Ne vem, kako je z vami, ampak z menoj to poletje pač ni bilo kaj prida! No, saj si običajno ne nalagam kakšnih posebnih zaobljub. Vseeno pa sem tam nekje konec pomladi trdno verjela, da bom v poletnih mesecih pospravila po omarah in omaricah, pa še oba zgornja prostora. Čisto tiho sem upala, da se nazadnje lotim še kleti. In rezultat? Skoraj nič od nič! No, nekaj malega, a o tem kasneje.

Poletja bo počasi konec. Razmišljala sem, kaj me je zadrževalo, da nisem opravila želenega. Kaj razmišljala, iskala sem priročne izgovore! Sama pred seboj. Ni jih bilo posebno težko najti. Poglejte, kaj vse se mi je dogajalo: bilo je neskončno vroče, polno polnih in praznih lun, izgubila sem listek z urnikom, kdaj je odprto smetišče, nisem imela ustreznih vreč za odpadne reči. Kaj bi pospravljala, ko pa sem si zamislila še eno poličko za knjige, pa nekako nisem prišla do trgovine s pohištvom. Saj veste, bilo je vroče. Ampak naslednji izgovor mi je pa najljubši. Čakala sem na Francko. Da mi bo v moralno in vsakršno drugo oporo, ko se bom ločevala od kakšnega predmeta. Če bi ona kakšno mojo kramo odpisala, bi mi bilo prav. Če bi jo jaz, pač ne. Kar pomeni, da bi jo lahko šla sredi noči iskat po polnih vrečah, pripravljenih za odvoz. In bi jo tudi vrnila na staro mesto. Lahko bi se mi to ponavljalo več noči. Ampak letos je ni bilo naokoli. Ah, res je malo čudno, ali ne? 

Pa tudi to še ni vse! Tolažila sem se z mislijo, da ko si tako, no, že malo star, pač čas teče hitreje. Ali pa jaz postajam počasnejša. Da sem včasih naredila skoraj vse z levo roko, zdaj pa še z obema ne gre tako hitro. Saj razumete, ali ne?

Potem pa mi je oni dan padel v oči članek ravno o tem. Če to ni naključje! Zakaj gre čas v starosti hitreje. Na kratko obnovim po spominu: v mladosti pridobiva človek vedno znova nove izkušnje, in to naj bi povzročilo občutek dolgoživosti. Ko si starejši, pa so nove izkušnje bolj redke. In potem tudi ni občutka dolgoživosti. Nekaj takega. Ampak čas je subjektiven. Vsem nam je znan občutek, da vse, kar je lepo, hitro mine, in kadar je težko, traja predolgo. Če povem po pravici, ga s fizikalnega in filozofskega vidika skoraj nič ne razumem. Čisto človeško pa ga vedno bolj cenim in spoštujem, ker vem, da je tudi meni odmerjen.

Torej, moj megalomanski načrt o pospravljanju hiše se ni iztekel tako, kot sem si bila zamislila. Ampak veste kaj, eno majhno uverturo pa sva z Janekom vseeno naredila. Res je, da se nikjer nič pozna. Si pa tega čisto nič ne jemljem k srcu. In zakaj ni videti najinega težkega začetka? No, tudi to je malo bolj zapletena zgodba.

Najprej je bilo treba sestaviti novo polico za knjige. Res je čisto preprosto. Sestaviš jo samo z uporabo ključka. Zanka pa je v tem, da potrebuješ malo več moči, kot je sama premorem. Zato se sestavljanje police zame vedno konča z enim samim mučenjem. Kljub moji pedantnosti mi je po petih sestavljenih policah doslej že čisto vseeno, če kakšen vijak ostaja malo bolj zunaj. Nekega dne bo prišel mimo kakšen visok gospod z velikimi mišicami in bo takoj dobil v roke izvijače, ključe, kladivo in še kaj!

