arsenović1 Svet24.si

Župan Arsenović ima spet težave s parkiranjem

slovenska policija, marica, splosna Svet24.si

15-letnik 17-letnika zabodel zaradi mobilnega ...

jansa dimnik marcic jahta Necenzurirano

Ko Janšev golf partner toži, najame Natašo Pirc...

natasa pirc musar pl Reporter.si

Elena Pečarič nad Natašo Pirc Musar: Ob njeni ...

united ronaldo ten hag Ekipa24.si

Polom Uniteda pri Cityju, trener pa 'pozabil' na ...

The L Word Odkrito.si

Najbolj seksi televizijske serije vseh časov

slovenija kosarka Ekipa24.si

O, ne! Poškodba enega ključnih igralcev ...

Odklenjeno

V Indiji najdeš zdravilo za napuh

Polona Kolenc, 42-letna diplomirana ekonomistka iz Trebnjega, ima navdihujoč življenjepis, ki razkriva, da je zelo izkušena menedžerka v upravljanju ključnih kupcev, blagovnih znamk in marketinga. Živela in delala je tudi v tujini, ima izkušnje pri delu z znanimi multinacionalkami, kot sta na primer P&G in Philip Morris. Opazili so jo tudi »head hunterji«, lovci na glave, ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo z iskanjem uspešnih posameznikov za vodilna delovna mesta. Še lani je bila zaposlena v ljubljanskem podjetju Delo Prodaja kot direktorica Maloprodaje. Uspešna je bila, sodelavci so jo imeli radi. Po mnenju velike večine ljudi je Polona zgodba o uspehu, a ona v sebi ni čutila nobenega zadovoljstva nad doseženim. Nekaj ključnega je manjkalo. Po mnogo pogovorih, ki jih je imela sama s seboj, je premagala strah, dala odpoved in sledila svojemu notranjemu klicu. Odpotovala je v Indijo, kjer je skoraj leto dni delala kot prostovoljka. Zdaj je spet doma, vendar ne bo ostala dolgo. Kmalu se vrača v to neverjetno deželo.

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

 Polona je bila od nekdaj nemiren in raziskovalen duh. Že takoj po končani gimnaziji je sklenila, da gre v Anglijo, tudi z namenom, da se nauči jezika. Svoj angleški dom je našla pri indijski družini, kjer se je zaposlila kot varuška. »Bila sem mlada, imela sem 19 let in zame je bila zaposlitev pri indijski družini, čeprav je ta živela v Londonu, pravi kulturni šok. Spoznala sem popolnoma nov način življenja. Takrat se je pravzaprav že začelo moje indijsko obdobje. Tudi po odhodu iz Anglije sem s to družino ohranjala stik. Njeni člani so mi tudi pomagali pri navezovanju prvih stikov ob mojem odhodu v Indijo.«

Zaposlila se je in ob delu vpisala na študij ekonomije. »Ekonomijo sem izbrala zato, ker je bil to takrat najcenejši študij ob delu,« prostodušno pove Polona in doda, da jo je pozneje »potegnilo« in ji je ekonomija postala všeč. Med študijem je ves čas delala, potovanja pa so še naprej ostajala njena strast. Polona je v Angliji preživela dvakrat po leto dni, vendar to ni bil edini kraj, kamor je potovala. »Potovanja so v resnici postala moja strast. London je postal tako rekoč moj drugi dom, prepotovala sem vso Evropo, dvakrat sem bila v Afriki, pa v Tuniziji, Egiptu, Maroku. Prepotovala sem tudi velik del Azije,« navdušeno govori o svoji strasti do potovanj.

