Kar štirinajst strokovnih partnerjev se je združilo v projektu EIP (Evropsko partnerstvo za inovacije), da bi pridobili brezvirusni semenski material slovenskih avtohtonih sort česna in šalotke, ki bodo lahko dale tudi do petdeset odstotkov več pridelka, v laboratorijih KIS, IHPS in nosilnega partnerja GRM Novo mesto. Na šestih kmetijah so s poskusi iskali najboljše rešitve v pridelavi. S svojimi ugotovitvami bodo dopolnili dosedanja tehnična navodila tako za kmete pridelovalce kot za vrtičkarje in splošno javnost. Nini Gerjevič iz Grma Novo mesto – centra biotehnike in turizma pa smo seveda postavili vprašanje: Kaj vendar delamo narobe, če nam česen in šalotka nikakor ne uspevata? Marsikaj, se je izkazalo. »Od napačne izbire sadilnega materiala (zamenjava spomladanskih in jesenskih sort), neustrezne globine sajenja, priprave tal, gnojenja in kolobarja do neprimerne oskrbe: zalivanja in varstva pred škodljivimi organizmi, skladiščenja ...,« je naštevala. Pa pojdimo po vrsti.
Lahka in peščena tla niso za šalotko. »Šalotka je toplotno manj zahtevna, zato jo sadimo jeseni ali zgodaj spomladi. Minimalna temperatura za sajenje je od 7 °C naprej, za hitro ozelenitev je najboljša med 9 in 15 °C, v času gojenja pa ji najbolj ustreza med 15 in 18 °C. Šalotka se razvija v dolgem dnevu, ko se začne čebulica debeliti. Zato jo sadimo, ko so dnevi še kratki, da najprej razvije liste in korenine. Ko se dan podaljša in je topleje, se začne debelitev čebulice. Količina in moč sončnega sevanja imata velik vpliv na količino pridelka, zato mora biti obdobje debelitve čebulice dovolj dolgo. Dobro uspeva v lahkih do srednje težkih, humoznih tleh. Voda naj se iz tal ne izgublja prehitro, da jo kratke in plitve korenine lahko črpajo. Lahka in peščena tla niso primerna. Slabo uspeva tudi v težkih glinenih tleh, kjer preveč talne vlage ovira rast čebulic, ki se ne debelijo in so slabše kakovosti. Najbolje uspeva v nevtralno do rahlo kislih tleh s pH 6–7.«
Gnojenje s hlevskim gnojem ni zaželeno. »Šalotka potrebuje 50–100 kg/ha dušika, 80–120 kg/ha fosforja in 100–120 kg/ha kalija. Potrebe po kaliju in fosforju zadovoljimo z mineralnimi gnojili v jeseni, gnojenje s hlevskim gnojem ni zaželeno, uporaba dobro preperelih organskih gnojil pa je. Gnojila z dušikom dodajamo v času rasti v več obrokih, prvega ob sajenju, drugega v fazi dveh pravih listov in tretji obrok od tri do štiri tedne pozneje. Gnojenje z dušikom vpliva tudi na število čebulic na čebulnem krožcu, na povečan premer in maso. Dušik dodajamo glede na zalogo v tleh in po opravljenem hitrem talnem nitratnem testu. Čezmerno gnojenje z dušikom povzroča odganjanje čebulic v skladišču in težave z glivičnimi obolenji,« pa opozarja Igor Škerbot, univ. dipl. inž. agr. iz KGZS – Zavod Celje. Zaradi občutljivosti za različne bolezni potrebuje šalotka širok kolobar. Na isto površino je ne sadimo vsaj pet let. V kolobarju jo gojimo za okopavinami. Sadimo jo v bližino korenčka, peteršilja, pastinaka, kumar, paradižnika, rdeče pese in solate. Ne ustreza ji bližina stročnic (boba, graha in fižola), nekaterih kapusnic (brstični ohrovt, ohrovt, cvetača, zelje, kitajski kapus) in črne redkve.
