Zdravljenje bolezni lymske borelioze je zelo težavno zaradi posebnih lastnosti bakterije borelije. »Bakterija Borrelia burgdorferi (Bb) je spiralasta bakterija z bički, ki ji omogočajo gibanje po našem telesu. Ima nenavadno sposobnost antigenskega preoblačenja, zato se prilagaja gostitelju, v katerem je. Izkorišča tudi nekatere snovi v slini klopa, ki jo naredijo »nevidno« za naš imunski sistem. Če jo imunski sistem prepozna kot vsiljivca, je sposobna preobleči zunanji plašč in se ponovno potuhniti. Bakterija se zelo kratko zadrži v krvi gostitelja, saj je tam zanjo prenevarno zaradi naravne in pridobljene odpornosti. Zato zelo hitro ponikne in se skrije v celice, kjer je naš imunski sistem ne najde. Najdemo jo v živčni celici, v fibrocitih oziroma tkivih, ki niso prekrvljena in kjer imunski sistem nima dostopa in kamor prav tako slabo prehaja večina antibiotikov. Prav tako je in vitro dokazano, da ob stiku z antibiotikom preide v cistično formo in formo L, na katero antibiotiki ne učinkujejo oziroma je treba izbrati ustrezna zdravila. Ta prehod utegne biti vzrok izbruhu bolezni pri nekaterih bolnikih, pri katerih bolezen ni bila pravočasno ali ustrezno zdravljena. V zadnjem času študije potrjujejo obstoj tvorjenja biofilmov tudi pri Bb, kar je bilo prvotno znano pri nekaterih drugih bakterijskih vrstah. Bakterije se namreč obdajo s sluzastim izločkom, ki jih ščiti pred zaščitniki telesa in pred antibiotiki, ki ne prehajajo skozi biofilm. Pri miših so dokazali, da se takšna oblika po nekaj dneh ali mesecih lahko ponovno pretvori v gibajoče se telo, kakršno je znano pri vstopu v gostitelja, in ga ponovno uspešno napada,« pojasnjuje prim. mag. Branko Šibanc, dr. med., specialist infektolog, ki vodi infekcijsko ambulanto v Dobrna Medicalu, diagnostično-rehabilitacijskem centru v Dobrni.

Pri klopih odkrivajo nove vrste bakterije borelije

A žal to ni edina odkrita vrsta bakterije borelije, ki bi nas po vbodu okuženega klopa morala skrbeti. V Evropi se je pojavila tudi borelija Borrelia miyamotoi, torej še druga vrsta borelije iz tega rodu, ki povzroča drugačen potek bolezni. »Bakterija Borrelia miyamotoi je bila najdena v nekaterih redkih manjših glodavcih v slovenskih gozdovih, podobno kot Bb, le da v znatno manjši koncentraciji. Prvotno so jo opisali na Japonskem, od tam tudi ime. Bolezen je bolj podobna povratni mrzlici, ki jo povzroča Borrelia recurrentis, in je tudi zato klinična slika te bolezni povsem drugačna kot pri lymski boreliozi. Bakterija povzroča ponavljajoče se mrzlice s povišano telesno temperaturo, podobno kot pri malariji. Vročino spremljajo glavobol, huda utrujenost ter bolečine v mišicah, sklepih in kosteh, prav tako pa navadno poteka brez izpuščaja. Z boleznijo pri nas nimamo veliko izkušenj, saj je znana kratek čas in je zelo redka. Seveda pričakujemo njen porast, podobno kot se je to zgodilo z Bb. V klopih zdaj odkrivamo nove vrste borelije, ki so klinično še neprepoznane in niso vedno patogene. Nekatere povzročajo okužbe le pri imunsko zavrtih osebah. Borrelia miyamotoi vsekakor okuži tudi imunsko močnega gostitelja. Na Švedskem so opisali primer meningitisa, ki ga je povzročila ta bakterija.«

Pomembni sta klinična slika in potek bolezni

Zdi se, da se pri bolezni lymska borelioza zaplete že s testiranjem oziroma odkrivanjem bakterije Borellie burgdorferi v krvi. Zakaj? »Posebnost bakterije Borrelie burgdorferi (Bb) je, da se antigensko spreminja in da jo naš imunski sistem težko prepozna, pogosto pa mu celo 'pobegne'. Klasični imunološki testi temeljijo na pojavnosti protiteles razreda IgM in IgG, ko protitelesa IgM pomenijo standardni zgodnji odziv organizma na okužbo. Protitelesa IgM tako zasledimo po treh do štirih tednih okužbe, pozneje pa se pojavijo bolj specifična protitelesa IgG, ki so stabilnejša in se obdržijo po več let ali celo do smrti. Običajno lahko okužbo pri gostitelju dokažemo s pojavom zgodnjih protiteles IgM, kar je posredni dokaz o vstopu bakterije v naše telo. Pri drugih vrstah bakterij je ta odziv praviloma jasen in dobro dokazljiv. Pri okužbi z Bb pa je odzivnost organizma s tvorbo protiteles IgM nejasen. Dokazano je, da vsak človek ne razvije protiteles IgM in nato IgG Bb, četudi je prišlo do okužbe z Bb. Posledično so tudi testi za detekcijo teh protiteles »slabi« in manj pomembni. Zato tudi velja, da sta pomembni klinična slika in potek bolezni. Testiranje je nujno v primerih, ko je okužba neznačilna ali ko dokazujemo pozne oblike bolezni. Nadalje je potek odzivnosti testov odvisen od dejstva, ali je bil pri bolniku pred testiranjem predpisan antibiotik. Antibiotično zdravljenje lahko zavre imunsko odzivnost in navidezno pokaže lažno negativen izvid. Zato je pomembno, da teste indicira in vrednoti oseba, ki se poglobljeno ukvarja s to boleznijo. Pri nas uporabljamo standardne teste, ki jih uporablja praviloma celoten svet, to so  ELISA, IFT, Imunoblot, CLIA in druge. V Nemčiji pa najmanj dva laboratorija razvijata posebne teste za Bb, ki jih ne uporabljajo nikjer drugje in jih zato infektologi zunaj Nemčije ne priznavajo ali jih celo ne poznajo. Pri teh testih testirajo celični imunski odziv in tvorbo specifičnih transmiterjev, ki jih aktivirani limfociti T izločajo. Pomembnejše kot tovrstno testiranje, se mi zdi, je to, da je treba vedno spremljati bolnika kot celoto in se zavedati dejstva, da je lymska borelioza bolezen, ki se postavlja klinično. Imunološko testiranje pa je pomembno predvsem pri epidemiološkem spremljanju bolezni. Klinični zdravnik naj bo tisti, ki potrdi ali zavrže diagnozo, pri tem pa naj uporabi teste, ki so potrebni v danem primeru. Če je klinična slika tipična, dodatno testiranje sploh ni potrebno. Pri redkih oblikah bolezni pa je pričakovati, da bo klinični zdravnik naredil več testov hkrati in nato sklepal o verjetnosti obstoja bolezni. V redkih primerih bomo tako bolezen poleg serološko potrjenega primera morali dokazati tudi z detekcijo obstoja genoma Bb v posamičnem organu ali še bolje z dokazom izolacije Bb v kulturi tkiva.«

Več v reviji Zarja Jana št. 8, 25. 2. 2020