Mnenja

Solze ministra Loredana

Melita Berzelak
26. 9. 2022, 22.00
Posodobljeno: 29. 9. 2022, 20.53
Deli članek:

Jaka Koren
Uvodnik

Malo več kot polovica slovenskih zdravnikov oktobra napoveduje stavko, po dveh stresnih covidnih letih želijo izstop iz javnega plačnega sistema (višje plače) in ureditev razmer. Prvo ni nič novega, drugo tudi ne, le da nikomur ni jasno, ali (in kako) to storiti. Družinska zdravnica je v zadnji Mladini popisala take absurde sistema, s katerimi se mora dnevno ukvarjati, da se vprašaš: smo tako nesposobni ali preprosto nori? Pripiše tudi (kar radi pozabljamo), da so družinski zdravniki najslabše plačani in najmanj cenjeni med vsemi zdravniki (četudi prav na njih sloni zdravje prebivalcev), a zaključi, da »zgolj finančne spodbude mladih zdravnikov ne bodo prepričale, dokler se ne bodo izboljšale sedanje kaotične in toksične razmere«. Prav res, za koliko višje plače zdravnikov bi odpravile čakalne dobe in odhod kadrov iz javnega sistema, ki ga politične in korupcijske mesoreznice sekljajo že dolgo vrsto let? Če bi bili zlobni (pa nismo), bi še pomislili, da je pač konec covidnih dodatkov (skupaj več kot 116 milijonov evrov), in ker so po novem plačane vse opravljene storitve, bo treba prijeti za delo, ergo, energije za popoldansko zasebništvo bo manj, izsilimo povišico. (Pri čemer nikomur ni jasno, kakšni nadljudje vendar zmorejo stresno delo v javni službi z rekami čakajočih bolnikov, nakar sveži oddelajo zahtevno operacijo, dve ali tri pri zasebniku.)

Pred dnevi sta se v Svet24 oglasila zdravnika novomeške bolnišnice. Zlom zdravstva se je že zgodil, pravita, specialistične ambulante skoraj ne delujejo, saj zdravniki odhajajo k zasebnikom ali zapolnjujejo nujno pomoč na urgenci; urgence nam bodo požrle bolnišnice. Vojne razmere torej, kar bolniki – tisti, ki ne morejo do zdravnika – itak vedo. Za redno plačevanje zdravstvenega prispevka dobimo le še obravnavo v primeru življenjske ogroženosti, o preventivi ali novem zobu na državne stroške (tiste, ki smo jih vplačali) lahko le sanjamo. Predsednica zdravniške zbornice lahko z dekretom ukine pojem zdravstvene košarice, saj za storitve, ki nam pripadajo, potrebujemo le še jogurtov lonček. Po možnosti tisti, v katerega se polulamo v laboratoriju.

Onkolog Brecelj s prstom kaže na ZZZS, ki da nas je vse okradel, pri čemer pa še vedno z upanjem gleda v aktualnega zdravstvenega ministra, ki da si zelo želi ureditve razmer. In ima skrajno smolo, saj mu v lonec, kjer se že spet kuha reforma – koliko smo jih že prežvečili in izpljunili? – kar naprej padajo tolste muhe v obliki izrednih dogodkov, kot je bil celjski, ko so mrtvi hodili naokrog. Samo še Konrad Kuštrin, znameniti doktor izrednih razmer, ki ima dar govora le v času levih vlad, je manjkal in zdaj je komplot popoln. Minister Loredan, res se vas bog usmili.

Navadnemu plačniku zdravstvenega prispevka iz vsega tega ne more biti niti od daleč jasno, kako razplesti gordijski vozel slovenskega zdravstva. Hoče le, da mu nekdo pomaga, ko ga začenja boleti, in ne šele čez leta, ko ga že pol manjka. Ljudstvo si je te dni na spletnih omrežjih dokaj vneto podajalo vsoto (čez dvesto tisoč evrov), ki da jo (mi!!!) plačamo za izobrazbo zdravnika, ki potem kot kafra izgine čez mejo. Kar naj grejo, vsi naj grejo, nam ne bo treba plačevati v zdravstveno blagajno, umrli bomo tako ali tako ... Ali tako nekako. No, če damo pretirana čustva vsi skupaj malce na stran ...  

... za hip postojno in si predstavljajmo, kaj če bi … Kaj če bi nam končno res uspelo presekati javno in zasebno zdravstvo ter nadeti uzde zavarovalnicam? Kaj če bi v javnih bolnišnicah lahko kupovali nove aparature brez zbiranja zamaškov in pričakovali nove generacije srčnih in predanih sveže doktoriranih študentov medicine? Kaj če bi ...  Ste rekli znanstvena fantastika?

Da smo potencialni bolniki izgubili poslednji nanodelec upanja, je del problema. Sprijaznili smo se, da so nam ta voz odpeljali izpred nosa. Čeprav morda ne bomo nikoli razumeli zelo posebnega slovenskega zdravstvenega sistema, preprosto moramo, moramo! zahtevati spočite zdravnike (enako kot medicinske sestre!) – ker sicer jih ne potrebujemo, normalno delujoče najmodernejše aparature ter razmere, ki ne mejijo na poljsko bolnišnico ... Ker si to zaslužimo. Ker je to naša pravica. Ker zanjo plačujemo. Ker denar je. Vsak mesec. Oni fantje v steklenih palačah ga pobirajo. In si nato od njega privoščijo izplačati nekakšne bajne stroške in graditi zasebne bolnišnice, presneto. Zahtevamo, da našim otrokom ni treba z lupo pri belem dnevu iskati zdravnika, ko dopolnijo osemnajst let in ne morejo več k pediatru, presneto. Zahtevamo, da naše starše obravnavajo dostojno, kot ljudi, ne kot vreče, presneto. Niso samo zdravniki besni, tudi bolniki s(m)o (lahko). 

Obrišite solze, gospod minister. Konrad naj stavka. Konrad bo vedno stavkal. Vi pa rešite, kar se rešiti da, in tega ni malo. Naš javni solidarnostni sistem. Naši zdravstveni domovi. Naše primarno zdravstvo ... Kjer se poskrbi za vsakogar. Zdravilo je. A na recept. 

P.S. Medtem nekje drugje ... 124. dan stavke. Novinarjem RTV preprečujejo profesionalno delo. Tudi tam je sto pogledov, resnica ena. Ta, da plačniki zahtevamo, zahtevamo! odlične filme, najboljši otroški program, vrhunske športne prenose, verodostojne informacije ter svoje najljubše oddaje in voditelje. Pika.