V pisarni imamo žolčne debate, kako pozimi zagotoviti vitamine in rudnine za družino. Meni se zdi cena ekološke zelenjave (z izjemo korenčka in krompirja) previsoka, pa tudi sprašujem se, ali imajo bučke in solata, ki prepotujejo tisoč kilometrov, v sebi kaj koristnega. Špargljev iz Peruja sploh ne bi komentirala. Bolj sem nagnjena k temu, da kupim na tržnici s kmetije, čeprav vem, da ni eko, je pa vsaj lokalno. No, vsaj upam, da je. Kolegica me preprečuje, da sem romantik, in trdi, da naši domači kmetje ne škropijo nič manj kot drugi, posebej ko gre za hrano iz plastenjakov. Tretja struja pravi, da je še najbolje jesti vse po vrsti, manko pa nadomeščati s prehranskimi dopolnili. Prepričana sem, da nisem edina v takšni dilemi. Ne gre za malo denarja, ki ga dajemo za hrano. Radi bi jedli zdravo, pa ne vemo več, komu verjeti. Vsi se pa strinjamo, da bi radi prebrali, kaj vi menite o tem, zato upamo, da naše pismo pride na vrsto še med zimsko sezono.

Lena, Metka in Sonja

Vaša dilema tudi nam v projektu Skupaj za zdravje človeka in narave ne da miru. Bolj ko se poglabljamo v vse, kar se danes dogaja v kmetijstvu in prehranski industriji, manj miru imamo.

Vse manj hranil v sadju in zelenjavi

Pred kratkim je bila javnost šokirana zaradi »izginotja« vitaminov iz zelenjave, ki je vzgojena konvencionalno. Ne, nihče jih ni ukradel (tako kot se to dogaja kriptovalutam), ni jih, ker v sodobni zelenjavi sploh več ne nastajajo. Raziskava nutricionista in raziskovalca Alexa Jacka, ki je primerjal aktualno stanje v zelenjavi z rezultati raziskav pred 20 leti, je pokazala šokantno izgubo hranilne vrednosti živil. Vsebnost kalcija v brokoliju je denimo padla za 50 odstotkov, železa v vodni kreši je za 88 odstotkov manj, vrednost vitamina C v cvetači se je zmanjšala za 40 odstotkov, v jabolkih za 60 in tako naprej.  Podobno kažejo tudi mnoge druge primerjalne raziskave.

Zakaj smo presenečeni? Kdor je ohranil vsaj malo kmečke pameti, bi lahko vedel, da znanstvena pamet, z vsem arzenalom kemije, ne more narediti enakovrednih pogojev, ki jih ima zelenjava v naravi. Več je dušika, manj bo antioksidantov. Plitvejše so korenine, manj rudnin bo rastlina sposobna posrkati.

Da gre prav za to, dokazuje tudi dejstvo, da je pri zelenjavi situacija veliko slabša kot pri sadju. Dreves še vedno niso spravili v hidroponično obliko pridelave, zato jim kljub vsej kemiji uspe nekaj hranil potegniti tudi iz globljih plasti tal. Večina zelenjave, ki se nam nasmiha s polic, pa tal sploh ni videla. Rasla je na umetnih podlagah, brez neposredne sončne svetlobe, hranjena je »intravenozno«…, in se sprašujemo, zakaj to ne deluje enako, kot je včasih?

Žal je večji del tega, kar se danes komercialno ponuja v odlično založenih prodajnih centrih, prav takšna zelenjava. Na pogled lepa, od znotraj pa prazna in za povrh še obremenjena z ostanki kemije. Pravi imate, če nočete za to odšteti težko zasluženega denarja.

Manka hranil ne moremo nadomestiti s trikratnim vnosom sadja in zelenjave. S tem bi telo obremenili z dodatno presnovo in nepotrebnimi kalorijami, zraven pa bi ob enaki količini koristnih hranil zaužili trikratni odmerek ostankov pesticidov. To res ne more biti prava smer.

Koliko ostankov pesticidov zaužijemo?

Navidezno že nekaj let količina ostankov pesticidov v živilih upada in jih najdejo le na 40 odstotkih testiranih vzorcev. Bi se morali veseliti? Ne prehitro. Poznavalci pravijo, da je navidezni padec izmerjenih količin posledica vse večje uporabe koktajlov in nanotehnologije. Kljub temu da jih izmerijo manj kot prej, so za človeka lahko neprimerljivo bolj strupeni. 

Tudi struktura uporabljenih pesticidov je pri nas posebej skrb vzbujajoča.

Zaradi precejšnje količine dežja so v Sloveniji najbolj uporabljani pesticidi v obliki fungicidov, ki pa so v primerjavi s herbicidi in insekticidi najbolj rakotvorni. Zato tudi primerjava z drugimi državami zgolj na osnovi skupne porabe FFS ne daje prave ocene. Zmanjšanje količin ne pomeni samodejno zmanjšanja toksičnosti. 

