Družina koprivovk (Urticaceae) ima veliko podvrst, od katerih pri nas poznamo veliko koprivo (Urtica dioica L.), malo koprivo (Urtica urens L.) in mrtvo koprivo (Lamium L.) Velika in mala kopriva imata podobne lastnosti in obe sta pekoči. Lastnost koprive, da opeče ali zažge kot krop, je verjetno izvor poimenovanja te rastline: v ruščini se imenuje kropiva oziroma krapiva, iz česar je po črkovni premeni v drugih slovanskih jezikih nastalo ime kopriva. Zeleni deli koprive vsebujejo pet odstotkov beljakovin v svežih listih in kar 20 odstotkov v posušenih (bistveno več kot v zelju, korenju in solati), 0,7 odstotka maščob, sedem odstotkov ogljikovih hidratov (škrob), od dva do pet odstotkov klorofila, čreslovine, galno, mravljinčno, ocetno in masleno kislino, glukokinin, sekretin, histamin, acetinholin, serotonin, fitosterol, do 20 mg provitamina A, 75–137 mg vitamina C (dvakrat več kot plodovi črnega ribeza), vitamin B2, pantotensko kislino, karoten (več kot korenje) in vitamin K ter veliko mineralnih snovi (železo, magnezij, kalij, fosfor, mangan, natrij in kremenčevo kislino).
Hranilne kot stročnice
Koprive nekateri imenujemo zelenjavno meso, saj po hranilni vrednosti niso slabše od stročnic. Spomladi mlade koprivne liste uporabljamo za juhe, pire, pite in namaze. Posušene in zdrobljene liste lahko uporabimo kot začimbo, ki pa jo jedem dodajamo na koncu, da se ohranijo vitamini. Liste nabiramo spomladi in zgodaj poleti do cvetenja. Sušimo jih razporejene v tankih plasteh na podstrešju. Na soncu sušene koprive izgubijo klorofil in železove spojine. Semena vsebujejo do 32 odstotkov maščobnega olja, tokoferone, proteine in linolensko kislino. Nabiramo jih junija in julija. Posušene zdrobimo v prah in uporabljamo za začimbo. Cvetovi bele mrtve koprive se uporabljajo pri ženskih težavah (predvsem belem toku pri mladih dekletih), za čiščenje krvi pri ekcemih, skrofulozi in otroških izpuščajih, pri slabokrvnosti, povečani vranici, pri nespečnosti in boleznih dihal.
Rimljani so ji dali častno mesto
Rimski zdravnik Aulus Cornelius Celsus (25 pr. n. št.–50 n. št.), je v osmih knjigah O medicini povzel in sistematiziral vso literaturo o medicini, ki je bila takrat na voljo. Koprivi je namenil častno mesto, saj so Rimljani z njo zdravili vrsto bolezni. Avtor natančno opisuje protokol pri ohromelosti okončin, impotenci, revmi, krčnih žilah itd. s svežimi koprivami. Velik prispevek k znanosti zeliščarstva je dal tudi Klavdij Galen (129 –200/216), zdravnik in farmacevt v starodavnem Rimu. Napisal je več kot sto del o medicini. Koprive je opisal kot panaceo za vse bolezni, zato ni nič nenavadnega, da so stari Rimljani spomladi jedli mlade koprive, kar naj bi krepilo imunski sistem in jih ščitilo pred boleznimi vse leto. Galen je začetnik prvih poskusov razvoja tehnologije za pripravo izvlečkov, tinktur in drugih oblik zdravil, pri čemer je najpogosteje uporabljal prav koprivo. Še vedno se številna zdravila imenujejo galenska, ker so v lekarnah pripravljena po predpisani zdravniški recepturi. K razvoju znanosti o zdravilnih lastnostih zdravilnih rastlin pa je veliko prispeval še znanstvenik in zdravilec Abu Ali Ibn Sina ali Avicena (980–1038). Njegovo temeljno delo je bila medicinska enciklopedija z naslovomCanon medicinae, ki velja za zbornik celotnega znanja medicine v starem veku in je plod izročil starogrških, rimskih, indijskih, perzijskih ter arabskih zdravnikov. Temelji predvsem na Hipokratovih in Galenovih naukih ter Aristotelovi filozofiji narave. Ženskam, ki niso uspele zanositi, je Avicena priporočal, naj jedo liste mladih kopriv s čebulo in jajcem. V ljudski medicini se je pri boleznih jeter in žolčevodov, ledvičnih kamnih, diareji, kroničnem zaprtju, prehladu, boleznih dihal, hemoroidih, akutnem sklepnem revmatizmu, mišičnem revmatizmu in protinu uporabljal poparek iz kopriv in tudi koprivna juha. Poparek koprive je v ljudski medicini tudi odlično sredstvo za t. i. čiščenje krvi. Kopriva je namreč bogata z minerali, zlasti železom, zato se v krvi poveča vsebnost hemoglobina. Iz izkušenj ljudskega zdravilstva je znano tudi, da kopriva pospešuje tvorbo mleka pri doječih materah.
Več v reviji Zarja Jana št. 17, 28. 4. 2020
