Mnenja

Spolne zlorabe: zakaj nas je tako strahotno sram?

Sonja Grizila
5. 9. 2022, 22.00
Deli članek:

shutterstock
Uvodnik

»Gledam svojo čedno dolgolaso hčerko, za šestnajsti rojstni dan gre s prijateljicami na žur v nekakšen disko, do enajstih zvečer mora biti doma, toda kaj vse se lahko do takrat zgodi,« mi pripoveduje zgroženi oče, ki je svojo deklico že od nekdaj pripravljal na vstop v svet brez prisotnosti staršev. Ne počni tega, bodi pozorna na ono, ne nasedaj na lepe besede, ne bodi nikoli sama z neznanci, pij samo tisto, kar si boš sama kupila, pri priči nam zaupaj, če bo kdo rinil vate … A mladost je norost, se bo spomnila nasvetov, ko se bo znašla v kočljivih situacijah? Jo bo sram povedati, če se ji bo zgodilo kaj neprijetnega?              

Takšna vprašanja si te dni zastavljamo mnogi, ki imamo pri hiši najstnike, ti pa šele raziskujejo svet spolnosti in se sprašujejo, kaj je sprejemljivo in kaj ni. Kot da že nimajo dovolj zadreg med seboj (kako naj dosežem, da bom komu všeč), jih zdaj bombardiramo še z novicami, ki so se nagrmadile pred začetkom šolskega leta – sodijo profesorju, ki je nadlegoval svojo študentko, novinarka je po 25 letih razkrila, kako jo je spolno napadel politik, ki še zmeraj prodaja svojo visoko moralno integriteto. Pa plesni trener, ki je z opolzkostmi verbalno, pa tudi fizično maltretiral svoje gojence. Še najbolj seveda odmeva primer dveh znanih umetnikov (eden je medtem napravil samomor), ki sta dekletom v pijačo menda nalivala drogo in jih posiljevala, celo drugim gostom naj bi jih dala v »uporabo«. Na družbenih omrežjih je na kupe pričevanj o spolnih zločinih nad nemočnimi puncami, nasilne spolne prakse enega od predatorjev je potrdila tudi njegova nekdanja partnerka, skratka, ni vprašanje, »ali mi bodo preiskovalci verjeli ali ne«, žrtve pa se kljub temu nočejo razkriti in spregovoriti. Jih je res tako zelo strah? Ali pa jih je predvsem sram? Prav to, drugo, namreč potrjuje stroka, pa tudi ženske same.

Saj ni čudno, ko pa se preiskave posilstev že od pamtiveka usmerjajo predvsem na žensko – kako si se obnašala, kako si bila oblečena, s čim nadišavljena, zakaj imaš nalakirane nohte, le čemu si sedla v avto sodelavca, ki ti je ponudil, da te odpelje domov ... Išče se neizpodbiten dokaz, da je kriva, ker je zbudila zver, ki tiči v vsakem moškem. A res v vsakem? Gospodje se s to trditvijo nikakor ne strinjajo, priznavajo pa, da mnogi svojo moč in ugled zares zlorabljajo za dostop do zastonjkarskega seksa. Saj ženske vendar to sporazumno počnejo, ker pač imajo nekaj od tega! Pojasnilo Marylin Monroe je jasno: »Če sem rekla ne, jih je bilo za menoj trideset, ki so rekli ja.« Ampak to je seveda povedala, ko je bila že slavna. Kdo je torej zares kriv, punce, ki si želijo kariero, ali gospodje, ki jim uspeh ponujajo samo skozi svojo posteljo, s čimer izigravajo vse človeške in profesionalne norme? Odgovor je jasen, kljub temu pa so topovi še zmeraj usmerjeni v napačen cilj – vanjo. In zato jih je bolj sram, kot jih je strah. Ker bodo pokasirale večino gnoja, ki ne bi smel pasti nanje.

V Sloveniji letno obravnavamo okrog 50 posilstev in približno toliko spolnih zlorab, poznavalci pa pravijo, da je to le vrh ledene gore. Ne prijavljamo, ker nas je predvsem sram, večina teh grdih reči se namreč zgodi med znanci, prijatelji, družinskimi člani. Ni težko prijaviti neznanca, ki te sredi noči zvleče v grm, kako pa boš prijavila priljubljenega delodajalca s kopico zaveznikov? In če imaš za povrh družino s specifičnimi vrednotami, ki te bo po priznanju posilstva zavrgla, boš povedala ali boš tiho? Kaj mislite, koliko muslimank, razen tistih, ki so zanosile, je priznalo, da so bile grobo posiljene? Zato ne gre le za to, da dosežemo stanje »strahu ni več«, ampak tudi »sramu ni več«.

Revija Janašt. 366. 9. 2022