nakupovanje, trgovina, denar, denarnica, spar, prehranski-izdelki Svet24.si

Primerjava cen dobrin v Sloveniji in na Hrvaškem:...

profimedia-0487110156 Svet24.si

Prav so imeli tisti, ki so trdili, da je zanjo ...

15-pacnik vila-pl Necenzurirano

Tožilstvo želi zaseči bogataševo vilo na Bledu

jansa kmetic-pl Reporter.si

Tako Janševa strankarska trobila na skrajno ...

Adele Milloz pm Ekipa24.si

Tragedija: Nekdanja svetovna in evropska prvakinja...

Ezra Miller Odkrito.si

Zvezdnik filma 'The Flash' Ezra Miller se zdravi ...

maribor Ekipa24.si

Joj, kakšen udarec! Evropski tekmec Maribora z ...

Odklenjeno

Ne ploskam na ukaz!

Tammy Duckworth, ženska iz titana

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Pozabite na železno lady, kovina prihodnosti za neuklonljive voditeljice sveta je titan – kot pri Tammy Duckworth, demokratski senatorki iz Illinoisa, bivši pilotki vojaškega helikopterja, ki je v Iraku pustila obe nogi, še vedno pa ima neizmerno energijo in neomajno voljo. In nogi iz titana.

Ameriški predsednik Trump sem in tja naredi kakšno napako – kot ste morda opazili –, ena hujših je bila, da se je zapletel v besedno vojno s senatorko Tammy Duckworth. In za svoj trud dobil nov vzdevek. Senatorka pa je (spet) dokazala, da imajo tisti, ki jo (za zdaj še precej plaho) razglašajo za možno kandidatko demokratske stranke na naslednjih predsedniških volitvah, za to res dobre argumente.

Meni tega ne bo nihče govoril! Februarja letos sta se zapletla v debato okrog vojske, ko je najprej on obtožil demokrate, da jim ni mar za vojsko, in je ona ustrelila nazaj, da njej že ne bodo očitali, da ji ni mar za ameriške vojake, še najmanj pa to lahko počne »kadet Kostni izrastki«, ki se je petkrat izognil pozivu v vojsko. Poznate to zgodbo? No, zaradi senatorke Duckworth jo zdaj pozna vsa Amerika, saj so se po besedni bitki časopisi zelo potrudili bralcem razložiti, kako je Trump dobil svoj novi vzdevek (ta se je, povsem nepresenetljivo, hitro prijel).

Študent Donald Trump se je štirikrat izognil vpoklicu v vojsko, potem je pa doštudiral in je prišel še peti poziv. Zdelo se je, da zdaj ni več nobenega izgovora, pa je Trump prinesel zdravniško potrdilo, da je nesposoben za vojsko, in je smel še petič ostati doma. Dokumente so pozneje uničili, zato ni bilo povsem jasno, kakšna strašna telesna okvara je mlademu Donaldu preprečila, da bi v Vietnamu branil menda ogroženo domovino, potem je pa sam nekoč omenil, da je imel kostne izrastke na nogi. Na kateri? Tega se pa ni več spomnil. Malo pozneje so pridrveli predsedniški piarovci s trditvijo, da kar na obeh nogah. Tako, vidite, so Američani izgubili vietnamsko vojno in dobili »kadeta Kostni izrastki«.

Oh, in še to je tvitnila (ko se je Trump pritoževal, da demokrati niso dovolj navdušeno ploskali njegovemu govoru): »Prisegla sem – v vojski in v senatu – da bom ohranjala, čuvala in branila ustavo, ne pa da bom slepo ubogala muhe kadeta Kostni izrastki in ploskala, kadar se njemu zahoče.«

Pa še pod tuš skoči. Ladda Tammy Duckworth, letnik 1968, bi se lahko, če bi hotela, ponašala s kopico prvenstev – saj ponavadi noče, ampak v zapisih o njej mediji neutrudno naštevajo, kje vse je orala ledino: je prvi ameriški senator (od okrog 2000, kolikor jih je doslej sedelo v senatu), ki je rodila otroka med mandatom, in prva ženska dvojna amputiranka v senatu, pa prva azijska Američanka v illinojskem državnem kongresu, prva invalidka v zveznem kongresu in prva kongresnica, rojena na Tajskem.

Imela je težko življenje, pa ne govorimo o izgubi nog: njen oče je Američan, mama pa Tajka kitajskih korenin, in ko je oče, ki je družino precej selil po svetu, ostal brez službe, sta najstnica Tammy in njen mlajši brat krepko izkusila revščino. S posojili in štipendijami si je potem prigarala diplomo v politologiji – sanjala je, da bo nekoč postala ambasadorka, pa se je vmes »zaljubila v vojsko«, kot je rekla, in je, jasno, izbrala najtežjo pot. Če dobivamo enako plačo kot moški, je razmišljala, mora biti tudi tveganje enako. In je izbrala eno redkih enot, ki dopušča bojevanje tudi ženskam – naučila se je pilotirati helikopter.

