dejan krajnc djokovic Svet24.si

FOTO: Na dopustu srečal Novaka Đokovića

policija, policijsko-vozilo, nočna, splošna, splošno Svet24.si

Po trčenju v nadstrešek in avtomobil poškodovan...

20210112-01043366 Necenzurirano

Covid-19 bo čez nekaj let le prehlad, a še nismo...

matej tonin vojska sta Reporter.si

Tonin kupil »mačka v žaklju«: zakaj so v Litvi...

maribor - olimpija Ekipa24.si

Rušilna Olimpija! Maribor nemočen, zeleno-belo ...

rosvita pesek Njena.si

Delavci razkrili, kakšna stranka je Rosvita Pesek

elsnik Ekipa24.si

Močne besede Elšnika! Kapetan zmajev dvignil ...

Odklenjeno

Mesta postajajo igrišča bogatih. Kako si jih priboriti nazaj?

Ustrezno bivališče je ena od osnovnih človekovih pravic. Pogoj za varno in zdravo življenje. Medtem ko si nekateri ustvarjajo pogoje za življenje na Luni in raziskujejo Mars, je postalo zagotavljanje strehe nad glavo po dostopni ceni socialni problem številka ena na Zemlji. Je ustrezno bivališče stanovanje v izmeri od 50 do 60 kvadratnih metrov, za katero boš moral po povišanju najemnine nameniti kar 90 odstotkov mesečnega dohodka? Bivališče je ustrezno, višina najemnine pa se sliši kot slaba šala. Kdo nam krade stanovanja? Kdo kupuje socialna stanovanja na Švedskem? Kdo preži na enodružinske hiše v Ameriki? Nikar si ne zatiskajmo oči, da se podobno ne dogaja tudi pri nas.

Dokumentarni film nagrajenega švedskega filmarja, producenta in novinarja Fredrika Gerttena je treba videti. Je nujen uvid v mehanizem globalne stanovanjske krize. Krize mest, krize družbe, tudi krize vrednot – na delu je pohlep oziroma zaslužkarstvo, obračanje milijard. V tem loncu marmelade imajo prst velika naložbena podjetja, med njimi tudi pokojninski skladi, eden najmočnejših je na primer južnokorejski.

Dokumentarec sledi kanadski pravnici Leilani Farha, posebni poročevalki o pravici do ustreznega bivališča pri Združenih narodih, ki se je na svoji dveletni poti od Kanade, Čila, ZDA, Velike Britanije, Nemčije, Španije, Italije vse do Južne Koreje srečevala z domačini, najemniki, župani, aktivisti, gospodarstveniki in načrtovala ustrezen boj za ohranitev ene temeljnih človekovih pravic. Farha je postala globalni glas za pravico do dostopnega ustreznega bivališča.

Za koga so mesta? Najemnine po svetu se višajo, ljudi preganjajo (tudi s silo) iz sosesk, ki jih vlagatelji (po navadi brez obraza, pogosto tudi z nabiralnikom v davčnih oazah) vidijo kot izjemno zemljišče za nov trgovinski ali stanovanjski kompleks – seveda nadstandardno grajen, v katerem si niti srednji razred ne more več privoščiti (najema!) stanovanja.

V nekaterih predelih Londona je kup veličastnih in veličastno praznih zgradb – v njih nihče ne živi, cela ulica je prazna, lokalna skupnost izpuhti. Za koga so mesta? Kdo bo v mestih še živel?

To ni gospodarstvo, to ni navadno bančništvo, temu se reče finančni sektor. Dogaja se financializacija bivališč, pove ekonomist z Nobelovo nagrado Joseph Stiglitz. Ko pustiš trgu proste roke, poskuša ta v želji po čim večjem donosu spraviti cene bivališč do vrha in še čez, s tem pa ustvarja bivališča nedostopna za večino ljudi. Za večino revnih zaposlenih. Medtem ko revnim še nikoli ni bilo tako hudo, je vedno globlje v blatu tudi srednji razred – vedno manj si jih lahko privošči živeti v mestni soseski, v kateri so odraščali.

Namesto o najemodajalcih moramo sedaj govoriti o zasebnih naložbenih podjetjih, ki gledajo na stanovanja in hiše kot na surovino, na blago, sredstvo, s katerim si kopičijo premoženje in s katerim si zavarujejo svoje finančne ekshibicije. »Bogastva ne ustvarjajo, ampak si ga samo jemljejo. In seveda izkoriščajo ljudi, ki živijo v njihovih stanovanjih,« pravi Stiglitz.

