Nasveti

Ali je vrtnarjenje nevarno za zdravje?

Sanja Lončar
12. 7. 2022, 09.17
Posodobljeno: 12. 7. 2022, 09.23
Deli članek:

Ali je vrtnarjenje nevarno za zdravje? Pozdravljeni. V naši hiši sem še vedno osamljena, ko gre za navdušenost nad vrtom, moji mladi pa še vedno mislijo, da zelenjava raste v supermarketu. Zet mi je pred kratkim pod nos dal neki angleški članek, v katerem opisujejo, kako je vrtnarjenje nevarno za zdravje (pošiljam vam ga v prilogi), češ da je zdaj v tleh preveč strupov, ki potem zastrupljajo tudi vrtičkarje. Ker mi je primarni motiv za vrtnarjenje zdravje, me je to začelo skrbeti. So tudi pri nas tla tako zastrupljena, da bi morali nehati z delom na vrtu? Zaskrbljena Štajerka

Shutterstock
Ali je vrtnarjenje nevarno za zdravje?

Teksti, ki jih omenjate, so se naenkrat začeli pojavljati v različnih medijih, kar nakazuje na orkestrirano kampanjo tistih, ki bi hoteli v kali zatreti samooskrbno gibanje, ki se je v zadnjih letih razmahnilo v številnih državah.

Vedeti moramo, da v »razviti Evropi« užitni vrt pred hišo ni nekaj običajnega. Še veliki kmetje v Nemčiji, Avstriji, Franciji ... nimajo svojih zelenjavnih vrtov. Slovenci smo glede tega posebnost in so naši vrtovi nekaj, kar tuji turisti gledajo kot nacionalno posebnost, in iščejo celo razglednice s temi motivi.

V Sloveniji bi verjetno takšni teksti stežka našli pot do bralcev ... Vendar ne veselimo se prehitro, saj je v zadnjih letih tudi v resnih medijih bilo objavljeno veliko neumnosti, ki bi desetletja nazaj spadali v rubriko »verjeli ali ne«.

Če bi takšne neumnosti res ostale specialnost kakšnega angleškega tabloida, bi bilo škoda časa za komentiranje. Ker pa enako razlago srečujemo vse bolj pogosto, pa je treba to kampanjo vzeti resno in njene akterje, ki očitno ne premorejo veliko vrtnarskih izkušenj, postaviti čim prej na trdna tla.

Trditev št. 1: Vrtnarjenje je nevarno, ker vdihavamo vse več težkih kovin in drugih nevarnih kemikalij.

Res je, da se je količina nebodigatreba kemikalij v zadnjem desetletju močno povečala, vendar še vedno govorimo o zelo majhnih količinah. Za primerjavo: v eni konzervi tune ali v tableti proti želodčni kislini bo veliko več aluminija, kot ga v celi sezoni »poberem« na svojem vrtu. Prav zato, ker želim zaužiti čim manj kemikalij, ki jih je v konvencionalno pridelani hrani iz leta v leto več, vztrajam pri vzgoji lastne. In verjemite mi, da je razlika iz dneva v dan večja.

Pravo vprašanje se glasi – od kod toliko aluminija, če ga sama nisem prinesla na vrt? Ni skrivnost, da pri geoinženiringu uporabljajo aluminij, barij in druge škodljive snovi, ki se zato kopičijo tudi v naših tleh. Če je komu mar za življenje in zdravje ljudi, bi morali končno postaviti vprašanja, kdo, zakaj in v čigavem interesu sistemsko zastruplja naš planet. Da gre za strategijo, je dokaz tudi to, da Monsanto in druge velike semenarske hiše že več kot desetletje raziskujejo in patentirajo semena, odporna proti presežku aluminija v tleh. Lahko bi rekli, da hočejo doseči, da v tleh ne bo raslo nič, kar ni patentirano. In ker še vedno očitno raste, bo treba vrtnarjem dopovedati, da je nevarno gojiti svojo zelenjavo. Verjetno upajo, da bodo s sejanjem strahu povečali dobičke tistim, ki ponujajo »varno« hrano iz laboratorijev, hidroponike, vertikalnih tovarn hrane.

Informacija, ki manjka avtorjem tekstov, s katerimi strašijo pred vrtnarjenjem, je, da imajo odločilno vlogo pri obvladovanju težkih kovin mikroorganizmi v tleh. In če so naši vrtovi zdravi, organski, z dovolj koristnih mikroorganizmov v tleh, bodo veliko manj vsrkavali škodljive snovi v primerjavi z bolj siromašnimi in že obremenjenimi tlemi, na katerih poteka intenzivno kmetovanje.