Na lotu niso zadeli. V svoji zadnji službi v Sloveniji, pravi Polona, ki je tudi izjemno duhovita ženska, je delala z ekipo ljudi, s katerimi se je odlično razumela. Sami sebe so poimenovali »Ekipa, da te kap!« Težave pri delu so med drugim premagovali z obilico humorja. Kadar je bilo težko, so se s sodelavci pogovarjali, da bi bilo vse drugače, če bi lahko oddelek kar kupili in ga vodili po svoje. Za šalo so včasih igrali loto. »Da bi dobili denar za nakup kioskov, za katere smo skrbeli,« se široko smeje Polona. Zadeli seveda niso nič. Ko je Polona odhajala v Indijo, se je pošalila in sodelavcem rekla, da odhaja z namenom spoznati bogatega indijskega maharadžo, s katerim se bo poročila, in potem bodo kupili kioske! Smeh je Polono vedno držal pokonci. Lepega dne pa je ugotovila, da niti to ne pomaga več. »Res nisem več prenesla metanja polen pod noge in vseh nepoštenih iger, zahrbtnosti in neiskrenosti, ki sem jih doživljala pri delu. Tako preprosto nisem mogla več živeti! Prišla sem do točke, ko sem vedela, česa nočem, nisem pa še natanko vedela, kaj hočem,« pripoveduje o tem precej težkem času zanjo. Sklenila je, da zapusti svoje »urejeno« življenje in odide v neznano. Odpotovala je v deželo, ki jo je magično privlačila, v Indijo. »Vem, da se sliši kičasto, ampak mene je mati Indija res poklicala!« pripoveduje s posebnim žarom v očeh.

Pondicherry, kraj srečnega imena. Polonina indijska zgodba ima korenine že v letu 2009. »Takrat sva šli s prijateljico na predavanje o Indiji in Indoneziji. Ona je bila za to, da bi potovali v Indijo, meni pa to ni prav nič dišalo, navijala sem za Indonezijo.« Ker po navadi Polona vedno doseže tisto, kar si zamisli, sta takrat odpotovali v Indonezijo. Pokaže pa mi majhen zvezek, v katerega si je na tistem predavanju pred potovanjem pisala opombe. Tam še danes stoji napisano »Orovil«, zabeležka, ki si jo je takrat naredila Polona. Ta »Orovil« je namreč hotela videti. Auroville, kakor se v resnici napiše ta kraj, je nekakšno hipijevsko mesto, v katerem ni nobene lastnine. »In neverjetno, v Indijo priletim v Pondicherry, katerega del je tudi Auroville! Pondicherry je šarmantno mesto v indijski državi Tamil Nadu, kjer je še vedno čutiti vpliv kolonialne Francije. »Mesto mi je bilo všeč od prve sekunde! Ko pa sem spoznala gospo Samani, 76-letno ustanoviteljico šole Nirvana School, sem vedela, da sem prišla v kraj, ki je kot nalašč zame. Ta srčna Indijka je pred 21 leti ustanovila šolo v spomin na svojega pokojnega moža. Začela je s tremi učenci, danes pa njeno šolo obiskuje približno 500 otrok. Tam sem preživela lepe in zanimive čase, otroke sem učila angleščino. Vsi v šoli nosijo uniforme in na prvi pogled ni videti, kako zelo revni so. To so otroci rikšarjev, ribičev in gospodinj. Uživala sem v delu z njimi, ti otroci so nekaj posebnega. Iz srca so hvaležni za vse, kar jim daš. Seveda s tem nimam v mislih materialnih stvari,« navdušeno pripoveduje o svojem prostovoljnem delu. Mnogo ljudi Polono sprašuje, kaj je počela skoraj leto dni v Indiji. Odgovarja jim, da je tam preprosto – živela. V omenjeni šoli je bilo tudi šest tisoč knjig, ki pa jih nihče ni uporabljal. Polona je pomagala urediti knjižnico; knjige je popisala in katalogizirala. »V okolju, kjer sem živela, ljudje ne poznajo izposoje knjig, kot jo poznamo mi. Otroci si preprosto ne predstavljajo, da si lahko za nekaj časa knjigo izposodijo in jo nesejo domov. Začeli so prav previdno in počasi,« se spominja uvedbe knjižnice v njihovi šoli. Enkrat na teden je hodila pomagat tudi v šolo, ki so jo obiskovali otroci s posebnimi potrebami. »To je bila zame izjemna izkušnja, ti otroci so res nekaj posebnega. Spoznala sem, da je kakršen koli 'hendikep' za indijsko družbo še vedno velik tabu. Ampak tudi na tem področju se stvari prav počasi spreminjajo na bolje,« ugotavlja Polona.