To je bilo torej urejeno! Potem sem podajala Janeku knjige, da jih je zlagal na poličko. Zdaj sicer nimam pojma, kje je katera knjiga, kar pravzaprav tudi ni pomembno. Janek jih je zlagal po svojem sistemu, in to ni bila tematika knjig, velikost ali njihova debelina, barva platnic ... Ko je na polico položil še zadnjo knjigo, je bil zadovoljen. Zložene so bile, kot si je bil zamislil.

Potem je prinesel sesalnik in odnesel preproge v pranje. Še preden sem posesala, so prišle preproge že nazaj.

V vrečo sem odložila še nekaj okrasnih predmetov, ki jim pravimo tudi lovilci prahu. Ne vem, kdaj so imeli za naju in za to hišo določeno vrednost, danes je zagotovo nimajo več. Ja, ja, tudi rožam cvetovi ovenevajo. Janek je imel največ opravka s tem, da je stare lonce, steklene buče in prenovljene stare stole, ki sem jih ob pomivanju tal premikala sem in tja, postavljal nazaj na njihovo stalno mesto. Ko se je utrudil, je obsedel na enem od stolov in opazoval, kako razmetavam po sobi. Vidno je postajal slabe volje, ki se je počasi stopnjevala v nesrečnost. Zato sem preprosto končala s svojim delom in odpravila sva se na sprehod.

Sredi noči sem zaslišala, kako Janekovi copatki drsajo po hodniku, odpirajo se vrata in potiho spet zapirajo. Čez čas je močno zaropotalo v zgornjem nadstropju in nekaj se je kotalilo po stopnicah navzdol. Sledil je plaz krepkih besed. Precej časa sem še prisluškovala šumom, glasovom, ropotu, vlečenju nečesa po tleh … Dokler se moj nočni škrat ni spet zvalil v posteljo in v trenutku zaspal.

Zjutraj sem najprej radovedno pokukala na podstrešje in se še napol v snu spraševala: »Ali nisva včeraj tukaj pospravljala?« Čisto vse, do zadnje krame, je bilo spet na svojem starem mestu.

Iz nočne izmene na podstrešju se je zjutraj moj garač mirno odpravil v svojo službo. Videti je bil zadovoljen. Jaz pa sem celo dopoldne razmišljala o tem, kaj se je zgodilo. Čeprav sva se pogovorila, da bova pospravljala, ni mogel razumeti, zakaj sploh prestavljava predmete, nekatere celo odlagava v vreče. Zakaj ne morejo biti tam, kjer so bili že od vedno? Pri hoji po stopnicah navzgor je vedno najprej zagledal dva stola. Zdaj ju ni bilo več. Bela preproga je bila vedno pred vrati, zdaj je na drugem koncu prostora, pri skrinji?

Približno pri desetini otrok z downovim sindromom je pridružen tudi avtizem. Janek je eden od teh otrok. Pred leti so njegovo vedenje opisovali kot vedenje, pogojeno z elementi avtizma, danes pa bi najbrž zapisali, da gre za tipični atipični avtizem. Ta zapis bi potem povedal, da so za njegovo vedenje značilni senzorna občutljivost, težko soočanje z novimi situacijami, neprestano ponavljanje istih dejanj, pomanjkljivo predvidevanje, velika odvisnost od rutine, spremembe pri načrtovanju, stereotipni gibalni vzorci, vztrajanje pri lastnih dnevnih obredih in še kaj.

Kakorkoli. Vas še vedno zanima najino podstrešje? Prah sva pobrisala, vse drugo pa je tako, kot je bilo! Le knjige imajo svoj prostor, kot si ga zaslužijo. Na svoje mesto so se vrnili tudi stari lovilci novega prahu. Janekov svet ima spet svoj red. Natančno se ve, kje je kaj. Med vsem pohištvom in predmeti se lahko sprehodi sredi trde teme. Slika prostora in opreme je v njegovi glavi.

Ne pritožujem se. Sploh če pomislim, da bi lahko tudi sama naslednji dan kakšen predmet, dva ali tri vrnila iz odpadne vreče nazaj na staro mesto, mnenje in pričakovanja Francke gor ali dol.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Revija Janašt. 39, 27. 9. 2022