Ali veste, da z negativnostjo uničujemo enako učinkovito kot z bombami? Staranje se ne začne s petinšestdesetim rojstnim dnevom. Našo osebnost v poznejših letih oblikujejo vse naše izbire in vsi naši načini, kako skrbimo zase in tudi, kako razmišljamo. H kakovosti našega življenja v poznejših letih, k dolgemu in zdravemu življenju zelo pripomoreta zdrav način prehranjevanja in telesna vadba. Na naše telesno in čustveno zdravje močno vpliva to, kakšen odnos imamo s sabo in kakšne odnose razvijamo z drugimi. Iz raziskav lahko izvemo, da lahko osamljenost ubije hitreje kot cigarete. In po enakem merilu imajo lahko pristni povezani odnosi čudežno moč ozdravitve.
K sreči obstajajo družbe ljudi, ki se veselijo staranja. Vedo, da bodo v tem obdobju svojega življenja zdravi, vitalni, spoštovani in sprejeti. Tudi nove raziskave kažejo, da imamo vsi orodje, zaradi katerega živimo dlje ter ostanemo aktivni in ustvarjalni prav do konca. Navsezadnje si vsi želimo živeti v sozvočju s svojim telesom in naravnimi življenjskimi silami. Pri tem nam pomaga zavedanje, da nismo sami in da se lahko od starejših naučimo, kako to doseči.
V knjigi John Robbins Zdravi pri stotih so zbrani bistveni koraki, ki jih lahko naredimo, da si izrazito podaljšamo življenjsko dobo in ohranimo zdravje. Imamo priložnost, da popravimo vse, kar smo slabega naredili svojemu telesu, ter pridobimo moč in strast do življenja. Lahko pridobimo in obdržimo več duševne bistrosti, telesne moči, vzdržljivosti in veselja.
Kako v nekaterih ljudstvih dosegajo izjemno visoko starost in kako jim uspeva ohraniti vitalnost in moč povsem do konca svojega dolgega življenja? Kaj se lahko naučimo iz njihovega življenja, da bomo tudi mi živeli dlje – zdravi in veseli? Kateri so ključni dejavniki, ki pripomorejo k tako izjemno zdravemu staranju? Kaj se lahko naučimo iz življenjskega sloga teh ljudi z raznih območjih sveta, ki slovijo po nenavadnem številu izjemno zdravih starih ljudi?
Skrivnost starih s Kavkaza. Abhazija pokriva 8500 kvadratnih kilometrov med vzhodno obalo Črnega morja in glavnim lokom gorovja Kavkaz. Na severu meji na Rusijo, na jugu na Gruzijo. Ob popisu prebivalstva leta 1970 so Abhazijo, takrat avtonomno pokrajino v sovjetski republiki Gruziji, označili za svetovno prestolnico dolgoživosti. En del abhazijske formule za izjemno zdravo staranje je veliko rednega gibanja, ki je njihova vsakdanja rutina. Zaradi stalne telesne dejavnosti kot del vsakodnevnega življenja Abhazijcev se razvije boljše delovanje srca in pljuč, kar vpliva na to, da njihovo srce dobiva več kisika.
Revija Journal of Epidemiology and Community Health je z novo raziskavo ugotovila, da gorski prebivalci živijo dlje kot primerljivi ljudje v nižinah. Raziskovalci so opozorili na povečano telesno dejavnost oziroma hojo po zahtevnem terenu. To naj bi pojasnilo podaljšano življenjsko dobo in nižjo stopnjo bolezni srca med tistimi, ki živijo v gorah. Abhazijci že samo za vsakodnevne opravke potrebujejo znaten telesni napor. Pri njih ljudje ne sedijo za pisalno mizo ali se vozijo v službo in nazaj domov. V abhazijskem načinu razmišljanju upokojitev ne obstaja. Večina starejših še vedno redno trdo dela v sadovnjakih in po vrtovih, vendar jim to ne prinaša čustvenega stresa, ki ga pogosto povezujemo z delom. Njihov delovni ritem je usklajen z biološkim. Zato nimajo občutka naglice in priganjanja kot v večini razvitih držav. Abhazijci ne marajo priganjanja, in ne poznajo časovnega roka. Nujnost občutijo samo v resnično izrednih primerih (npr. požar v hiši), sicer pa so zelo sproščeni. Pogosto se šalijo in pojejo.
Starost je krona uspešnega življenja. V Abhaziji ugled narašča s starostjo, zato so starostniki deležni čedalje več privilegijev. Starejše spoštujejo že zato, ker so stari. Ničesar jim ni treba narediti, da bi si prislužili spoštovanje. Tudi če so revni in jih poznajo samo njihovi bližnji, imajo v abhazijski družbi višji družbeni položaj kot nekdo, ki je morda bogat in slaven, a ni star. Ne poznajo izraza, ki pomeni »stari ljudje«. Namesto tega starejšim od sto let pravijo »dolgo živeči ljudje«.
Več v reviji Zarja Jana, št. 10, 9.3. 2021
