dejan krajnc djokovic Svet24.si

FOTO: Na dopustu srečal Novaka Đokovića

Princ Andrew Svet24.si

Znano, koliko je plačal princ Andrew, da je ...

20210112-01043366 Necenzurirano

Covid-19 bo čez nekaj let le prehlad, a še nismo...

matej tonin vojska sta Reporter.si

Tonin kupil »mačka v žaklju«: zakaj so v Litvi...

goran dragic Ekipa24.si

'On je bil najbolj tečen!' Goran Dragić pokazal ...

Matej Kravcar Njena.si

Tragična smrt nadarjenega trobentača iz oddaje V...

maribor - olimpija Ekipa24.si

Viole poslale jasno sporočilo vsem na stadionu! ...

Odklenjeno

Premaknimo Slovenijo naprej!

Umetna inteligenca v vsako slovensko občino

Začela sva z občinsko televizijo in – preko miši – prišla do možnosti za večno življenje. Prof. dr. Matjaž Gams je vodja odseka za inteligentne sisteme na Institutu Jožef Stefan. Institut se je odločil narediti nekaj novega - ali vsaj zelo neobičajnega: nekatere od sistemov, ki so jih razvili, je ponudil javnosti. Brezplačno.

Z geslom »Umetna inteligenca v vsako slovensko občino« in s smrtonosno odločenostjo premakniti Slovenijo naprej so občinam, nekaterim društvom in ustanovam brezplačno ponudili nekaj stvari, ki so jih razvili na Institutu: občinsko televizijo (potrebujete samo računalnik, kamero, ne nujno drago, in človeka, ne nujno računalnikarja, ki bo zadevo upravljal); virtualnega asistenta, ki občane vodi po zapletenih blodnjakih javne uprave, ki torej odgovarja na vprašanja in opravlja tudi nekatere storitve. 3D-asistent je vodnik po občinskih znamenitostih, ki obiskovalce vodi na primer po muzejih, gradovih. Zdravje je obsežno poglavje, v okviru katerega ponujajo nasvete za prvo pomoč, zdravstvene nasvete v slovenščini in angleščini, projekt IN-LIFE omogoča samostojnejše življenje starejšim z opešanimi kognitivnimi sposobnostmi, razvijajo aplikacijo za merjenje in obvladovanje stresa in še mnogo drugega. E-Turist vam predstavi naše turistične znamenitosti, lahko vam celo sestavi predlog izleta z obiskom različnih znamenitosti.

So občine in javnost željno pograbili, kar jim brezplačno ponujajo? Niti ne.

Pravite, da je to, kar predstavljate, »nekaj revolucionarno novega«.

Oba koncepta sta revolucionarno nova – nov je koncept »umetna inteligenca v vsako slovensko vas«, to je široka fronta, novosti pa so tudi na specifičnih področjih, npr. pri skrbi za starejše. Na osnovi predloga, ki smo ga napisali, bi radi spremenili skrb za starejše v Evropi, pa seveda tudi v svetu. Umetna inteligenca namreč lahko delno nadomesti človeškega skrbnika. Podobni sistemi sicer že obstajajo, ampak naš je nov in drugačen – človeku daste zapestnico oziroma pametno uro na roko, in to je elektronski nadomestek pravega človeka. Sprva je le deset funkcij, ki so univerzalne za starejše, pozneje pa bo lahko še funkcija za srce, za sladkorno … module bomo še dodajali. Imamo tudi aplikacijo za stres, ki jo še razvijamo.

Ugotoviš torej, da si v stresu. In potem?

To je podobno kot pri visokem tlaku. Nekoč so ljudje ugotavljali, da imajo visok krvni tlak, pa so odmahnili, kaj pa potem, in niso šli k zdravniku. Prav zadnjič sem stal v vrsti v lekarni, ko so nekomu namerili 180 pritiska, pa je rekel, a res, a je to veliko? Zdaj si večinoma merimo tlak, in če imaš previsokega, greš k zdravniku, ki ti svetuje naprej. Z zapestnico za stres je enako. Stres lahko merite dalj časa, lahko si pa samo od časa do časa nataknete zapestnico, da vidite, kakšen je stres. Če ga je preveč, imate tri možnosti: prvič, lahko greste na naš spletni sistem, drugič, lahko greste k družinskemu terapevtu, in tretjič, lahko greste k zdravniku. Čedalje več stvari merimo, tudi stres.

Če izberejo prvo možnost, vaš spletni sistem, kaj se zgodi?