Najbolj me je šokirala izpoved znanke, ki je bioresonančna terapevtka. Imela je pacienta, ki je bil zelo obremenjen s pesticidi. Prepričana je bila, da dela v kakšni kemični tovarni, pa se je izkazalo, da gre za osebo z zelo zdravim življenjskim slogom, ki uživa ogromno sadja in zelenjave ter se prehranjuje predvsem s smutiji.

Lokalno ne pomeni vedno boljše!

V Sloveniji z ekološko pridelavo zelo zaostajamo. Veliko časa so naši kmetje zgubili zaradi politike subvencij, ki je integrirano pridelavo predstavljala kot »skoraj eko«. Tudi potrošnikom so takšno pridelavo predstavljali kot zelo zdravo različico konvencionalne pridelave, pa razlika sploh ni tako bistvena. Zato  danes z ozaveščenimi potrošniki, ki iščejo ekološko sadje in zelenjavo, najbolj profitirajo italijanski in avstrijski pridelovalci.

V konvencionalni pridelavi pa se razvijajo že takšne tehnologije, ki nimajo nič skupnega z naravo. Zelenjavo pridelujejo pod umetno svetlobo, v umetno ustvarjenih prostorih, njeno rast pospešujejo s kemičnimi sredstvi ter jo celo umetno sladkajo, aromatizirajo in dišavijo.

Eko od daleč tudi ni vedno dobra rešitev

Če ste se na osnovi takšnih podatkov odločili iskati eko za vsako ceno, tudi to ne bo prava rešitev. Zimska zelenjava, kot ste sami opazili, k nam prihaja iz Afrike, Španije in celo Južne Amerike. Je že res, da takšna živila niso obremenjena z ostanki pesticidov, polnovredna pa tudi niso. Tako dolge poti močno znižajo vsebnost vitaminov in rudnin, antioksidantov, biofotonov in drugih koristnih snovi. Nekaterim vitaminom vrednost opazno upade že v nekaj urah, pri drugih v nekaj dnevih. Najobčutljivejša za hitro izgubo hranil sta listnata zelenjava in sadje brez lupine. Krompir in korenček dlje »potrpita« brez večjih izgub.

Torej vam ne moremo matematično izračunati, ali je boljše eko od daleč ali domače, obremenjeno z ostanki pesticidov. Edino, kar ima smisel, je iskati DOMAČE + SVEŽE + EKOLOŠKO. Da si to zagotovite, bo najboljša strategija pomagaj si sam.

5 TOČK AKCIJSKEGA NAČRTA

Osebno sem ta gordijski vozel presekala tako, da sem začela razmišljati, kako si zagotoviti čim več domačega, svežega in ekološkega z lastnega vrta, naravnost iz narave ali od kmetov, ki jih poznam. Našo strategijo vam najkrajše lahko opišem v petih točkah:

1. Domačo strategijo pridelave smo prilagodili prav potrebam, da imamo pozimi čim več lastne zelenjave. To leto smo zato pridelali dovolj buč, čajot, gomoljne zelene in pastinaka. Če ne bi na vrtu gostili še toliko voluharjev, bi bilo tudi korenčka in rdeče pese še več, kot bi potrebovali.

2. Del zelenjave med zimo uživamo v obliki mlečnokislinskofermentiranih shrankov, ki imajo v sebi še več hranil, kot če bi bili sveži. (Na takšen način smo vložili zelje, repo, ohrovt, rdečo peso, naslednje leto pa bomo še gomoljno zeleno in korenček).

3. Odkritje leta je zame presno shranjevanje najdragocenejših antioksidantov – začimbnic. Shranimo jih v obliki pesta. V kakovostnem olju  (z oreščki in soljo) smo to leto shranili baziliko, krebuljico, peteršilj, drobnjak, čemaž, liste koprca in koromača. Ena žlica takšnega pripravka vsebuje več vitaminov in rudnin kot polna vreča »prazne« zelenjave, ki bi jo lahko kupovali pozimi. In ker se je vse lepo ohranilo, bomo prakso nadaljevali tudi v tem letu.

4. Pridelovanje na visokih gredah, ki so pozimi pokrite s toplo gredo, je odlična strategija za ohranjanje solat, peteršilja, drobnjaka, gomoljne zelene, redkvic, korenčka … Že dve škatli velikosti 2 x 1 meter zagotavljata, da bo vedno na voljo nekaj zelenega in svežega. Ker je ta zima posebej mila, sem med to zelenjavo že zasejala peteršilj, grah, korenček in gomoljni koromač … Takoj ko skalijo, bomo začeli redčiti zelenjavo, ki je še v škatlah.

Če vam še ni jasno, kako se tega lotiti in kako lahko na vsakem vrtu ali celo balkonu postavimo kotiček, v katerem zemlja ne zmrzuje, prelistajte priročnik Sveža zelenjava 365 dni v letu.

5. Za povrh je tu še vsaj 50 zelišč in začimbnic v posušeni obliki. En gram teh vsebuje več hranil kot pol kilograma povprečne zelenjave. Posebno mesto zasede velika količina posušenih kopriv in koprivinih semen. 

Več v Zarji št. 5, 30. 1. 2018.