Ivica Flis Smaka, zdravnica
Smejte se in zaspite vsaj ob 22. uri!
Specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine s širokim zaledjem znanj iz vzhodnih medicinskih znanosti skuša s celovitim pristopom vsakemu zagotoviti aktivno in kakovostno življenje brez bolečin. Poudarja, da se nekateri rodimo z več, drugi z manj energije. A zelo veliko je odvisno od našega sloga življenja. Vse, kar pojemo, se zlaga v telo. Vse, kar doživimo, nas oblikuje. Velik vpliv ima tudi genetika in predvsem stanje mame oziroma staršev v času oploditve in nosečnosti. Ključne nepravilnosti, ki so nas pripeljale v sivo cono utrujenosti, nergavosti, nespečnosti, splošnega slabega počutja, je treba odpraviti. »Treba je živeti skladno s samim seboj in s svojimi cilji, ob tem pa nikdar pozabiti na radosti, igro in smeh. Dolgotrajno ponočevanje in redno delo v nočnih izmenah izrazito okvarita naše zdravje, močno porušita hormonsko dogajanje in ritem delovanja telesa. Podobne posledice imajo alkohol, težke droge, debelost in odvisnost od ogljikovih hidratov. Na drugi strani se panično izogibamo maščobam, ki jih telo v resnici nujno potrebuje – seveda v zdravi obliki in primerni količini (maslo, jajca, slanina, mast …). Zelo pomembno je, da gremo v posteljo dovolj zgodaj, najbolje z mrakom oziroma temo, a najkasneje do desete zvečer, spimo v temi, najbolje osem ur na noč. Le tako se vklopita produkcija in obnova nočnih hormonov (testosteron, melatonin, rastni hormon), ki so med najpomembnejšimi stebri našega zdravja.« Med te vsekakor prišteva poleg dobrega spanca vsakodnevni vsaj enourni sprehod, približno 10.000 korakov, vendar se nanj ne odpravimo s povsem polnim želodcem. Svetuje, da si urnik sestavimo tako, da bo v njem dovolj prostora za prilagajanje in sprejemanje nepredvidenih dogodkov. »Tudi prilagajanje različnim situacijam velja za znak kakovosti in dolgoživosti.«
Sanela Banović, zdravnica
Želim, da ste kronično zadovoljni
Poudarja, da so v našem vsakdanjem življenju pomembni objemi in seks. Njena največja strast je govoriti o emocionalnih možganih, ljudi in njihovo domišljijo želi motivirati, da se dotaknejo endorfinov (hormonov sreče) okoli nas. Njen cilj je, da bi do leta 2020 vsi skupaj ovrgli mračno napoved o depresiji kot bolezni številka ena razvitega sveta in da se ta v Sloveniji ne bi uresničila. »Želim, da bi v Sloveniji izpeljali čustveno revolucijo. Če ljudje niso zadovoljni s svojim življenjem, naj nekaj spremenijo. Kdaj bodo izpeljali to spremembo, pa je njihova odločitev.« Čeprav ji pravijo zdravnica, ki zdravi z objemi, poudarja, da je klinično depresijo treba zdraviti z zdravili. »Objemi so lahko podporna terapija, še bolje pa se obnesejo kot preventiva. Ko sem bila leta 2007 v Švici, sem sodelovala v raziskavi, ki je dokazala, kako močno na ljudi vpliva človeški dotik. Poleg objemov so lahko zelo zdravilne besede, vse pa se začne z mislimi – lepe besede brez strupenih misli so najboljše superživilo. Možgani se odzivajo na besede in hranijo z njimi. Misli močno vplivajo tudi na naš imunski sistem. Možgani imajo zmožnost, da se lahko spreminjajo. Zato nikoli ni prepozno, da se začnemo spreminjati. Ko se odločimo, da bomo začeli drugače živeti, se bodo možgani na to spremembo prilagodili. Za spremembo bodo potrebovali samo tri tedne. In ko mi ljudje razlagajo, da nimajo časa zase, jim povem, da je 24 ur ogromno in da nam ni treba ves čas samo bezljati naokrog. Ničesar nam ni treba narediti takoj, vse lahko počaka.« Le ljudje ne čakajo, zato se družite z najbližjimi, pogovarjajte se s prijatelji, negujte stike. In vzemite si čas za seks, ljudje smo hormonska bitja. V tako čudoviti deželi, kot je Slovenija, preprosto ne bi smelo biti toliko depresivnih ljudi. »Preveč zahtevate od sebe in preveč se naprezate. Življenje vam ne bo ponudilo ponovitve, zato si vzemite čas zase zdaj in pustite krivdo, naj se z njo ukvarja zgodovina!«
Mag. Urška Battelino, psihoterapevtka
Uspešni smo toliko, kolikor so uspešni naši odnosi
Ljudi uspešno vodi skozi labirinte nezavednega, da premikajo meje in podirajo boleče pregrade, ki se jim ne moremo izogniti, saj jih nosimo s seboj v našem nezavednem, o njih pa pripovedujejo simptomi, ki jih na zavedni ravni ne prepoznamo. »Podpira jih sodobna družba, ki je usmerjena v izogibanje vsemu bolečemu, v zameno pa ponuja potrošništvo z obljubo hitre poti do sreče, zdravja, zadovoljstva in ljubezni (predvsem do sebe). Navkljub hitremu zadovoljevanju potreb se veča odtujenost ljudi, s tem pa tesnoba, depresija, osamljenost in nezadovoljstvo, ki prekrivajo pravo bolečino spodaj. V procesu podiranja bolečih pregrad moramo stopiti v bolečino in jo preseči ter tako začeti proces odraščanja, ki pa boli, saj pomeni izgube. Odrasla pozicija posameznika prinese odgovornost do sebe in celotne družbe ter pomeni možnost izbire in sodelovanje, kar pa je že skoraj izginilo v sodobni družbi individualizma.« V življenju nas najbolj zaznamujejo zgodnji odnosi, te ponotranjimo in s temi ponotranjenimi figurami prehajamo skozi odraščanje v vse druge odnose, kjer se vedno znova ponavljajo stari vzorci, preoblečeni v nove drame. Ozaveščanje teh bolečih prenesenih vzorcev nam pomaga preseči drame ter na pogorišču starega zgraditi nove, bolj zadovoljujoče odnose, kot smo jih poznali. Uspešni smo samo toliko, kolikor so uspešni naši odnosi.
Več v Zarji, št. 41, 9. 10. 2018
