Za mano je ena najtežjih noči. Tresem se, kot bi bila priklopljena na električni pastir, v moji glavi je vulkan pred izbruhom, srce nenadzorovano utripa in mi hoče izskočiti iz prsi. Bolijo me noge, namesto kosti imam vročične cevi, ki utripajo in žarijo v bolečini. Vsake toliko me v mečih zagrabi krč, zvijam se kot črv in tulim v zrak. Normalno se oblečem le, če grem iz hiše, drugače visim v debelem bombažnem šlafroku s kapuco, da si lahko z njo večkrat obrišem glavo do suhega. Neverjetno, kako iz dneva v dan bolj izgubljam moči in nadzor nad svojim telesom. Stopnic, ki sem jih prej vsak dan desetkrat preskočila kot za šalo, zdaj ne morem prehoditi brez postanka. Veke mi trepetajo in roke se mi tresejo, kot bi bila na kakšni slabi drogi. Slabo spim oziroma sploh ne spim, posledično sem zjutraj utrujena in razdražljiva. Kanabisove kapljice nimajo več nikakršnega učinka. Sploh se ne ukvarjam več s tem, kdaj bi morala spati in kdaj ne. Spim, kadar je moje telo utrujeno. In moje telo hoče počitek skoraj vsako uro, kot dojenček.
Jutri me čaka nov ciklus kemoterapij, po novi recepturi mojega internista. Ne morem reči, da me je strah novih medikamentov, proceduro zdaj že dobro poznam: igla v žili, stekleničke v stojalu nad mojo glavo, iz katerih vame po plastičnih cevkah teče brezbarvna tekočina, ki na srečo ne boli. Boli pa me to zbadanje v žile, vedno bolj. Na Inštitutu se, kadar mi je treba zapičiti iglo v veno, po novem obnašam kot mali otrok. Zamižim, obrnem glavo stran in na vso moč stiskam zobe. Večkrat me kakšna sestra, nedolžno držeč injekcijo v rokah, vpraša: »Ste v redu, gospa?« »Sem, sem,« rečem, »samo ne morem več gledati tega zbadanja.«
Tresem se pred posledicami nove terapije, ki je pred mano. Bodo tudi tokrat bolečine v sklepih, kosteh, mišicah? Bom tudi tokrat bruhala in polnoči objemala školjko? Bom zmogla sama? Potrebujem pomoč?
Dopoldne sem imela na obisku sodnega izvedenca, ki naj bi ocenil vrednost moje hiše. Vrstna hiša z majhnim atrijem, nič posebnega, bogu za hrbtom. V naselju živijo pretežno zoprni sosedje, ki jih moti tudi čivkanje ptičev, in vsake toliko zrak zasmrdi po gnojnici, ker ostanki avtohtonih ljubljanskih kmetov ne morejo prenesti urbanih prebivalcev njihovih nekoč poljedelskih koncev. Raje težijo mladim družinam, ki so okovane s krediti vse do smrti, kot da bi priznali, da jih je povozil čas.
Cenilca čakam že dve leti, sodišču se nikamor ne mudi. Zanje tudi rak ni nobena olajševalna okoliščina, ki bi kakšne neumne birokratske zadeve pospešila vsaj za korak ali dva. »Ne, gospa, tako pa to ne gre, kaj nas briga, da ste bolni in lahko jutri umrete, kar lepo počasi, postavite se v vrsto pri okencu in vzemite svojo številko.« In potem čakaš leta in leta. Eni med tem čakanjem umrejo. Ravno zadnjič so enega gospoda nesli ven, ko se je zgrudil med čakanjem na sodni postopek. A takšne ima sodišče najraje: »Kaj, umrl je? Kako žalostno. Ja, nič, Slavica, zapri primer, napiši gor: stranka pokojna. Naslednji!!«
Nekdanjemu soprogu moram namreč izplačati tretjino vrednosti hiše. Za katero ves čas sama plačujem kredit v višini tisoč evrov mesečno. Ja, veliko, vem. Vendar sem hipotekarni kredit vzela pred 15 leti, ko sem še delala na POP-u in imela solidno plačo. Bivši je bil garant za moj kredit, s katerim smo si pri mojih 40 letih končno privoščili »svojo« streho nad glavo. Takrat nisem računala na ločitev in bolezen. A je oboje prišlo in tu zdaj ne morem nič. Razen da izplačam bivšega. Pa to niti ni takšen problem, jaz bi ga še izplačala – po neki realni ceni. Ampak ne, bivši bi rad imel petkrat več, kot je realna vrednost hiše. Pravzaprav bi rad imel celo hišo, mene pa zakopano na pokopališču. Zato z zadevami zavlačuje, potrpežljivo čaka, da me pobereta stres in bolezen. Tako to je, ko izgori ljubezen. Na njenem pogorišču se pojavi sovraštvo, ki neredko pripelje do nasilja in zamer, ki vsem vpletenim povzročajo travme vse življenje. Vse za zmago, za ego, za prevlado. (se nadaljuje)
Revija Janašt. 47, 22.11.2022
