20220513-01138259 Svet24.si

VIDEO: Za poslanko NSi "knjiga vseh knjig" nad ...

Vladimir Putin Svet24.si

Putin spregovoril: "Ljudje so se odločili, ta ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Rusi črpajo denar iz SIJ, ki državo prosi za ...

predsedniski kandidati Reporter.si

Šurla za Al Jazeero Balkans: Janez Janša je ...

doncic musa Ekipa24.si

Hahaha, kakšen car! Ne boste verjeli, kakšen ...

đina Odkrito.si

Veste, čigava hčerka je ta nagajiva lepotička?

krznar ilicic Ekipa24.si

Trener Maribora odgovoril na najbolj vroče ...

Mnenja

Živeti in umreti analogno

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

Moj ata je milo rečeno preprost možak, nekdanji tovarniški delavec, čigar obvladovanje sodobne tehnologije je zvedeno na tresavo vtipkanje pin kode v POS terminalu omiljene oštarije. Zavedajoč se svojega zaostajanja za družbo me je leta nazaj zaprosil za digitalno izobraževanje, s katerim bi se mu razkrile skrivnosti Worda; začelo se je nadvse obetavno, saj je s čokatimi prsti, ustvarjenimi za šlosarijo in oprijemanje majolk, že po manj kot desetih minutah zatipal in uspešno pritisnil gumb za vklop računalnika – nakar je po nekako slabi uri epskega dretja ter zamahovanja z mišjo dosegel vrhunec svoje digitalne pismenosti, ko je virtualno puščico na zaslonu prenesel do ikone za zaprtje programa, zašvican in zaripel kot zorjen pršut; od hkratnega samovžiga in božjastnega udara so ga po laični presoji delile le sekunde. Od tedaj se po najboljših močeh trudi nadaljevati življenje kromanjonca, kadar potrebuje pomoč pri opravilih, kot so polnjenje telefona, plačevanje položnic ali obisk pri zdravniku, pa se preprosto vrže na tla in zadržuje dih do poškrlatenja, dokler mu pač ne pomaga najbližja dobra duša.

Moj ata je del zaščitnice nekdaj veličastne baby boomerske armade, ki je s svojimi žulji postavljala to družbo, sedaj pa se mora na starost umikati pod sam rob s tehniškim napredkom in večno mladostjo obsedene družbe. Svet, v katerem so se rodili in preživeli najboljša leta, izginja in oni z njim; tesno povezana skupnost, utemeljena na osebnih stikih, pogovorih ob kavi in ročno napisanih pismih, se bliskovito umika razpršenemu neoprijemljivemu oblaku mailov, všečkov, aplikacij in gesel. Nič več osebnega naročanja na kolonoskopijo s prinašanjem žrtvenih daritev salame in bonbonjere vaškemu dohtarju; nič več rjovečih priseg nadutim uradnikom na občini na kopuliranje z njihovimi materami; nič več sklicevanja na doseg rodbinskega drevesa pred prenapetimi policaji; nič več sadističnih svetonazorskih jeremiad pred nemočnimi uslužbenkami na bančnih okencih. Nič več vonja in okusa, brezstično življenje se je preselilo v navidezno resničnost onkraj zaslona, in kdor mu ne zmore ali noče slediti, je obsojen na pozabo – to pa je vse večji del vse starejše populacije. Za orientiranje v neobvladljivem vsakdanu je namreč potrebno že nepredstavljivo veliko znanja, in to znanje je treba ves čas nadgrajevati. Treba se je učiti vedno novih veščin, spoznavati vedno nove aplikacije, se prijavljati na nove portale in pomniti vedno nova gesla in kode, brez katerih je dostop do nekaterih najosnovnejših storitev že močno otežen. Pa ne le to, treba je tudi ves čas slediti hiperprodukciji novih popkulturnih vsebin in posodabljati svoje izrazje, da si zagotoviš zadosti socialnega kapitala za vključitev v vsakdanje pogovore z mlajšimi od sebe. Kdor vsega tega ne zmore ali ne želi, kdor ne drži tega norega tempa, je dejansko že drugorazredni državljan, ki ga sistem vse manj diskretno usmerja na bližnji britof, kot so nekdaj Eskimi svoje starce pošiljali v snežne viharje.

Moj ata je neuk in neškodljiv človek, ki je za digitalne bone nekaj slišal po teve dnevniku, na hrbtenjačo srkajoča brezvezna predavanja o osnovah računalništva, ki so (bila) pogoj za njihovo pridobitev, pa bi ga iz njegove jame zvlekli le s tovorno lokomotivo, zadetega z uspavalom za nosoroge in stlačenega v prisilni jopič. Pa vendar se mu prav nič ne mudi s tega sveta, četudi med njima že dolgo ni neke velike ljubezni, prav tako ne hrepeni po večni mladosti: vse, kar si želi, je živeti in skleniti svoje dni po starem, z borno penzijo v nogavici, pirom v zdravniško obravnavanih jetrih in spomini na minule dni slave namesto oblaka v možganih – torej živeti in umreti analogno.

Revija Janašt. 3530. 8. 2022