Česen zares ne mara plevela in vročine. In kaj nam lahko skupina strokovnjakov pove o gojenju česna? »Česen zaseda njivske površine tudi v hladnejšem delu leta, zaradi česar je zanimiv kolobarni člen. Jesenske sorte sadimo oktobra in novembra oziroma do prve zmrzali, da se čim prej ukoreninijo, kalijo in razvijejo listno maso. Spomladi rastejo hitreje, imajo širše liste in so večje kot spomladanske sorte. V glavici imajo običajno več strokov kot spomladanske, od 15 do 20, ki jih začnejo oblikovati takoj spomladi, ko se začne dan daljšati. Spomladanske sorte lahko sadimo od pozne jeseni pa vse do konca marca. Pri poznih terminih sajenja spomladanskih sort moramo biti previdni, saj morajo imeti dovolj časa za ukoreninjanje še v obdobju kratkega dne, da lahko začnejo ob daljšanju dneva razvijati stroke. Običajno tvorijo v glavici manj strokov, od pet do 15. Jesenske sorte dozorijo prej kot spomladanske in se skladiščijo krajši čas. Slovenske sorte ptujski jesenski, ptujski spomladanski in jesenski anka so dobro prilagojene na klimatske razmere pri nas. Priporočene medvrstne razdalje za jesenski česen so od 20 do 30 cm, v vrsti od 8 do 10 cm, globina sajenja od 5 do 7 cm. Za spomladanski česen je priporočena medvrstna razdalja od 15 do 20 cm, v vrsti od 5 do 10 cm in globina sajenja od 4 do 6 cm.« Pri pridelavi česna svetujejo izbiro rodovitne njivske površine z dobrim zračno-vodnim režimom, odsvetujejo težja tla. Pri sortah, ki poženejo cvetno steblo, pa priporočajo njegovo odstranjevanje, saj raziskave kažejo, da so potem čebulice debelejše. Zelo pomembno je, da redno odstranjujemo plevel, sicer tvegamo manj pridelka in slabšo kakovost.
Sadimo tja, kjer je prej rasel paradižnik. Dobro načrtovan kolobar, v katerem se menjavajo vrtnine in okopavine, česnu zelo koristi. »Dobre rezultate lahko dosegamo, če sadimo česen po žitih. Dober predposevek so tudi rdeča pesa, paradižnik, korenček in jagode. Primeren predposevek so sladki komarček, endivija, motovilec, krompir, kolerabica, solata, koruza, blitva, radič, špinača, zelena in peteršilj. Odsvetujejo se metuljnice, kapusnice in buče. Čebulnice naj se vključijo v ekološki kolobar na od štiri do pet let, ne le zaradi plevelov, temveč tudi zaradi večje nevarnosti okužbe s Sclerotinio sp., ki je zelo agresivna talna gliva in nam lahko zelo hitro uniči česen. Lahko se pojavi tudi Fusarium sp. Po česnu zemljišče ohrani dobro strukturo, vendar je običajno zapleveljeno. To zmanjšujemo s stalno pokritostjo tal, njivska površina naj bo vedno ozelenjena. Dodatno lahko rast plevelov preprečimo z organskimi ali polietilenskimi (PE) zastirkami. Na površine v petletnem kolobarju redno vključujemo zeleno gnojenje. Pred saditvijo njivo dobro pripravimo in poravnamo, da dosežemo čim natančnejšo globino saditve in s tem zagotovimo čim enakomernejši vznik česna,« svetujeta Natalija Pelko in Mateja Schweiger iz KGZS – Zavod Novo mesto.
Več podrobnosti, rešitev in rezultatov projekta, ki se je posvečal avtohtonim sortam česna in šalotke, bodo strokovnjaki predstavili v sredo, 9. novembra, na zaključnem projektnem strokovnem posvetu na Grmu Novo mest, začel se bo ob 10. uri.
* Med raziskavami v sklopu projekta so strokovnjaki največje pridelke šalotke dosegli pri treh sortah: red sun, rosa lotte in yellow moon v varianti brez prekrivanja s kopreno. Pri sorti rosa lotte so ne glede na način prekrivanja dobili največje število čebulic šalotke na kvadratni meter (157) in povprečno največ čebulic na rastlino.
* Projekt je nastal zaradi velike potrebe slovenske semenarske pridelave česna in šalotke. Semenski material slovenskih sort je namreč izjemno okužen, kar ima za posledico zmanjšan pridelek. Z brezvirusnim semenskim česnom in šalotko bi tudi pripomogli k ohranjanju slovenskih sort, ki zaradi slabše donosnosti v pridelavi izginjajo. Raziskovalci na KIS so tako že pridelali prve brezvirusne rastline česna sorte ptujski spomladanski, ki jih bodo jeseni posadili v mrežnik pri vodilnem partnerju. V procesu razmnoževanja v tkivnih kulturah imajo še dve sorti česna (ptujski jesenski in anka), ki sta uspešno očiščeni virusov. Prav tako so na IHPS prišli do prvih brezvirusnih rastlin slovenske sorte šalotke pohorka.
Revija Jana št. 43, 25.10.2022
