otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

saša einsiedler Njena.si

Saša Einsiedler je tukaj našla svoj mir

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Nasveti

7 ukrepov za samooskrbne težave

Avtor:

Sanja Lončar

Značke:


 

Moja samooskrba je v tem letu na udaru! Najprej je mraz zdesetkal sadje, zdaj pa ptiči uničujejo vse, kar je ostalo. Ali sploh ima smisel vrtnariti? Kaj naj sploh pripravim za zimo? Ana

 ***

Pozdravljeni, na začetku mojega vrtnarjenja je dobro kazalo, potem pa so najprej koloradski hrošči skoraj čez noč požrli krompir, zdaj pa mi neke čudne črne gosenice ali stonoge uničujejo radič in zelje. Se bo sploh dalo še kaj pridelati? Mili

 ***

To leto bo na voljo le nekaj jagodičja. Kmalu bomo pobrali aronije in me zanima, kaj je najpametneje storiti z njimi, saj bo to verjetno naša edina boljša »trgatev« v tem letu. Če bo preživelo še kaj grozdja, bi verjetno tudi tega bilo bolje predelati v marmelade kot v vino. Kaj pravite?  Vesna

Mogoče se nam zdi, da se v naravi dogaja nekaj posebnega in da smo pred pretežkimi preizkušnjami, a vam moram povedati, da bi lahko bilo še veliko huje.

Res je potrpljenje marsikaterega vrtičkarja to leto na resni preizkušnji. Mraz, toča, suša, kraje …, a vseeno še vedno živimo v vrtičkarskih nebesih in je vse, s čimer se srečujemo, obvladljivo, če le znamo svojo strategijo samooskrbe prilagoditi okoliščinam.

Zamislite si, da ste v krajih, kjer od aprila ni padla niti kaplja dežja, kjer imajo 45 stopinj ali jim poplave odnašajo cele hribe. Da vas vojna prisili, da zapustite vse, kar imate ... V primerjavi s tem so naše težave le težavice. Če se hitro učimo, pa je to leto odlična priložnost, da svojo strategijo samooskrbe dodelamo in naslednje leto dočakamo bolje pripravljeni.

Kaj nas uči narava? Nikarne mislite, da je na mojem vrtu kaj drugače. Več kot polovico krompirja je pojedel voluhar. Miške so požrle grah, še preden je naredil semena. Ptiči mi kljuvajo paradižnike in solato. Vsak tretji dan si rečem, ne grem se več, potem pa se naslednje jutro zbudim in dojamem, da narava zagotovo želi, da spoznam, v kakšni stiski so vsi njeni prebivalci.

Če ni divjega sadja v gozdu, se ptiči seveda lotijo vrtov. Mraz in suša nas prizadeneta vse enako in vsak želi le preživeti. Kadar so živeli žejne, iščejo vodo v sadju in paradižnikih.

Situacija me je prisilila, da sprejmem nekaj novih ukrepov.

PRVI UKREP

Narava vedno zaseje tisočkrat več, kot bo zraslo. Poglejte, koliko mladih smrekic, hrastov, bukev skali, a bo od tisočih na koncu preživelo le eno drevo. Spomnim se, ko sem kupovala sadike in jih imela preštete. »Poflancala« sem svojih devet solat in potem jih vsak dan šla pogledat. O, kakšna drama je bila, ko mi je dve uničila struna, tri pa voluhar.

Po dolgih letih sem dojela, da je za moje stresne hormone najbolje, če sprejmem logiko narave in že na začetku zmanjšam svoja pričakovanja. V praksi to pomeni, da imam zdaj na štirih mestih po devet poflancanih sadik solate in v rezervi še kakšnih 50, ki jih bom presadila, če se tistim prvim kaj zgodi.

Ko vidim, da sta dve solati oveneli, si rečem, aha, samo dve, no, še vedno jih je več, kot jih bomo pojedli. Temu ukrepu sem dodala še nekaj: na isti gredi vedno sadim rastline, ki imajo različne potrebe. Tako ob solato, ki ljubi mraz, vedno dam še eno, ki ljubi sušo. Za eno bo zagotovo dobro in se nikoli ne bo zgodilo, da na tej gredi ne bomo ničesar pridelali. Bolj je narava muhasta, bolj se obnesejo mešani posevki.

DRUGI UKREP

Če bi se učili od svojih prednikov, bi poznali rek, da nikoli ne nosimo vseh jajc v eni košari. Ker ga že nekaj let upoštevamo, sadimo in sejemo na različnih legah. To pomlad je tako zmrzal poškodovala sadje, ki je bilo na južni strani, zelo dobro pa jo je odneslo sadje, ki je bilo na bolj senčnih legah in v času mraza ni bilo v polni vegetaciji. Enako velja za zelenjavo in rože. Povsod malo vsega … in na koncu vedno nekaj preživi. Poglejte, kako so razporejene travniške rožice, in vam bo jasno, kaj nam narava poskuša povedati. Monokultura je izum človeka, ki hoče minimizirati delo in maksimizirati učinke ter zase vzeti vse, kar je posadil. Dolgo sem potrebovala, da sem dojela, da na vrtu ne delam le jaz, temveč da na njem sodeluje še ogromno mikroorganizmov v tleh in da ptiči pobirajo ogromno škodljivcev. Zdaj, ko razumem, da je to timsko delo, počasi sprejemam, da morajo tudi drugi člani tima dobiti »plačilo« za svoj trud. Ko spremenimo svojo percepcijo, marsikaj lažje sprejmemo.

Tudi narava nam poskuša dopovedati, da monokulture niso rešitev, zato je z njimi vse več težav. Da jih rešimo, potrebujemo vse več denarja, stroke, tehnike. Trenutno nam dopovedujejo, da bi digitalizacija rešila težave kmetijstva. Pa jih bo res? Bo vse več umetnega, kemičnega, kontroliranega res rešitev? Večina masovne proizvodnje se zato seli pod streho, rastline rastejo v hidroponiki, pod umetno svetlobo, v povsem umetnih razmerah. Proizvodnja hrane se tako draži, njena kakovost pa se iz dneva v dan zmanjšuje. Hrana 2.0 naj bi postala polnilo za človeka 2.0, ki ga želijo ustvariti.

Če ne želimo postati kot rastline iz hidroponike, potrebujemo živila, ki so vitalna, polna energije in zdravilnih učinkovin. Da pridemo do njih, pa je edina trajna rešitev posnemanje narave, ki svojo varnost in obstojnost temelji na pestrosti.

Voluhar bo morda med petimi našel eno gredo sladkega krompirja, preostalih štirih pa ne … S tem tudi sama pridobim čas, in če vidim, da so živali začele preveč pritiskati, poberem, kar lahko. Če bi bila vsa zelenjava ene vrste na enem mestu, bi bilo tveganje veliko večje.

Zanimivo je, da se je voluhar to leto lotil tudi vrtnic in kostanjev. Pojedel je eno celo avenijo mojih srednjeveških vrtnic, na srečo pa je kakšna sadika vsake izmed njih tudi na drugih koncih in so te preživele. Pri nas je igra mačke in miši na vrtu postala del vsakdana. Priznam, da ne sprejmem vsake izgube z nasmeškom. Včasih mi tudi »vse dol pade«, potem pa grem pogledat v našo shrambo, ki je kljub težkemu letu že sedaj tako založena, da komaj hodim po njej, in si rečem, pa kaj težiš kot otrok, ki si je umislil, da hoče prav to igračo. Poglej, kaj vse ti je narava dala, in reci HVALA!

Več v reviji Zarja Jana, št. 34, 24.8. 2021