Pošast, ki je nihče ne vidi. Plače v kanadskem Torontu so se v zadnjih letih zvišale za 133 odstotkov, cene domov pa kar za 400 odstotkov. Saskia Sassen, nizozemsko-ameriška sociologinja, razlaga: »Kar se dogaja zdaj, ni gentrifikacija mest (ko se vaša ulica postopoma preobrazi v ulico za premožnejše in postane vse dražje – od storitev do najemnin, op. a.) – ko bi vsaj bilo to. Je veliko globlje in temneje.« Ni problem v kapitalizmu, pravi Farha, je pa problem nebrzdan kapitalizem na področju, ki je človekova pravica. »Zlato ni človekova pravica, ustrezno bivališče pa je.«

Farha je po tem, ko je spoznala vso razsežnost preobrazbe (ugrabitve?) mest, ustanovila gibanje The Shift (Premik), s katerim prebuja zavedanje o pravici do ustreznega bivališča ter se bori proti praksam, ki naša bivališča spreminjajo v parkirišča za presežni kapital. Domovi niso neke finančne igračke, v njih naj bi ljudje živeli dostojanstveno, zdravo, vzgajali družine, gradili skupnost. Farha širi zavedanje o tem po vsem svetu – konec novembra v Italiji, od tam potuje na Dunaj.

V filmu prikažejo, kako ji je uspelo ozaveščati o nujnosti ukrepov proti temu, da stanovanja na trgu razgrabi največji izmed največjih, zasebni finančni sklad Blackstone (Črni kamen, op. a.), ki ima lovke, po njegovih predstavništvih sodeč, vsaj v 24 državah po svetu. Zgolj z ameriškimi enodružinskimi hišami, ki jih je kupil v času največje finančne krize, ko ljudje niso zmogli več odplačevati hipoteke, je zaslužil čistih sedem milijard dolarjev. Pred kratkim pa so prodali svoj 11-odstotni delež tega podjetja Invitation home in zaslužili še dodatno milijardo in 700 milijonov dolarjev. Blackstone, ki mu pravijo veliki zmagovalec krize, je imel v lasti kar 50.000 hiš.

Močnejši od države.Blackstone je zasebno podjetje, ki je večje, bogatejše in močnejše od držav. V nekaterih mestih, kot je na primer Barcelona s pogumno županjo Ado Colau, so se že odločili boriti proti njim, jih zaustavljati pri prisvajanju stanovanj na vse mogoče načine. Prav tako so se k ukrepom zavezali v Berlinu, tam so sprejeli odlok, s katerim bodo zaustavili privatizacijo javnih površin.
Pred njimi namreč ni varna tudi Švedska, primer vedno zgledne socialne politike, kje naj bi bilo poskrbljeno za ustrezna stanovanja tudi tistih pri dnu. V filmu je spregovorila negovalka v domu starostnikov, najemnica v soseski s socialnimi oziroma javnimi neprofitnimi najemnimi stanovanji. Sedaj ji grozi veliko višja najemnina, ki bi jo zmogla samo, če bi delala mnogo nadur – ona bi že, vendar ne ve, ali bo ob takih obremenitvah, kot jih zahteva njena služba, zdržalo njeno telo.
Zakaj so se neprofitne najemnine povišale? Zakaj stanovalci ne morejo več do najemodajalca? Število uradnih ur so drastično zmanjšali, urejenost soseske se slabša … Zato, ker so prej javna socialna stanovanja kupili mrhovinarji, ki hočejo z njimi povišati donose. Da, ta isti zloglasni sklad Blackstone. Kako se je to lahko zgodilo celo na Švedskem? Leilani Farha so na občinskem uradu v Uppsali (blizu Stockholma) povedali, da se je to pač zgodilo in da ni poti nazaj. Kdo in zakaj? Na to ni jasnega odgovora. Verjetno tiči na kakšnem računu ali treh. Razprodajo (vsaj) javnih stanovanj bi morali preprečiti, za kar so odgovorne vlade posameznih držav.