Imamo program – za zdaj je še študentski, čez nekaj mesecev bo pa po mojem mnenju že uporaben – ki trenutno ugotavlja, kateri tip miselnosti imate. Pri stresu je namreč treba najprej ugotoviti, za kateri tip stresa gre, ker jih je dvanajst. Pogovarjate se s sistemom, in ko ta ugotovi, kateri tip stresa je, potem ve, kako se pogovarjati z vami, in vas na koncu pošlje k zdravniku ali k terapevtu ali vam pa reče, da je z vami v redu. Podoben sistem imamo tudi za spolno prenosljive bolezni.

Ste imeli kaj težav, ali je kdo protestiral, ko ste se odločili, da boste sisteme brezplačno dali v uporabo namesto prodali? Kdo bo pokril vaš vložek?

Sistemi so večinoma financirani iz projektov, tako da smo le nekaj mesecev potrošili za predelavo za širšo uporabo. Inštitut ima približno dvajset odsekov, vsak od njih mora skrbeti zase strokovno in finančno. Če nimamo denarja, moramo odpuščati tako kot kjer koli drugje, če je dovolj denarja, pa najemamo. Ampak nam gre kar dobro. Direktor vskoči takrat, ko gre kaj zelo narobe, sicer nam pušča proste roke in je zelo naklonjen razvoju in prenosu sistemov v prakso.

Pravite, da imate 200 občinskih asistentov. So narejeni za vsako občino posebej, po njenih značilnostih?

Najprej smo naredili univerzalni model, nekakšen enotni obrazec. V sodelovanju z občinami smo povezali vse stvari, ki so zanje zanimive, na primer vodovod, izdajo gradbenih dovoljenj in podobno. Tako smo zgradili model, potem smo pa na osnovi modela in spletnih strani naredili asistenta za vsako občino. Vendar ni bilo veliko odziva občin. Tudi v medije smo dali, pa nič! Ko smo predstavljali zapestnice za starejše, je bilo v vseh poročilih, ko smo pa tole ponujali brezplačno, pa … Očitno ni nič vredno, če je zastonj. 

Da bi razumeli, zakaj nekaj delamo, je dobro, če veste, kaj sploh počnemo. Naša naloga je, da Slovenijo premikamo naprej. Tega ljudje včasih ne razumejo ali ne verjamejo, ampak če Slovenijo izboljšamo, da je naprednejša, kot je bila, da se dvigne na nekaterih lestvicah, potem smo nekaj dosegli.

Slovenijo bi radi premaknili naprej, pravite. V čem in kako?

Slovenijo bi radi premaknili naprej v vsem. Področje, na katerem delamo, pa je seveda IKT (informacijsko-komunikacijske tehnologije), še ožje področje pa umetna inteligenca. Tu imamo orodja, ki jih poznamo in obvladamo. Lahko pomagamo, delamo radikalno nove stvari. Tudi koncept, da nekaj brezplačno ponudite občinam, da to prenesejo v vsako slovensko vas, je čisto nov, a očitno še ne uspeva dobro. A zdaj imamo že toliko izkušenj z občinami, da bomo novost najprej ponudili županu, če ne bo šlo, društvom, če še ne bo šlo, študentom, in če tudi tam ne bo zanimanja, pa protikandidatom za župana. Kmalu bodo volitve. Če župan ne bo pobral kvizka, ga bomo ponudili civilni družbi. Če župan noče koordinirati, če noče sklicati sestanka, da se zmenijo, kdo bo kaj delal, potem naj to za občino počne civilno društvo. Mi predlagamo, da župan skliče sestanek s civilnimi organizacijami, da se domenijo, kdo bo kaj delal. Če tega ne naredijo v mesecu ali dveh, bomo dali sisteme naprej naslednjemu.

Veste, inteligenca se ne kaže samo v tehničnih produktih, temveč tudi v tem, kako jih vpelješ. Zelo inovativni moramo biti, da se bo ta sistem sploh prijel. Človek bi mislil, da bodo kar skočili – le kdo si ne želi imeti občinske televizije? Po mojem mnenju vsak. A v občinah imajo drugačno miselnost in probleme – ni energije, ni časa, ni pripravljenosti. Težko bo to vpeljati.