V Pondicherryju je Polona živela zelo polno življenje. »Tam je res veliko stvari, ki jih lahko počneš. Poleg prostovoljnega dela v šoli sem obiskovala še kuharski tečaj, delavnice pranajame (pravilno dihanje), tečaj risanja (na katerem sem ugotovila, da znam risati!), hodila sem na različne koncerte in v kino. Obisk filmske predstave je v Indiji nekaj posebnega, obiskovalci zelo živo spremljajo dogajanja na platnu, ploskajo, komentirajo in pojejo. V bolivudskih filmih je ogromno petja in plesa. Vstopnice za predstavo je treba kupiti že kakšen teden pred nameravanim obiskom kina,« pove kot zanimivost. Polona se je popolnoma zlila z okoljem in ljudmi. »Edini belec, s katerim se družila, je bil moj učitelj francoščine.«

Prostovoljstvo ni zdravljenje kompleksov! V tem nepolnem letu je obiskala tudi Kalkuto. Pet tednov je poučevala angleščino v vasi Piali nedaleč od Kalkute, kjer je Slovenka Mojca Gayen, poročena z Indijcem, ustanovila šolo za otroke iz najrevnejših vasi na obrobju tega velikega mesta. »Kalkuta me je očarala kljub hudi revščini, saj ima neko posebno vibracijo. Ljudje so izjemno prijazni, radi pomagajo, čeprav je tu ogromno alkoholizma, ki se mu pridružuje še kvartopirski hazard. Ko sem videla, kje živijo 'moji' otroci, sem se čudila, kako jih sploh uspe v takih razmerah napisati domačo nalogo. Otroci prihajajo v Mojčino šolo tudi zato, ker tam dobijo brezplačno hrano …«

V mestu Coimbatore pa je Polona Kolenc delala prek dobrodelne organizacije CORD (Chinmaya Organisation for Rural Development), s katero so hodili po vaseh. »To so strašansko revni predeli, kjer je ogromno alkoholizma, skoraj 90 odstotkov odraslih moških je alkoholikov. Družine so zato odvisne od žensk, ki pravzaprav vse držijo pokonci. Združujejo se v skupine za majhne posle. Neverjetno, kaj so sposobne narediti z enim samim evrom! Tu sem slišala tudi grozne zgodbe o trpinčenju in družinskem nasilju. A te ženske se ne dajo, so preprosto neverjetne! Tu sem delala tri mesece po 12 ali 13 ur na dan, šest dni na teden. Učila sem angleščino tudi v njihovih državnih šolah, ki so po večini zelo slabe!«

Enajst mesecev življenja ob kruti revščini ni mačji kašelj. Polona pravi, da nikoli ni imela kakšne krize, vse je kljub težavam nekako teklo. O prostovoljstvu pravi, da to ni pravi način za zdravljenje osebnih travm. Ima zelo globoko zavedanje o tem, da vsega sveta pač ne more rešiti. »Lahko pa dodam svoj kamenček pri graditvi boljšega sveta,« je prepričana. Pravi, da se Slovenci sploh ne zavedamo, kako privilegirani smo. Živimo v čistem okolju, dihamo čist zrak, iz pip teče dobra in pitna voda, ljudje ne umirajo zaradi lakote. Pa se tega sploh ne zavedamo! »Odkar sem doma, spet poslušam samo jamranje,« je kar malce huda.

Polona se bo kmalu vrnila v njej tako ljubo državo. »Z Indijo bom povezana še naprej, morda tudi prek posla. Opravljala pa ga bom zagotovo tako, da bom imela čas tudi za prostovoljstvo, delo, ki me bogati in veseli!« Polonin pogum, da je premagala strah pred neznanim in začela zaupati življenju, je bogato poplačan. S tistim globokim občutkom miru, da je vse prav in tako, kot mora biti …

Zarja št. 36