Na enem od primorskih hribov sta na vrhu kar dve cerkvi, v bližini pa pokopališče, majhno, urejeno, brez bahaških spomenikov, s pokošeno travo med nagrobniki. Že nekaj let je tam obred za vse svete en dan prej. Ljudje so godrnjali, ampak zadeva je pač takšna, da župnik ne more biti na treh ali štirih mestih hkrati, ker pač pokriva več župnij. Pa tudi zdrav ni več zelo in leta so se mu nabrala, ampak za obnovo cerkva ima pa še zmeraj dovolj energije. In ker država za takšne zadeve nima denarja, ga pobere od vernikov, pa tudi od nas, ki ne hodimo v cerkev, ker je to pač skupna kulturna dediščina, pravi. Se strinjam. In dam. Tudi na piknik sem ga že povabila, prijeten sogovornik je, nam pa nenehno očita, da bi pričakoval od vaščanov več sodelovanja. Ti pa mu vračajo, da hoče od njih preveč prispevkov za svoje obnove. O nečem pa se le ne moremo pogovarjati – o spolnih zlorabah v Cerkvi. Kar z roko zamahne in pogleda stran.
Neki drug duhovnik, zdaj je že pokojni, pa je pogovor o tem sprejel. Naj že ukinejo ta prekleti celibat, je zarohnel. Ampak Cerkev se hinavsko spravlja na homoseksualce v svojih vrstah, kot da so peklenščki, pedofilija, razmerja z ženskami in tudi otroci duhovnikov pa je ne zanimajo oziroma hoče vse to prikriti, se je jezil. Pa saj ne gre predvsem za seks, gre za strahovito osamljenost, ki je stiki z verniki in prijatelji ne morejo nadomestiti. Duhovniki pogrešajo bližino, toplino, zaupanje, čustveno varnost. Sogovornik je imel trideset let gospodinjo, ki je skrbela zanj, in ko je zbolela, jo je do smrti negoval, tudi plenice ji je menjaval. Kdo bo nežno in potrpežljivo skrbel zanj? V dom ne gre, ker želi ostati v okolju, ki ga je vajen, je pripovedoval, takrat v že visoki starosti. A je bil še dovolj pri močeh, da je tu in tam pomagal mlademu župniku. Kot sem pozneje izvedela, je bil pred smrtjo zares zelo osamljen. Saj so farani skrbeli zanj, ampak to so bili le trenutki, dnevi pa imajo veliko ur. Drugače je z redovniki, ki živijo skupaj in se v skupnosti tudi starajo. A tudi teh je zmeraj manj …
Bo Katoliška cerkev končno začela resno razmišljati o tem, da bi k obredju pripustila tudi ženske in da ne bi bil noben spol zavezan celibatu, ki, kot vemo, ni božja zapoved? Kaj vse se bo še moralo zgoditi, da bo Vatikan končno priznal, da so nekatere plati človeške narave neobvladljive in da jih je bolje regulirati kot pa prepovedovati? Zdi se, da tudi teža vse bolj grozljivih podatkov o zlorabah ne pomaga kaj dosti – lani je preiskava v Franciji pokazala, da so duhovniki in laiki v Cerkvi v zadnjih 70 letih zlorabili več kot 330.000 mladoletnikov, med njimi nekaj kasnejših duhovnikov. Nedavno so spolni napadalci dobili tudi imena (in obtožnice), med njimi je kar enajst škofov, ki se neredko znajdejo v dvojni vlogi – v mlajših letih kot spolni predatorji (ah, saj bodo otroci vse pozabili), kasneje pa kot zaščitniki pedofilov v Cerkvi. Tudi sedanjemu papežu očitajo, da je na sodišču ščitil čilskega nadškofa, ki je dajal potuho pedofilskim duhovnikom. Izgovor je pri roki – treba je zaščititi ugled Cerkve.
Na srečo je že pred časom iz Vatikana zavel nov veter in tako zdaj v območnih škofovskih konferencah sami preiskujejo spolne prestopke ter jih tudi prijavljajo oblastem, res pa je, da večinoma šele takrat, ko zastarajo za kazenski pregon. Tudi v Sloveniji imamo nekaj takšnih izkušenj.
Kdo ve, ali bi bilo med mladimi več veselja za duhovne poklice, če bi bil celibat čisto zares ukinjen? Ko je reformator Luther ukinil celibat, so se začeli duhovniki množično poročati, naš Trubar se je oženil z nuno. A bilo je pred stoletji. Tudi takrat pa gotovo ni šlo samo za »dovoljeno spolnost«, kot v debatah radi razumemo problem celibata, ampak predvsem za čustveno bližino. Da nisi sam, niti ko je življenje še polno energije niti ko se izteka.
Revija Janašt. 46, 15.11.2022
