otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

politikin-zabavnik Odkrito.si

ČIGAVA JE RUSKA RULETA?

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Odklenjeno

Izgorevamo zaradi cankarjanske vzgoje

Igralka in voditeljica Maja Martina Merljak nas je letos skupaj z Blažem Švabom v silvestrski oddaji na TV Slovenija suvereno, prijetno, toplo, predvsem pa zabavno popeljala v leto 2021. V oddaji, ki so jo po dolgih letih spet predvajali v živo, se je skupaj z gledalci poslovila od leta, ki si ga sama ne bo zapomnila le po epidemiji, ki ji ni para, temveč tudi po svoji osebni preizkušnji. Na začetku leta je namreč igralko, ki je bila v življenju navajena hiteti kot brzovlak, ustavila izgorelost. Danes pravi, da jo je pravzaprav soočila z najboljšo izkušnjo, za katero je hvaležna, saj na življenje zdaj gleda iz povsem drugega zornega kota. In ker se vse več ljudi sooča s podobnimi težavami, se je odločila o izkušnji spregovoriti. Da bi jim bila v pomoč.

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Življenje temperamentne igralke je bilo zadnja štiri leta zelo burno. Poleg igranja, vodenja prireditev, magistrskega študija, sodelovanja v oddaji Zvezde plešejo in še bi lahko naštevali je dvakrat postala mamica. Vedno je bila polna energije, idej, žonglirala je z milijon žogicami, kot sama slikovito pravi, dokler je ni telo na začetku preteklega leta naenkrat ustavilo. »Prvi alarm, da nekaj ni v redu, se mi je sprožil že pred nekaj leti, ko me je mučila nespečnost. Izvedela sem, da pomaga hipnoza, in takrat sem se povezala s Tomažem Krmeljem, terapevtom medicinske hipnoze. Po nekaj terapijah se je stanje popravilo in vrnila sem se v stare tirnice.« Po drugem porodu si je vzela pet mesecev porodniške, potem pa spet začela delati s polno paro. »Ko gledam nazaj, vidim, da je bilo v tistem obdobju samo vprašanje časa, kdaj bo počilo – pripravljala sem novo predstavo, moderirala dogodke, predavala, nadaljevala  študij, imeli smo smrt in bolezen v družini, ker je tudi Jure ogromno delal, sem bila za družinske skrbi bolj kot ne sama, poleg tega pa sem še ves čas dojila, bila torej prežeta s hormoni,« opisuje okoliščine, ki so jo privedle do zloma. »V organiziranju sem vrhunska, resnično vrhunska, ampak ko je računalnik enkrat poln, je pač poln. Tudi moj. To zdaj razumem.«

Elastika je počila. Toliko časa je nategovala elastiko, da je v nekem trenutku počila. »Zgodilo se je pet dni pred premiero predstave Ljubezenske prevare v Špas teatru. Zvečer zaradi  polne glave preprosto nisem mogla zaspati, zjutraj pa dobesedno nisem vstala iz postelje. Občutek sem imela, kot da me telo ne uboga. Poleg tega sem imela zaradi bakterije neznanske bolečine v želodcu, z ničimer jih nisem mogla umiriti, in vse skupaj se je stopnjevalo do paničnih napadov. Spet sem obiskala svojega terapevta, in ta me je do premiere sestavil, da sem bila kot Superman (smeh). To je držalo približno sedem dni, točno tako je rekel, da bo, potem pa sta se pravo delo in rehabilitacija šele začela. Alarm je bil silovit, ampak morda bi ga lahko celo utišala z močnimi odmerki zdravil, ki bi ubila občutja. Hvala bogu tega nisem storila. Za to se imam zahvaliti terapevtki in psihiatrinji Darji Škraba Krmelj, ki mi je ves čas govorila, da mi je življenje ponudilo priložnost za učenje.« 