Župane najbolj zanima, ali je mogoče snemati seje občinskega sveta. Mogoče je snemati, mogoče je prenašati v živo, mogoče je predvajati vnaprej pripravljene stvari. To je kanal na YouTubu – lahko bi bil tudi na Facebooku ali kjer koli, ki je brezplačen, podobno kot Gmail. A tehnologija sama po sebi še ne pomeni veliko, treba je tudi pripraviti okolje. Tri mesece svojega časa smo porabili za občinsko televizijo, za kar ne bomo dobili niti evra. Vendar menimo, da bi Slovenija naredila korak naprej, če bodo imele občine – ali vsaj tri četrtine občin – svojo občinsko televizijo, kajti socialni kapital je zelo pomemben, tako se ljudje povezujejo, tako se najdejo, tako so povezani v skupnosti. Tole se sicer sliši kot flanca, vendar je to bistvo informacijske družbe.

Govorite o »pametni družbi« in »pametni državi«. Kakšna je pametna družba in kakšna je pametna država?

Najprej smo imeli pametne domove – gre za to, da povežete naprave v en sistem, da ne dela vsaka zase, na primer centralno ogrevanje, črpalka itd. Podobno naredite pri pametnem mestu, povežete podsisteme med seboj, da nimate na primer prometa ločenega od elektrike, da jih enotno upravljate. Vse to počnemo tudi mi, vendar je že malo passé. Singapur, na primer, je že na stopnji pametne države. Princip je enak: inteligenten dom, inteligentno mesto, inteligentna država. Naslednji korak je pameten svet.

Na kakšnih področjih bodo države povezane?

Poglejte Evropo: Evropska unija je naddržava in jo lahko upravljate kot državo, npr. enoten električni sistem s hidroelektrarnami in vetrno energijo vred, to povežete s prometom, komunikacijami itd. Če greva še enkrat po vrsti: pameten dom, pametno mesto, pametna država, pametna naddržava in pameten svet.

Vam besedi »veliki brat« kaj pomenita?

Ne. (reče z izrazom absolutne nedolžnosti)

Če boste o tem govorili, bo takoj kdo zavreščal: »Veliki brat!«

Pri nas ljudje radi vreščijo.

To je res, ampak reči hočem, da globalizacija ni nujno vsem všeč.

Pripravljamo nove koncepte tudi za varovanje identitete ljudi. Vi ste človek (nariše krog) in tu je splet oziroma veliki brat (nariše zraven drug, večji krog), ki od vas pobere, kje ste doma, koliko ste stari, vse mogoče. Namesto tega je naš koncept, da je okrog vas nekakšen mehurček, skafander. Vi ste Janez Novak, številka 57318. Znotraj tega ste še vedno to, kar ste, tisti »bratje« od zunaj vidijo pa samo Janeza Novaka, št. 57318. 

Kaj je naša prednost? Moč umetne inteligence, ki je fenomenalna – delate lahko kup novih stvari, ki se danes še zdijo čudne. Hočete najradikalnejšo idejo: zakaj ne bi živeli večno? To idejo postavlja Ray Kurzweil (ameriški futurolog, op. p.), vedno jo omenja v svojih predavanjih in razloži mehanizem, kako bi to potekalo. Da bi živeli večno, malo dvomim, nekaj stvari bi se pa dalo razviti in živeti nekaj sto let. To so novi, drugačni koncepti, a to je le eden od pristopov k rešitvi problemov.

Mislite, da je mogoče živeti večno?

Mogoče bi bilo, samo potem bi človeštvo propadlo.

Zakaj?

To je asociacija na mišjo utopijo. Miši so dali v manjši prostor, nekaj takega kot ta soba, po standardu 3000 mest za miši. Noter so dali denimo sto miši in je bila prava utopija, ker je bila temperatura vedno prava, miši so imele dovolj hrane, dovolj vode, dovolj čistoče, bolezni ni bilo, ker so bolne sproti odstranjevali. Človek bi pričakoval, da se bodo prenaselile, potem bo pa njihovo število nihalo. Namesto do 3000 so prišle do števila 2200 v tem najbolj znanem eksperimentu, naredili so jih pa cel kup z mišmi ali podganami. Ko so dosegle število 2200, je začelo njihovo število padati, zgodil se je tako imenovani »behavioral sink« (po Johnu B. Calhounu propad nekega obnašanja, ki je posledica prenaseljenosti, op. p.) in število je padlo na nič. Ko so miši začele propadati, so jih dali v drugo prazno sobo, a je njihovo število kljub temu padlo na nič. Morda je ta čuden pojav prisoten pri vseh sesalcih. Kaj imajo miši v genih? Plodi se, jej, skrbi zase. Zakaj so nenadoma nehale to početi? Kaže, da obstajajo neke globalne nevarnosti, in v zadnjih letih jih tudi sam študiram.

