In imamo zdaj srečno rešeno vprašanje, čemu bo posvečena večina naših oktobrskih in novembrskih nedelj. Demokraciji. Volitvam (saj so praznik demokracije ali kako že?), najprej enim, prva nedelja, pa drugim, ki bodo bržkone imele dva kroga, torej si rezervirajte še dve nedelji, potem nas bodo pa morda, ta hip še ne vemo zagotovo, še enkrat sprehodili do volišč za tri referendume hkrati. Še ena nedelja. In če bomo imeli zares srečo, pozneje še za enega. To je pa že toliko demokracije (in nedelj) skupaj, da jo normalen človek še komaj prenese. Me je močno imelo, da bi zacepetala, ne, ne grem, ne boste me sprehajali na neke brezzvezne, nepotrebne, iz kljubovanja razpisane referendume, a mi je angel logike zaskrbljeno šepnil v uho, ampak če ne greš in dosežejo kvorum, bodo zmagali! Torej moram iti in glasovati ZA – da referendum pade in da zakoni obstanejo. Ni druge. In bom šla, pa čeprav s stisnjenimi zobmi.

Hočem reči, seveda je absolutno prav, da dobimo novega predsednika/predsednico republike (ljubi bog, čas je že!).

In kakšnega novega župana (ljubi bog, čas je že!).

So se mi pa v grlu zares zataknili tisti trije, potencialno štirje, referendumi. Zakaj so jih že hoteli?

Ne zato, ker zares mislijo, da je tisti sramotni, amatersko spackani zakon o dolgotrajni oskrbi prejšnje vlade dober.

Ne zato, ker bi jih zares motilo kakšno ministrstvo več – ko bodo naslednjič vladali, bi imeli tako toliko več priložnosti, da bi pred odhodom tudi tam raztresli svoja kukavičja jajca. Tista ministrstva bi skupaj bržkone stala manj kot referendumi.

Ne zato, ker z novim zakonom na RTV ne bi mogli spraviti kredibilnih, spoštovanja vrednih ljudi. Saj takih tudi zdaj niso mogli najti, čeprav jim gre veljavni zakon, ki so ga sami spisali, močno na roko.

Zakaj torej?

Čisto kratek in preprost odgovor najdemo, kot vse temeljne življenjske modrosti, v reklamah. Tokrat na primer v sloganu ponudnika telekomunikacijskih storitev: ker lahko.

Podrobnejšo razlago nudi Ezopova basen o lisici in grozdju, saj veste, lisica je na brajdi zagledala slastne viseče grozde, pa jih ni dosegla. Se je postavila na prste, pa jih še vedno ni dosegla. Potem je skočila, pa je bila še vedno prekratka. Se je še kar borila, je vzela zalet, skočila, je bilo le debelo, zrelo in sočno videti tisto grozdje … in ga še vedno ni dosegla. Potem je imela pa dovolj in je užaljeno prhnila: saj mi sploh ni do tega trapastega grozdja, itak je kislo. In je razpisala referendum.

No, to.

Možnosti, da zakoni padejo in bodo pobudniki referendumov slavili pirovo zmago, so pičle, ampak ta letina kislega grozdja bo draga, čeprav je seveda pobudniki referendumov ne bodo sami plačali. Je državna volilna komisija šla in preračunala, po koliko je kaj te dni kislo grozdje, in je naračunala tole: samostojna trojna orgija referendumov bi nas predvidoma stala 4.790.500,00 evrov. Recimo torej štiri milijone osemsto (tisti lanski o vodah je stal štiri milijone dvesto, ampak tudi referendumi krepko občutijo inflacijo). Za referendume skupaj z drugim krogom predsedniških volitev bomo pa odkartali 5.667.500,00 evrov. Pet milijonov sedemsto, juhu.

Drago, tole kislo grozdje.

Oni četrti referendum, če bo, bo seveda posebej. S prijazno pomočjo inflacije morda še malce dražji.

Kot so sami rekli, prebijajo zvočni zid. Z našim denarjem.

Ker lahko.

Revija Janašt. 41, 11.10.2022