Najprej se je morala povsem ustaviti. »Zdravnik mi je rekel, da bi morala na bolniško, in spomnim se, da sem pomislila, ali se heca – nikoli še nisem bila na bolniški. Ampak moje telo je vedelo, da se ne. Potrebovalo je mir. Po svoje je epidemija, ki je ustavila svet, pomagala, da sem lažje sprejela dejstvo, da mora moj brzovlak na postajo, po drugi strani pa je epidemija z omejitvami in ujetostjo prinesla še dodaten faktor strahu. Zato sem nehala spremljati poročila – kar je nujno potrebno, tako ali tako že nekako izvem. Veliko časa sem preživela z otrokoma, ogromno smo se sprehajali, začela sem meditirati in meditacija je postala del mojega vsakdana, redno sem seveda hodila na pogovore k terapevtu. Darja in Tomaž sta mi že na začetku dejala, da bom nekoč še hvaležna za to izkušnjo, pa sem ju hotela nekam poslati. (smeh) Ves čas sem spraševala, koliko časa traja rehabilitacija, pa sta rekla, da je to proces, da gre malo gor in malo dol in spet malo gor, ampak zagotovo gre počasi na bolje – če se trudiš za spremembo.« To je bilo najhuje od vsega, treba se je bilo učiti potrpežljivosti in sprejemanja.

Okrevanje na vseh ravneh. »Osebno se mi ni bilo težko obrniti po pomoč, si nastaviti ogledalo, da bom trajno bolje, vem pa, da večinoma ni tako. Vem, da je tendenca človeka, da čuva svojo navidezno veličino za zidovi nezmotljivosti in navideznega neprekinjenega veselja. Zato se mi zdi toliko pomembneje govoriti o tem. Ljudje morajo vedeti, da pomoč obstaja in da ni nič strašnega prositi zanjo. Pomaga nam sprejeti, da smo ljudje bitja mavrice čustev, kot rada poudari Darja. In da z nobenim čustvom ni prav res nič narobe.« 

Rehabilitacije se je lotila večplastno. Obiski hipnoterapije so bili del okrevanja. Za dvig imunskega sistema in samozdravljenje je obiskovala še bioresonanco, taktilno integracijo, mama Marija Merljak, zelo znana prehranska svetovalka, ji je pripravila prehranski načrt, ta je zdravljenje podprl. »Moji in Juretovi starši so pomagali sto na uro! Mami mi je večkrat skuhala, da meni ni bilo treba, in mi pripravila seznam vsega, kar moram nujno vključiti v prehrano. Med drugim mi je zelo priporočila bučke hokaido in nasploh vso oranžno zelenjavo ter sadje in mi svetovala prehranska dopolnila – od kurkumina, esencialnih maščobnih kislin, magnezija do vseh potrebnih vitaminov.«

Ne bežim pred občutki. S hipnoterapijami je začela spoznavati, kaj se v resnici skriva v njej. »Kot igralka že od nekdaj 'kopljem' po sebi, tako najdem emocije in reakcije, ki jih potrebujem za neko vlogo. A delo na sebi je nekaj popolnoma drugega. Pogledala sem, kdo sploh sem, kako se čutim kot jaz, iz kakšnih kod sem zgrajena od znotraj in katere so tiste, ki mi delajo 'kažin'. Ampak občutke sem nehala razločevati na dobre in slabe. Prej sem od zadnjih bežala – če jih nisem čutila na odru ali setu – želela sem, da bi čim prej minili in bi bila spet samo vesela. Zdaj se skušam od njih nekaj naučiti – zavedam se, da mi pravzaprav nekaj sporočajo. Da mi pomagajo, da zrastem. Res se tega zavedam. In to zavedanje, ki mu sledi sprejemanje, je čudovito orodje. Daje mi, res tako čutim, neko lahkotnost, ki je prej nisem čutila. Za to, da izgorevamo, je kriva tudi naša slovenska cankarjanska vzgoja, da moraš vse sam, da moraš preko svojih zmožnosti in da je samo trpljenje nekaj vredno. Vsakič, ko pridem na terapijo, najdem skriti zaklad, kot temu rečem. V njem je vedno neki strah, ki sproža različne reakcije, ki jih ne želim. In najprej začutim neverjetno jezo, da je sploh tam in mi dela 'škifo'. Potem pa razumem njegov namen. In vedno, prav vedno, začutim hvaležnost, ker vem, da mi je pomagal preživeti. Nato ugotovim, da danes tega strahca pravzaprav ne potrebujem več. Na njegovo mesto se skoraj sama od sebe naseli ljubezen. Vem, sliši se abstraktno, pravljično, ezoterično, kot floskula, pa ni niti malo. Vse je v občutenjih izjemno oprijemljivo.« Še vedno počne veliko stvari, ampak pogled je drugačen. »Prvič v življenju sem, na primer, pri snemanju silvestrskih oddaj začutila popolno lahkotnost, ko sem – ne takoj in ne slučajno – opustila kontrolo, kako mora biti, in strah, kaj bo, če ne bo tako. V enem trenutku sem se zavedela okovja kontrole. In prav spomnim se, da sem si rekla, kaj pa če bi poskusila spustiti to kontrolo, da vidim, kako je. Verjamem, da gledalci te spremembe niso zaznali. In čisto vseeno je, ali so ali ne, ker ni šlo za rezultat, ki bi se videl navzven, šlo je samo in izključno zame, kako se jaz želim počutiti v tistem trenutku. In imela sem se super, tako da bom to še ponovila,« se nasmeji.

