Kako se izogniti kolektivnemu strahu, ki nas prežema, ne glede na to, ali spremljamo novice v medijih ali ne?

Vojna v Ukrajini nas je vse presenetila, celo šokirala. Bolj ko gledamo poročila in javljanja iz Ukrajine, bolj nas je strah. Bolj se sprašujemo, ali je to v 21. stoletju sploh mogoče. Strah in groza vojne sta še hujša, ker je vojna blizu nas. Dobrih 800 km oziroma osem ur vožnje od nas so ljudje, ki zelo trpijo. Kako čudno, da ljudje na najvišjih položajih ne morejo doumeti, da se problemi ne rešujejo z nasiljem.

Kaj lahko storimo za Ukrajince?

Pristopimo k dobrodelnosti, ki se množično organizira. Lahko jim pošljemo pozitivne misli, sočutje, lahko zanje molimo. Kaj pa oni v resnici doživljajo, kako trpijo, si mi v toplih in mirnih domovih pravzaprav ne moremo predstavljati.

Ali se lahko na vojne grozote pripravimo?

Ne, ne moremo se. Še posebno ko vojna izbruhne tako nenadoma. Rojeni po drugi svetovni vojni ne moremo vedeti, kaj so puške, bombe, tanki, trupla, eksplozije, jok ... od blizu. Čeprav nismo bili deležni vojne, nas ob gledanju posnetkov spreleti srh po celem telesu, čutimo močne strahove, stresemo se ob porušenih stavbah, jokamo, se tresemo, nekateri odrevenijo.

Zakaj?

Zato, ker so bili naši dedje, pradedje množično v raznih vojnah po svetu. Oni so to doživeli na lastni koži in čustvene bombe, ki so takrat nastale v njih, se prenašajo iz roda v rod. Doma so bile žene, matere, otroci, ki so trepetali, ali bodo očetje, dedki prišli domov ali ne. Ogromno negotovosti, strah za preživetje, lahkota ... Tudi njihove čustvene bombe se valijo naprej. Iz roda v rod. Če smo zelo pozorni, imamo dve zelo ranljivi skupini: rojeni pred drugo svetovno vojno in otroci. Ob pozornem opazovanju (zelo) starih ljudi bomo ob gledanju prizorov v Ukrajini opazili njihov panični strah. Oni so to doživljali kot otroci. In sedaj se jim ti strahovi spet prebujajo. Kot da enkrat ni bilo dovolj. Razum odpove in težko se prepričajo, da zelo verjetno te vojne ne bo k nam.

Kaj pa naši otroci? Še včeraj se niso zanimali za politiko, zdaj pa jih zanima, kam se bomo skrili pred bombami. Kako naj jim pomagamo? 

Ključno vlogo imamo starši. Najslabše je molčati, najslabše je ne zavzeti stališča do vojne in se delati, kot da se nas to ne tiče. Otroci in najstniki tako ali tako dobivajo slike in poročila skoraj s fronte. Oni nujno potrebujejo starše. Ne samo za razlago. Jasno jim bomo povedali, da obsojamo vsako vojno, vsako nasilje in da to ni pot reševanja problemov. Niti v mednarodni politiki niti doma. Razložimo jim vlogo politike in omejenost politikov, ki ne zmorejo dati človeka na prvo mesto. Razložimo jim, da so vojne na žalost zelo povezane z denarjem. Razložimo jim, da se svet za zdaj tako vrti. Vendar da lahko vsak izmed nas, malih ljudi, prispeva k boljšemu svetu. Začnemo pa ga lahko graditi kar doma, v družini, med sošolci, prijatelji, starši z otroki in otroci s starši ...

Imate kakšen konkreten nasvet, kako reagirati ob nenadnem strahu, ki se pojavi pri otroku?

Zelo pomembno je, da se uglasimo z našimi otroki in najstniki na čustveni ravni. Strah jih je, kadar gledajo slike na zaslonih. In prav v teh strahovih nas čakajo. Strahotno potrebujejo ozaveščene, čustveno stabilne starše. Oni še nimajo razvitih možganov, da bi lahko razumeli in se razumsko zaščitili pred čustvenimi bombami vojn. Zato jih povprašajmo – kaj doživljaš ob gledanju teh prizorov, česa te je strah, kako zdržiš s svojimi strahovi, a imaš koga za pogovor. Jaz kot tvoj oči sem tu. Oba z mami. Nikoli te ne bova zapustila. Pripoveduj mi o sebi, kaj je najtežje. Nujno jim moramo povedati, da smo jim vedno na razpolago za pogovor o strahu, o negotovosti, o tesnobnosti. Dovolimo jim, da so razdraženi. Pogovarjajmo se z njimi o zmedenosti, zaskrbljenosti

... Še odrasli smo zbegani, kaj ne bi bili otroci. V nobenem primeru jih ne smemo pustiti same.

Več v reviji Jana št. 10, 8.3.2022