To dokazujejo tudi pregledi pridelkov. Tisti iz intenzivnih nasadov so praviloma tudi do desetkrat bolj obremenjeni z ostanki pesticidov in drugimi kemikalijami. Zanimivo je, da tla, ki so intenzivno gnojena z umetnimi gnojili NPK, ustvarjajo tudi več radioaktivnega sevanja, ki se z leti kopiči in povečuje. Zato so pridelki s površin, na katerih ne uporabljamo umetnih gnojil, tudi s tega vidika bolj varni.

Učinke strupov lahko zmanjšujemo tudi s pospešenim oživljanjem tal. Kompost, deževniki, fermentirani ostanki, tekočine iz domačih fermentacij, vermikompostni čaj, biodinamični pripravki ... vse to izredno krepi življenje koristnih mikroorganizmov v tleh, ti pa so naša prva obrambna linija pred strupi. Tudi najbolj onesnažena tla na tem planetu se uspešno čistijo in oživljajo prav s pomočjo efektivnih mikroorganizmov. Zato namesto da bežimo z vrta, bodimo na njem čim več, ker tako zdravimo sebe in tla hkrati.

Trditev št. 2: Prašni delci, ki se sprožajo na vrtu, so nevarni za vdihavanje in bi vrtičkarji morali nositi maske, da se zaščitijo.

Res bi rada spoznala avtorja te trditve. Mogoče proizvajalcem mask zmanjkuje strank, ker je kovid v upadanju, pa iščejo novo tržno nišo? Vrtnarim že desetletja, pa se še nisem dušila v prahu. Mogoče delam prepočasi? Ali je mogoče avtor imel v mislih prah, ki se dviga, ko kombajni in traktorji peljejo po mrtvi suhi prsti, pa si je predstavljal, da je tudi na vrtu tako?

Če že želimo biti natančni, največ nanodelcev in škodljivih prašnih delcev v naša pljuča pride iz sežigalnic, tam, kjer je ozračje obremenjeno z izpusti prometa, tam, kjer se dimi, pri brušenju ali podobnih opravilih, ki zagotovo niso vrtičkarska.

Zaščita dihal pri vrtnarjenju je potrebna le pri košnji suhe trave, pri čiščenju kurnika ali pri škropljenju, pod pogojem, da uporabljate kakšno nevarno škropivo. Ker pri nas škropimo le s čaji in koprivno gnojevko, ni bojazni, da bi mi pljuča to zamerila.

Trditev št. 3: Vrtnarjenje je nevarno, ker so ljudje preveč izpostavljeni soncu.

Zanimivo je, da številke govorijo povsem drugače. Med delavci, ki so izpostavljeni najbolj nevarnim sončim žarkom (npr. gradbinci, krovci, delavci v kmetijstvu, mornarji, cestni delavci ...), je najmanj melanoma. In obratno – za to nevarno vrsto raka najbolj zbolevajo »pisarniški molji« oziroma ljudje, ki se najmanj izpostavljajo soncu. Seveda, najbolj strupena kombinacija je, ko »človeška ribica«, ki je bila 350 dni v zaprtem prostoru, želi v dveh tednih počitnic nadoknaditi vse zamujeno in se zato cvre na soncu od jutra do večera.

Vrtnarjenje, ki traja skoraj vse leto, sledi naravnemu ritmu sonca in omogoča idealno izpostavljenost, ki zagotavlja tudi zadostno raven vitamina D. Torej, vrtičkarji sonček vsrkavamo vsak dan po malem, kar je edino varno in zdravo. Posledično smo tudi slečeni videti oblečeni, ker smo navadno pobarvani do tam, do koder sežejo robovi hlač in majic, je pa telo vsekakor hvaležno za redno dostavo vitamina D, ki bi ga drugače stežka dosegli. Naj spomnim, da med hospitaliziranimi zaradi zapletov s covidom-19 skoraj ni bilo mogoče najti človeka z zadostno količino vitamina D.

Prav vitamin D je najboljši pridelek vsakega vrtičkarja!

Več v reviji Jana, št. 2812. 7. 2022

Shutterstock
Ali je vrtnarjenje nevarno za zdravje?