Rok Vihar 2 Svet24.si

Fatalni moški za leto 2022 je igralec Rok Vihar

spolno nadlegovanje Svet24.si

Direktor ZD medicinski sestri: "Bi rada vedela, ...

Tatjana Bobnar_11 Necenzurirano

Igra Tatjane Bobnar in napad na Roberta Goloba ...

damir crncec pl4 Reporter.si

Državni sekretar D. Črnčec: Po dolgem blatenju ...

spanija enrique Ekipa24.si

Odjeknilo je! Španija se je odločila o usodi ...

Teja Arlič Odkrito.si

Teja Arlič - S tem pri njej ne moreš zgrešiti!

cristiano ronaldo pm Ekipa24.si

Cristiano Ronaldo grozil selektorju?! Noro ...

Mnenja

Nič ni večno

Še vedno hodim vsake tri tedne na polikliniko, na oddelek za plastično kirurgijo. Doktor Porčnik, mlad, pozoren kirurg plastične kirurgije, mi takrat v desno dojko porine injekcijo in v ekstenzor, silikonski razširjevalec kože na mojih prsih, našprica okoli 80 ml fiziološke raztopine. Razširjevalec skrbi, da se koža na mojih prsih počasi širi. Tako počasi raste moja nova desna dojka. Čuden občutek. V ta predel telesa nisem že mesece pogledala, ne zmorem. Kot gradbišče, kjer se vidi, da nekaj raste, a ne morem dobro oceniti, kaj bo iz tega kupa opek in malte sploh nastalo. Ko bom končala z zdravljenjem, bodo to zadevo z operacijo iz mojih prsi odstranili, namesto nje pa vstavili vame silikonski vložek. S prsmi se ta hip sploh ne ukvarjam. Prvič v življenju me moji dojki ne zanimata. Nimam energije ne moči, da bi se zdaj morila še z njima. Ta hip si pravim »ženska z eno joško«, in takšnih, draga moja, ni veliko. Odločila sem se, da je moj fizični videz samo začasna postaja. Kot čas, ko sem bila noseča in sem bila na pogled kot nasedli kit. Tudi takrat sem mislila, da se nikoli več ne bom vrnila v prvotno obliko. Pa sem se vsakič v bolečini raztrgala na pol, iz sebe izpljunila biser in se zmagoslavno kot feniks vrnila na zemljo.

Nima smisla, da bi se seznanjala s svojo trenutno podobo, glavo brez las, telo brez prsi, in jo sprejemala. Vse to je začasna oblika, v katero sem ujeta, čez nekaj mesecev bo tega konec, prestala bom še eno operacijo in v življenje se bom vrnila kot boljša različica same sebe. Drugače preprosto ne more biti. Zato se ta hip ne ogledujem v ogledalu, hitro grem mimo njega, s telesom nimam nobenega veselja. Obravnavam ga kot malega nebogljenega otročka, ki nima nadzora nad svojim vedenjem, čustvi, spanjem, hranjenjem. Neizmerno sem potrpežljiva z njim. Konec koncev je moje telo edini razlog in tempelj, da moja duša kroži po tej naši zemlji in da lahko pišem tele besede. 

Dobiti diagnozo kateregakoli »kancerja« pomeni živeti s strahom in v zavedanju lastne minljivosti. Dejstvo, da moj zdravnik ne ve, ali in kdaj bom ozdravela, govori o nestabilnosti mojega stanja, o tankem ledu, po katerem se drsa moj organizem, neprestano pričakujoč napad lastnega telesa. Ta negotovost te spremeni. Zbudi trmo do življenja, zmehča zavore in te prisili, da se vprašaš iz same globine drobovja, kaj zares želiš in za kaj v resnici dihaš. Zaradi te negotovosti težko vzdihujem in se sprašujem, s katerega kontinenta je slon, ki se kdaj pa kdaj udobno namesti na moje prsi.

A tudi to se bo končalo. Nič ne traja večno.

In če misliš, draga moja, da ne zmoreš, da bi najraje odnehala, zapomni si eno stvar: bila si rojena za to. Bila si rojena, da svetu pokažeš, kako močna in neomajna si in da se zmoreš boriti proti vsemu, kar te rani. Kar te je ranilo. Vem, da si prestala še težje čase. Veliko težje. Imam prav? Sedaj meniš, da ti je ostala le ena možnost – odnehati. Se predati. Toda motiš se. Oh, kako močno se motiš.

Napačna razmerja, strto srce, porazi, neuresničene sanje, nedokončani cilji – skozi vse to si že šla. Toda veš kaj? Vsi smo že šli skozi to. Vsi smo že občutili, kako je, ko se ti srce razleti na milijon drobnih delcev, ki jih sama pobiraš košček za koščkom. Vsi smo že občutili, kako je, ko si v zvezi, ki je enosmerna in kjer ti čustev ne vračajo ter namesto ljubezni, spoštovanja in izpolnjenosti občutiš osamljenost, nerazumevanje in praznino. Vsi smo že izkusili, kako je, ko si tako blizu svojim ciljem, da jih lahko že okusiš, in se nato zgodi nekaj nepričakovanega, kar ti v hipu vse podre. Začneš se počutiti šibko, nevredno in nesposobno. Kriviš samo sebe in misliš, da bi lahko nekaj storila bolje, če bi se le bolj potrudila in trdneje delala.

Toda kaj je smisel polnjenja uma s takšnimi mislimi?

Ni treba, da te strto srce in neuspehi porazijo. Ni ti treba kar odkorakati od vsega, kar si želiš. Imaš drugo izbiro: lahko se dvigneš iz pepela kot feniks in spomniš, kdo si v resnici. Spomni se svoje moči in vrednosti. Spomni se vseh oseb v življenju, ki so te ljubile in te ljubijo ne glede na vse. Vem, da boš izbrala to. Zato, ker si to v preteklosti že storila, mar ne? V tej situaciji si že bila, se spomniš? Počutila si se, kot da ne nadzoruješ več svojega življenja, kot da se ves svet okoli tebe podira. Toda vse, kar si menila, da je resnica – se je izkazalo za napačno. Spoznala si, da se vse spreminja. To je edina resnica. Življenje je lahko trdo in nepravično. Lahko je neizprosno in kruto. Toda nič ni večno.

Popolnega življenja ni. Popolnoma srečna ne morem biti nikoli. Poleg mene vedno stoji slutnja, da se bo zgodilo nekaj nepričakovanega in občutku sreče naredilo konec. Podzavestno se bojim neuspeha, seveda se ga bojim. Ta strah pogosto zamenjujem z intuicijo. A ko se soočim s strahom, s to svojo negotovostjo, je pred mano preprosto vprašanje: »Kaj je najslabše, kar se ti lahko zgodi?« Šele po tem, ko na plan privlečem svoj strah in ga tako slečenega pogledam z vseh strani, vem, kaj sem sposobna prenesti, da dosežem, kar želim. Nikoli se nisem pokesala, ker sem tvegala v življenju, četudi se je kdaj moj trud končal »neuspešno«. Še vedno sem navdušena nad občutkom, ko strahu ne dovolim, da me premaga. Včasih tisti, ki to gledajo s strani, temu rečejo norost. Prav. Ampak iz takih norosti vedno nastane čarovnija. In nanjo, priznam, vedno padem. (se nadaljuje)

Revija Janašt. 4218.10.2022