Rok Vihar 2 Svet24.si

Fatalni moški za leto 2022 je igralec Rok Vihar

spolno nadlegovanje Svet24.si

Direktor ZD medicinski sestri: "Bi rada vedela, ...

Tatjana Bobnar_11 Necenzurirano

Igra Tatjane Bobnar in napad na Roberta Goloba ...

damir crncec pl4 Reporter.si

Državni sekretar D. Črnčec: Po dolgem blatenju ...

spanija enrique Ekipa24.si

Odjeknilo je! Španija se je odločila o usodi ...

Teja Arlič Odkrito.si

Teja Arlič - S tem pri njej ne moreš zgrešiti!

slovenija norveska lv Ekipa24.si

Bomba vseh bomb: vroči slovenski reprezentant ...

Mnenja

Razstavljena na koščke

Sedim tako, nemo, na tistem hladnem hodniku bolnišnice. Ljudje v zaščitnih maskah na obrazih hodijo mimo mene, nikogar ne opazim, vidim le njihove sence, ki švigajo sem ter tja. Kot v kakšnem socrealističnem črno-belem češkem filmu, ko igralka samo gleda, kako se ji življenje počasi razblinja pred očmi, a nič ne stori. Ohromela v primežu samodestrukcije. V grlu me stiska, nikakor ne morem zadihati s polnimi pljuči. Vsakič, ko zajamem zrak, me pod rebri močno zaskeli, takoj mi zmanjka sape. Bolj ko hlastam po zraku, bolj me peče v pljučih. Umiri se, rečem sama sebi. Močna osebnost ni nekdo, ki ne joče, če izgublja. Močna osebnost je nekdo, ki se za trenutek zjoče, potem pa pobere in znova bori. Zamižim, izključim hrup okoli sebe in nadležne sence. Potem pa se vse počasi umiri. Ne vem, kako in zakaj, osredotočam se samo na svoje dihanje. Vdih, 1, 2, 3, 4, zadrži, štej do štiri, potem počasi izdihni, štej v sebi, 1, 2, 3, 4, zadrži, štej, vdih, štej … Ne vem, koliko časa tako kolobarim s štiricami. Pol ure, uro morda, ne vem. Vdihe in izdihe štejem toliko časa, dokler se v meni vse ne umiri in ustavi. Takrat me nenadoma prešine misel, da prehitevam čas, da umiram pred smrtjo. Da sem mrtva, čeprav sem še vedno živa. Da je moja koža hladna, čeprav kri še vedno kroži in je topla. Da lahko hodim, a kljub temu stojim na mestu in jamram. Da me duši, čeprav lahko vseeno diham. Da tonem, čeprav še vedno lahko letim. Da ne živim svojega življenja, temveč diham čisti strah. Umirila sem se, ko sem dojela, da mnogi umrejo pred smrtjo in da ne želim biti kot oni. Videvam takšne zombije, podnevi, po ljubljanskih ulicah, in to ne na Onkološkem inštitutu, srhljivo so videti.

V meni se vse umiri, ko spet zadiham globoko in se prepustim življenju, kot reki. In namesto da bi tonila, začnem naenkrat plavati. Najprej počasi, negotovo, potem pa odločneje in z jasno mislijo, da moram splavati. Kolikor se poznam, bom kmalu našla svoj slog plavanja. Tako ali tako sem večino časa, odkar vem zase, plavala proti toku. Ker plavanje s tokom, to mi pripada, kot vsakomur od nas.

Ko zboliš, postajaš vedno tišji. Moti te hrup, motijo te tuji nepremišljeni, dolgočasni monologi, hvalisavost drugih. Ko zboliš, vse manj trošiš energijo za nepomembne stvari. Ko zboliš, se obrneš k sebi, da bi očuval notranji mir. Ko zboliš, vsemu, čemur si prej rekla da, rečeš ne. Ko zboliš, nehaš tekati za rezultati, za kariero, ambicije poniknejo v globoko sibirsko spanje. Načrti prav tako. Ko zboliš, prideš do spoznanja, da je prav vse na tem svetu čudovito, da je vsak dogodek čaroben in neponovljiv. Ko zboliš, imaš še vedno potrebo, da bi pomagal drugim. A razstavljena na koščke ne pomagam nikomur, pomislim, še najmanj sebi.      

Stopim na plano, z neba dežuje, kot bi še njemu bilo žal za mojo uničeno prihodnost. Pa mu ni, a ne. Ljudje hodijo mimo mene, vsak je zavit v plašč svojih skrbi. »Upam, da nisem dobil kazni za parkiranje, zamujam pol ure. Kakšne grozne sreče sem, ziher sem jo fasal,« pomisli starejši možak, ki s hitrim korakom brzi mimo mene. Gospa s polnima vrečkama špecerije nervozno pogleduje po cesti: »Kdaj bo že ta avtobus? Otrok me čaka pred šolo, spet bo vsa mokra. Joj, kakšno vreme.« Pogled se mi ustavi na mlajšem moškem temnejše polti in skuštranih las. Na sebi ima sprano smučarsko jakno, roke potiska v žepe in gleda nekam proti kliniki, proti meni. V njegovih očeh preberem strah. Nemoč. »Inzulina imam samo še za dva dni. Slabo mi je, lačen sem, a moram naprej, v Avstrijo. Moram zdržati še dva dni. Dragi bog, stoj mi ob strani.« Ne vem, ali je ravno v slovenščini govoril, tako sem ga slišala. Ob zeleni luči na semaforju fant stopi na cesto, s počasnim in obotavljajočim korakom stopa proti drugi strani, ljudje hitijo mimo njega s trojno hitrostjo. Vsem se nekam mudi, le njemu nikamor. Z mesta, od koder ga opazujem, je videti, kot bi nastopal v počasnem in žalostnem posnetku. Ko prečka cesto, ga izgubim iz vidnega polja. »Hej, hej,« zaslišim takrat znani glas. Iz avta pred mano maha Edi in vpije, naj prisedem: »Že pet minut ti maham, ti pa gledaš v prazno.« Ko zaprem vrata, hlastne proti meni: »Kaj je rekel zdravnik?«

Ehm, kaj je dr. Ribnikar ravnokar povedal? Pojma nimam. »Pelji me nekam na kavo,« rečem. »Ven iz Ljubljane, na sonce, med normalne ljudi.« Sem dobro razumela zdravnika, je res rekel, da je konec te grozne kemoterapije, ali si morda vse skupaj domišljam? Konec tega strupa, ki ubija mojega raka in še mene poleg? Citostatiki ne vedo, katere celice v mojem telesu so zdrave in katere ne. Ne izbirajo, ubijajo vse, na kar naletijo. Pridejo pa do vsakega koščka mojega telesa, do las, oči, do mojega srca, to vem in čutim. Kaj je mislil s tem, da ne bo več kemoterapije? Da sem ozdravljena ali kaj? »Ste v zelo slabi kondiciji,« je rekel, ko je zaskrbljeno gledal moje izvide. »Vaše telo vedno težje prenaša kemoterapijo, zato jo bom ukinil. Predpisal bom nov recept, tudi citostatike, seveda, brez njih žal ne gre, vendar bomo združili terapijo z biološkimi zdravili, to boste, predvidevam, lažje prenašali. Še vedno boste prejemali infuzije na tri tedne, vendar bo zdravljenje trajalo dlje. Leto, morda več.« (se nadaljuje)

Revija Janašt. 4111.10.2022