), se imaš možnost umakniti, radikalnejši bi rekli: spelji se, teslo, občutljivejši pa, pardon, ampak ta hip me nihče ne zanima na ta način. Ali kaj takega. Če pa te nekdo grobo nadleguje, je to čisto nekaj drugega, ne pušča ti lastne volje, ampak hoče na vsak način uveljaviti svojo. Pa čeprav samo za nekaj minut v dvigalu. Da se ve, kdo je glavni. Da se čuti, komu nihče ne more nič. Razlika med zapeljevanjem in nadlegovanjem je velikanska.
Skoraj vsaka ženska ima v svoji spominski skrinjici spravljena grda spolna nadlegovanja, mnoge tudi iz otroštva, ki so neredko pustila hude posledice v življenju. Večina teh zgodb bo končala v žarah, nekatere pa smo oziroma jih še bomo izvedeli. In če jih bomo, nikar ne sprašujte, zakaj šele zdaj. Vsak čas je pravi, če si lahko olajšamo dušo in preprečimo, da se bo kaj hudega zgodilo še komu drugemu.
Revija Janašt. 34, 23. 8. 2022
