...Res sta si različna in bojim se, da ne bi prišlo do konflikta med njima, saj je bilo nekajkrat že kar napeto … Vem, da ima vsak od nas svojo pot, da ne morem izbirati in se odločati namesto svojih otrok, ampak ko vidim starejšega, kako ponavlja napake svojega očeta, mi je hudo. Pa ne vem, kaj naj naredim. Mi lahko kaj svetujete? Verjamem v to, da si izbiramo svoje izkušnje, da je vse, kar se dogaja, prav in da deluje zakon privlačnosti, ampak ko gre za mojega otroka, vse moje znanje izpuhti. Prosim vas, Saša, napišite mi par stvari, ki jih zagotovo že vem tudi sama, ampak ko jih bom prebrala, bom vedela, da sem na pravi poti …
Maša

Maša, otroci so naši največji učitelji. In čisto nepomembno je, ali so od enega ali od ducat različnih očetov – vedno so različni med seboj. Vsak s svojo zgodbo so prišli na ta svet po svoje izkušnje in vsak nas uči kaj drugega. Tudi vaša fanta.

Učita vas več stvari, ki jih lahko razberem že iz vašega kratkega pisma … Ena stvar je ta: če vas kakorkoli vznemiri to, da v sinovih vidite njuna očeta, je znak, da niste še popolnoma »ozdravljeni« preteklosti. Kaj želim povedati? Ko vam bo popolnoma vseeno oziroma niti ne boste opazili, da imata sinova podobne »finte« kot očeta, šele takrat boste zagotovo vedeli, da ste si s preteklostjo podali roko.

Druga stvar, ki jo lahko opazim, je, da se moramo mame velikokrat sprijazniti z dejstvom, da imajo naši otroci svojo pot in da si morajo nabirati svoje izkušnje. Čeprav bi jim včasih rade prihranile kakšne bridkosti in nam ni jasno, zakaj morajo ponavljati naše napake ali napake svojih očetov, pa je to vendarle njihova šola. Naša naloga je, da to sprejmemo in da smo jim v oporo, ko nas potrebujejo.

Glede njune različnosti pa tole: jaz sem uporabila tehniko pogovora duš. Če se ukvarjate z osebno rastjo, potem vam ne bo preveč tuja. Kaj naredim včasih, ko z besedami ne morem, ne znam zgladiti česa? Grem v meditacijo oziroma se umirim in sprostim, potem pa si predstavljam, da moja duša povabi na pogovor dušo tistega človeka, s katerim bi rada kaj razčistila oziroma ga razumela. Zgodi se, da duša drugega včasih noče sodelovati in zavrne pogovor z mojo dušo, in je to čisto v redu. Največkrat pa duši opravita pogovor in v meditaciji »slišim« dušo tega človeka, ki mi pove, zakaj se vede tako, kot se, oziroma kaj se dogaja … Tudi če ne dobim nobenega uvida, je dovolj že to, da se v mislih s tem človekom pogovorim in izrazim svoje strahove, pomisleke. Potem pa se največkrat odnos čudežno umiri, zgladi, razreši.

Včasih uporabim tudi tehniko različnih stolov. Postavim dva stola enega nasproti drugemu, lahko tudi dva, in ko sedim na svojem stolu, govorim kot jaz, ko se presedem na drug stol, stopim v čevlje drugega človeka, s katerim bi se rada pogovorila. Tako izmenjujem stole in velikokrat mi situacija postane jasna, včasih se razplete, tudi če se s človekom sploh ne pogovorim zares.

Več v reviji Zarja Jana št. 8, 25. 2. 2020