Ko je pripravljala doktorat, so njeno enoto leta 2004 poslali v Irak. In samo nekaj mesecev pozneje, 12. novembra 2004, je pod njenim helikopterjem razneslo granato. Tovariši, ki so jo odnesli iz helikopterja, so bili prepričani, da je mrtva. Pa ni bila, a je izgubila obe nogi, eno pod kolenom, drugo le malo pod kolkom, desno roko pa so ji komaj rešili in je le omejeno gibljiva. Za njo je več kot dvajset operacij.

Ko se je zbudila v bolnišnici, je ob njej sedel njen mož, tudi vojak – spoznala sta se še kot kadeta –, ki je več dni bedel ob njej. Tri stvari sem mu rekla, se spominja, prvič, ljubim te, drugič, najdi mi kakšno delo, in tretjič, smrdiš, pojdi se stuširat.

Dobro leto pozneje je že spet stala na nogah, pa čeprav umetnih. In še malo zatem je spet letela, najprej v letalu, potem še v helikopterju. Danes spet pilotira helikopter, samo manjšega. »Ko sem spet sedla v helikopter, sem se počutila kot doma,« je vzdihnila. V vojski je bila zaposlena do leta 2014. Odpovedala se ji je šele takrat, ko jo je zamikala politika.

Vsak 12. november – imenuje ga »alive day«, preživi s posadko svojega helikopterja, ki ji je rešila življenje. Skupaj proslavljajo to, da je še vedno živa. »Lahko se odločiš, da boš na dan, ko si bil ranjen, ždel v temni sobi in se smilil samemu sebi, ali pa se odločiš, da se boš dobil s kolegi, ki so ti rešili življenje. Jaz sem izbrala slednje.«

Ah, in vmes je leta 2015 še doktorirala.

Gremo dalje. Leta po rehabilitaciji je preživela v nenehni bitki, kako je bi izboljšala razmere vojaških veteranov, jaji bi olajšala življenje njim in njihovim družinam, da bi zmanjšala število samomorov, ki so med vojaškimi veterani presunljivo pogosti. Leta 2006 je prvič kandidirala za državni kongres. In izgubila. Za las. »Tri dni sem sedela v kadi in jokala,« je priznala. Potem je šla pa naprej. In naslednjič bi zmagala. Leta 2017 je mesto v kongresu zamenjala za mesto v zgornjem domu, v ameriškem senatu.

In ob vsem tem je deset let vodila svoj zasebni projekt: z možem sta si želela otroka, pa se jima želja kar ni hotela uresničiti. Verjetno ne more zanositi zaradi vseh tistih rentgenskih slikanj po poškodbi, so menili zdravniki. Leta 2014 je s pomočjo umetne oploditve rodila hčerko Abigail. In aprila letos še Maile Pearl. Ta je postala prvi dojenček v senatu, njena mama se namreč zaradi porodniškega dopusta ni hotela odpovedati glasovanjem o pomembnih zakonih, pri teh pa lahko sodeluje samo osebno v senatu. Kjer dojenčki niso bili dovoljeni – vse dokler ni Tammy Duckworth dosegla, da so spremenili pravila. Senatorji, praviloma starejši gospodje, so vznemirjeno spraševali, ali to pomeni, da bo Duckworthova v dvorani dojila in previjala hčerko. Ne bo, so jim zagotovili. Sploh pa, saj lahko zdaj tudi moški prinesejo dojenčka v senat. Če ravno želijo.

Kakšna mama je senatorka Tammy? Utrujena, pravi. »Kdo pa ni? Povprečna ameriška mama je utrujena. Veliko nas je čisto omotičnih od travme, da imamo predsednika, ki se obnaša tako, kot se.«

Voziček je kot medalja. Ena titanova noga ima kamuflažni vzorec, druga je v barvah ameriške zastave, belo-modro-rdeča. Spodaj so koketni čeveljci – senatorka si naroča posebne proteze, da lahko nosi petcentimetrske petke. Seveda ima tudi proteze, ki so videti kot prave noge, izdelane so bile s posebno skrbjo in celo pobarvane tako, da so ujele odtenek barve njene kože – ampak teh noče nositi. »Ko se vidim v ogledalu, kadar nosim te noge, vidim izgubo,« pravi. »Ko pa vidim proteze iz titana, vidim moč. Vidim opomnik, kje sem zdaj.« Ponosna je tudi na svoj invalidski voziček, ki ga včasih uporablja: »Ljudje vedno hočejo, da bi ga na fotografijah skrila, a jaz rečem, ne! Zaslužila sem si ta voziček. Prav nič se ne razlikuje od medalje, ki jo nosim na prsih, le zakaj bi ga skrivala?«

Nekoč jo je politični nasprotnik (ki je pozneje kajpada izgubil) obtožil, da ves čas govori le o svojih poškodbah: »Pri naših pravih junakih,« je zatrobental, »je to čisto zadnje, o čemer govorijo!« Pa ga je nežno postavila na trdna tla: »Ne morem se izogniti temu, da ljudi zanima, da sem ranjena vojakinja. Morate razumeti, da bom to uporabila.«

Svoje stališče do iraške vojne je medtem korenito spremenila. Zdaj priznava, da je bila ta vojna napaka, vendar pravi: »S ponosom sem šla. Bila je moja vojaška dolžnost, da grem. In jutri bi spet šla.«

No, če kadeta Kostnega izrastka ne bodo pravočasno ustavili, bo morda dobila priložnost.

Zarja št. 41, 9.10.2018