Čakajo nas bitke.Strašljiv film, na koncu katerega posije žarek upanja. Ta vznikne zaradi vseh aktivistov, najemnikov, ki so se odločili za najemniško stavko (gospo, ki je to razglasila s plakatom na balkonu, so v nekaj dneh najemodajalci kaznovali z obvestilom o nepodaljšanju najemne pogodbe ter kot vzrok navedli kriminalna dejanja, kot je ukvarjanje z drogo), prebivalcev Kreuzberga v Nemčiji, ki so se odločili, da bodo ohranili svojo sosesko, da se bodo zanjo borili. Upor zahteva veliko napora, angažmaja, povezovanja, vendar velikokrat rodi rezultat – tokrat z ohranitvijo strehe nad glavo in tega, da boš v mestu še imel koga pozdraviti.
Če ne bomo uspešni, bodo na koncu iz mest izginili ljudje, ki zanje skrbijo: učitelji, zdravstveno osebje, prodajalci, policisti, gasilci, uradniki – vsi ti si s svojimi plačami ne bodo več mogli privoščiti bivanja v njih. Se lahko izpraznitev vsaj mestnega središča zgodi tudi slovenski prestolnici? Nedvomno.
In morda bi se nehali slepiti, da h globalnemu procesu ne prispevamo tudi mi vsi, ki za vikendpobeg kupimo letalsko vozovnico pri nizkocenovniku ter najamemo sobo preko dobro znane spletne platforme, ki tudi »ugrablja« stanovanja. Kot je dejal neki komentator na strani najbolj znanega angleškega časopisa: »Mesta so postala tematski park.«
Zagotovo pa drži, da sistemi posameznika ne jemljejo dovolj resno. Potrebujemo svetovno večsektorsko gibanje za zaščito mest, saj poteka njihova razgradnja, mesta postajajo igrišča bogatih. Čaka nas boj Davida z Goljatom.

Hiše niso več zgrajene za dom
V Londonu je 80 odstotkov praznih nepremičnin v lasti tujih podjetij. Nekatere ulice so povsem izpraznjene. Stanovanja so naložba in ostajajo prazna, ker se s takšnimi investitorji lažje »igrajo«. Kako lahko služiš s prazno stavbo? Italijanski novinar Roberto Saviano, avtor knjige Gomora, ki mora zaradi razkritij mafijskih poslov še danes hoditi naokoli s telesnimi stražarji in se voziti v blindiranem vozilu, je povedal, da so nepremičninske naložbe pogosto način pranja denarja. Poslovnež kupi gostilno, hotel ali nekaj stanovanj za legalno zaslužen denar ter jih za veliko višjo ceno proda podjetju v davčni oazi, katerega lastnik je. Tako se opere denar in tako na primer nelegalni zaslužek postane legalen. V davčnih oazah kriminalni kapitalizem poda roko legalnemu, tam se obrača denar od drog, nogometa, politike, korporacij ... »Trg nepremičnin že dolgo ne zadeva več ljudi, hiše so zgrajene in prodane zato, da obračajo denar,« zatrjuje Saviano.

V Londonu še vedno gori
Londonska stolpnica Grenfell, ki je pogorela pred dvema letoma in s sabo odnesla 72 človeških življenj, stoji sredi soseske premožnih. Ljudje opažajo in čutijo, da jih »reveži« v takih stanovanjih motijo. V letu 2019 se je v Londonu zgodilo še pet podobnih požarov, ko je zagorela fasada oziroma obloge. Zakaj so ti požari tako pogosti? Ker je požarna varnost teh stanovanjskih kompleksov preslaba. Mnogo teh stolpnic je v zasebni lasti, vlada pa ni pokazala nobenih namenov, da bi jih prisilila k požarno-varnostnim ukrepom in tako ljudem zagotovila varne domove.


Kriminal v praznih stanovanjih
V Barceloni imajo v soseskah, kjer so naložbeni skladi pokupili cele stanovanjske stolpnice (po receptu kupiš in zbežiš), mnoga stanovanja so v lasti bank, ki so jih zasegle v krizi, ko ljudje niso več zmogli odplačevati posojil, resne težave. Prazna stanovanja so postala zbirališča narkomanov in preprodajalcev. Županja Barcelone Ada Colau meni, da gre za strukturne probleme, ne za individualne. Zato deluje v smeri politik, ki bi banke prisilile k predaji zaseženih praznih nepremičnin.

Zarja/Jana, št. 48, 26. 11. 2019