MODRIJANI-20 Svet24.si

Kdaj bo Blaž Švab spet zibal?

Katja Jevsek Svet24.si

Znana vremenarka pri 43. letih sporočila, da je ...

predcasno glasovanje referendumi 2022 gospodarsko m24 Necenzurirano

SDS so mesta spet rekla "ne"

jansa logar bled Reporter.si

Janez Janša je »dvoživki« Anžetu Logarju ...

nk olimpija 22 mm Ekipa24.si

Na mizi vodstva zmajev ponudba, ki je ne gre ...

diana Odkrito.si

Škandali, ki bi jih kraljeva družina najraje ...

doncic dallas (3) Ekipa24.si

Veliki derbi in Ronaldo istočasno na televiziji? ...

Mnenja

Zvok tiste tipke

Še zdaj včasih slišim zvok tiste tipke, na katero so takrat pritisnili. Klik. Naenkrat je v sobi zavladala tišina in mojega življenja ni bilo več. Preprosto izbrisano, z eno samo potezo. Še danes bi med tisočimi podobnimi kliki prepoznala tistega, ki je takrat ugasnil Maxovo življenje. Tega zvoka ne moreš pozabiti. V sobi je, ko ni bilo več slišati tihega brnenja aparatov, zavladal nenavaden molk. Možje v belem so nekaj minut neslišno postavali v sobi, za trenutek so me spomnili na kup pozabljenih spomenikov. Potem so v vrsti, kot beli labodi, brez besed zapustili sobo, nihče me ni niti pogledal. Z Maxom sva ostala sama. Kot takrat, ko se je v bolečini, znoju in krvi rojeval iz mojega telesa.

Moj fantek je v mojem naročju umiral dva tedna. Po koščkih. Vsak dan ga je bilo manj. In mene z njim. Večkrat je nehal dihati, v sobo so prišli zdravniki, konec je, so rekli. A ljubezen v meni je bila premočna, nisem jim verjela in nisem še bila pripravljena na takšen epilog. Zaupala sem v vse, v kar dotlej nisem nikoli verjela. Častila sem Boga, Alaha, Krišno, Šivo, vse žive in mrtve, neprestano sem molila, da bi moja vera v ljubezen ohranila to ljubko prihodnost pri življenju. Vedno znova sem ga privijala na svojo golo kožo, na dojke, polne vročičnega mleka, in nisem pustila smrti, da mi ga odnese.

A ona je prihajala redno, vsak dan. Sicer ob različnih urah, a vsak dan. Neslišno je smuknila skozi vrata sobe, počepnila v kot in v rahli preži čakala, da zaspim. Da zaprem oči, da me zmanjka in mi potem iz naročja neopazno izvije moj največji zaklad. Golo telo svojega otroka sem krčevito stiskala k sebi in strmela vanjo. Četudi sem jo včasih hotela ignorirati, nisem mogla odmakniti pogleda od nje. Bila sem besna, jezna, žalostna, upajoča, obupana, trmasta …, v meni se je divje vrtel kalejdoskop občutkov, ki se jih sploh nisem zavedala. Drla sem se nanjo, jokala, prosila, ponujala sebe namesto otroka v mojih rokah. Zaman.

Dneve in dneve sem živela v zamrznjeni sliki. Na bolnišnični postelji sedim skoraj gola, po turško, na sebi imam le hlačke in modrček. Uvelega obraza, razmršenih las in divjih oči. V naročju krčevito stiskam speč mamin srček. Na drugi strani sobe čepi tiha podoba, zavita v črne cape kot kakšna stara muslimanka, ki prodaja kuhane kurje nožice na glavni tržnici v Kairu. Njenega obraza nisem vse te dneve uzrla niti za sekundo, le grozečo sliko v kotu sobe, okoli katere rahlo, v ritmu klime, poplesujejo kosi črne tkanine.      

Vem, da je moj Max dvakrat nehal dihati, za sekundo ali dve. Trepetajoče je zadihal nazaj in se vrnil k meni ... drugih stvari se spomnim bežno. Ker je bil materinski nagon večji od razumnega obnašanja, sem tiste hladne dni v kliničnem centru napol naga objemala svojega umirajočega otroka, a me ni zeblo. Tako mi je bilo vroče, da bi tudi kožo slekla s sebe, če bi lahko. Spomnim se, da so sestre po navodilih zdravnikov okna najine sobe, ki so gledala na hodnik kliničnega centra, prelepile s stranmi časopisa Delo, da naključni obiskovalci bolnišnice ne bi gledali najine bede. Še danes ne morem mirnih rok vzeti časopisa v roke, čeprav so začeli pred nekaj leti tiskati Delo na manjšem formatu. Časopisni naslovi, kot so »Računsko sodišče za razrešitev Janeza Podobnika, Ekološka cona v ERC?, Veliki torek ni prinesel večjih sprememb ...,« ki so se z debelimi črnimi črkami bohotili na straneh osrednjega slovenskega časopisa, prilepljenega na okna najine sobe, so me vsak dan nemo opominjali, da se je moje življenje ustavilo v tem enem dnevu. Ki se nenehoma ponavlja. Kot v filmu Groundhog day (Neskončen dan), v katerem igralec Bill Murray komično podoživlja en in isti dan. Le da jaz nisem bila v komediji, temveč v napeti grozljivki. Pri kateri v kinu veš, da glavna igralka nikakor in pod nobenim pogoj ne sme zapreti oči, ker potrpežljiva, a nenasitna pošast samo čaka na to njeno končno vdajo, da plane po njej. In jo razmesari. Točno tako sem se počutila tudi sama. Niti za hip si nisem upala zapreti oči, saj sem vedela, da se bo to zame, za naju, končalo na najslabši možni način. Edina zaveznica v tem mojem tihem boju z smrtjo je bila moja glasba. V bolnišnico sem že pred časom privlekla majhen svetlo moder otroški CD-predvajalnik in nekaj svojih najljubših ploščkov ter jih potihem neumorno vrtela noč in dan. Josipa Lisac, Dnevnik jedne ljubavi, Ana Gabriel, Randy Crawford, Ella Fitzgerald, pa spet Josipa, Randy … Teh CD-jev nisem potem poslušala nikoli več. Ne morem. Vse pesmi me spominjajo na tisti torek dopoldne, ko sem nenadoma omagala in zaprla oči. (se nadaljuje)

Revija Janašt. 442.11.2022