Mi gremo v smeri superinteligence, superdružbe, fantastičnega razvoja, a na poti je nekaj čeri. Ena od teh čeri je tudi globalizem, ki je ena večjih skritih nevarnosti. Hiperglobalizem, ta ekstremni globalizem, je v javnosti neznana, v resnici pa strahotna grožnja civilizaciji, razvidna iz študija modularnosti. Primerjava: če je ves svet ena sama vas in če ta vas propade, je konec, saj ni druge vasi, ki bi jo nadomestila. Če pa vsako celino gledate kot svojo vas in ena celina propade – če na primer propadejo Inki v Južni Ameriki, Evropa vseeno gre naprej. Ena sama globalna vas je torej daleč najslabše stanje, v katero ne smemo priti. Seveda mora biti izpolnjenih še kup »čejev«, a teh zdajle ne bom našteval. Globalni sporazumi že gredo v smeri hiperglobalizma. Vendar pa se je treba zavedati, da je na splošno globalizem zelo pozitiven in da je ključno le to, da se nevarnostim izognemo. Ne vem, zakaj so te nevarnosti tako malo znane, zakaj se o tem ne govori, zakaj mediji ne pišejo o tem. Nam, ki se s tem ukvarjamo, pa so čedalje bolj očitne, čedalje bolj jih vidimo.

Če bi se ljudje in politiki zavedali teh problemov, bi bila pot naprej zagotovljena, samo paziti moraš, da se na poti ne spotakneš. Pa še nekaj je – razvoj in civilizacijo je čedalje težje obvladovati. To je tako kot pri avtu, vi brez težav vozite mojega, jaz vašega, če pa bi sedli v avto formule ena in pritisnili na plin, bi bili v delčku sekunde v jarku. Brez umetne inteligence politiki, voditelji ne bodo več sposobni voditi civilizacije. Ključno je, da znanje o pravi poti naprej pride v javnost, da se ljudje zavedo nevarnosti, da uporabijo prave in varne mehanizme, in potem bo razvoj lepo napredoval. Tako je naše razmišljanje.


Pa ni to nekaj, kar bi morali reševati sociologi in ne umetna inteligenca?

Po mojem sociologi ne morejo razumeti razvoja človeštva brez poznavanja IKT-tehnologij, ker se ljudje in tehnologije zlivajo v enotno skupnost.

Pravim zato, ker gre v bistvu za vprašanja človeške narave, kako bi to lahko reševali z umetno inteligenco?

Pridite kdaj na kakšno moje predavanje za javnost, tam se da več povedati.

Kaj pa lahko naredite vi s svojo ekipo?

Skušamo Slovenijo spraviti naprej, opozarjamo, predavamo, predajamo sisteme …

Ampak kako?

Tudi tako, da zdajle govorim z vami. Tudi če omenite samo nekatere od stvari, o katerih sva govorila, je to že korak naprej.

Inteligentni skrbnik za starejše

Glavna ideja je pomoč starejšim, ki živijo sami, brez skrbnika. Zapestnica je pravzaprav pametna ura, prepoznava padce in druga nevarna stanja. Prepozna, kdaj človek pade, in vnaprej določeno številko pokliče na pomoč. Teh številk je lahko tudi več, najprej pokliče svojca, če se ne odzove, pa v klicni center. Ura sporoči tudi lokacijo.

Več let so jih razvijali, zdaj se pripravljajo, da jih bodo dali na trg. Obstaja več različnih, razlikujejo se po zmogljivosti baterije, lahko merijo tudi srčni utrip, glavne funkcije, okrog deset jih je, pa so pri vseh enake in nastavljive na uporabnika. Na primer opomniki – da je denimo treba vzeti zdravila – klic na pomoč, lokacija, lahko celo fotografira. Ura beleži tudi druge informacije, na primer, koliko se se uporabnik giblje. Če se nenadoma giblje manj, je to že lahko znamenje, da je potreben obisk. Testirajo jih na 150 uporabnikih, povprečna starost uporabnika je 78 let.

Nameravajo jih prodajati, a za zdaj jih še testirajo. Če bi radi preskusili zapestnico – brezplačno jo dobite v uporabo za tri mesece – in ste stari nad 65 let, se lahko prijavite na info@ijs.si.