Preizkušnja za vse. Njena izgorelost je bila preizkušnja za vse družinske člane. »Jure (Jure Matjažič, filmski režiser, op. a.) me je imel za nekoga, ki zmore vse. Nikoli nisem potrebovala pomoči, prosila zanjo ali pokazala, da mi je težko. Vsi smo spoznali, da nisem stroj, in vsem nam je to, da sem samo človek, zelo všeč.« Spreminjati sta začela tudi reakcije ob hudih trmastih izpadih starejšega sina, ki so bili na začetku zanju velik šok. »Naučila sva se ga pri teh izpadih spremljati z ljubečo naklonjenostjo. Ne ustavljava ga, pustiva mu izraziti občutke, hkrati pa mu nudiva podporo. Naša družba na splošno ni naklonjena negativnim čustvom – jezi, žalosti, toliko bolj zaradi vpliva družbenih omrežij, kjer so vsi vedno srečni, lepi in zadovoljni. Zaradi tega skušamo jokajoče otroke na vsak način utišati in umiriti, namesto da bi jim pustili izraziti njihova občutja. Tega sva se morala tudi midva naučiti. Poleg tega sva si porazdelila odgovornosti, vsi smo bolj prisotni v družini, porazdelili smo si vogale hiše, ki sem jo prej – samoiniciativno – podpirala sama. Tako da smo iz moje izkušnje vsi odnesli pravzaprav veliko dobrega in vedno bolj razumem, kaj sta s tem, da bom še hvaležna za to, kar se je zgodilo, želela povedati terapevta. Ni pa moja pot končana. Daleč od tega. Šele na začetku sem.«

V močvirje ne bo več stopila. Po premoru je spet začela študirati – dela magisterij iz scenaristike in filmske režije v Londonu, kolikor ji čas dopušča, dela tudi pri skupnem projektu z Juretom in hkrati dokončuje svojega. Vendar vse to počne  lahkotneje, nikamor se ji ne mudi in vedno bolj verjame terapevtu, ki ji je rekel, da v tisto močvirje, v katerem je bila, ne bo več stopila. »Pri zavedanju mi zelo pomaga razumevanje, da jaz nisem moje misli niti občutja. Da sem jaz onkraj tega. Tudi ta onkraj začenjam čutiti, meditacija mi pri tem zelo pomaga. Kadar me zmoti kakšna misel ali me je kdaj česa strah, si pomagam tudi s pravilnim dihanjem, že od nekdaj – hvala bogu, da smo na akademiji dobro natrenirali dihanje s prepono. Kadar mi informacije brenčijo v glavi, se na primer resetiram tudi tako, da silovito napnem vse mišice telesa, zadržim osem sekund, potem pa vse naenkrat skupaj z glasom sprostim. Zelo pomembni so zame meditacija in sprehodi, počasi spet začenjam teči, ključna pri vsem tem pa je hvaležnost, ki je prej pravzaprav nisem čutila. Zares čutila. Hvaležnost za vse. Življenje ni samoumevno.«    

 Zarja Jana št. 4, 26.1.2021