20220513-01138259 Svet24.si

VIDEO: Za poslanko NSi "knjiga vseh knjig" nad ...

Vladimir Putin Svet24.si

Putin spregovoril: "Ljudje so se odločili, ta ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Rusi črpajo denar iz SIJ, ki državo prosi za ...

predsedniski kandidati Reporter.si

Šurla za Al Jazeero Balkans: Janez Janša je ...

doncic musa Ekipa24.si

Hahaha, kakšen car! Ne boste verjeli, kakšen ...

big-brother Njena.si

Prvič o skrivnosti: Kdo je bil slovenski Big ...

krznar ilicic Ekipa24.si

Trener Maribora odgovoril na najbolj vroče ...

Odklenjeno

Nam bo iz pip še tekla pitna voda?

Medtem ko so oči javnosti uperjene v en pereč problem, se v ozadju dogaja nekaj čisto drugega, na kar nismo dovolj pozorni. Primer tega bi lahko bil Zakon o vodah, ki ga želijo v vladi čisto majčkeno spremeniti. Gre za takšne malenkosti, da se vam z njimi sploh ni treba obremenjevati, pravijo. Pa res?! Zdravnico prof. dr. Metodo Dodič-Fikfak, dr. med., ki se že dolga leta ukvarja z vplivi okolja na naše zdravje, ter okoljevarstvenika Uroša Macerla in Miho Stegela močno skrbi za našo prihodnost. Nam bo iz pip še tekla neoporečna pitna voda?

Avtor:

Lara Jelen

Značke:

Pred dnevi je vlada po skrajšanem postopku predlagala spremembo Zakona o vodah. Okoljevarstveniki so se nemudoma zganili in še pred parlamentarnim odločanjem sklicali tiskovno konferenco. »Predlagane spremembe ogrožajo varnost vodnih virov. V času, ko voda postaja v svetu vse bolj dragocena, lahko samo ena prehitra odločitev slovensko vodno dediščino nepopravljivo spremeni,« so opozorili Uroš Macerl, predsednika društva Eko krog, prof. dr. Metoda Dodič-Fikfak, dr. med., in Miha Stegel iz Civilne iniciative DANES. »Obstoječi Zakon o vodah slednje ščiti in na njih ne dovoljuje gradnje in delovanja naprav, v katerih so lahko vključene tudi nevarne snovi. S predlaganimi spremembami zakona pa bodo dovoljene izjeme, ki omogočajo ravno to. Dokler gradnja na takšnih območjih ni dovoljena, so nevarnosti za onesnaženje pitne vode majhne. A vendar je v preteklosti vseeno prihajalo do nesreč že zaradi malomarnosti ljudi in slabega inšpekcijskega nadzora na tem področju. Isti trenutek, ko z izjemami dovolimo obrate na vodovarstvenih območjih, se pojavi strah, da bo prišlo do onesnaženja. In drugič, ko je podana možnost, da do tega pride, bo tudi prišlo,« je skušal na vest odločevalcev potrkati Uroš Macerl in dodal, da so vodna telesa med seboj povezana. »Voda onesnaženje prenaša hitreje in intenzivneje kot katerikoli drugi medij. Neskončno kratka je lahko pot med strugo vaškega potoka in našo pipo.« Žal dobronamerna opozorila niso padla na plodna tla, saj je odbor državnega zbora za infrastrukturo sporne spremembe v zakonu sprejel in že poslal naprej v razpravo poslancem državnega zbora. Zdaj lahko le upamo, da so jim prisluhnili poslanci.

Gre samo za vprašanje časa. Če v Zakonu o vodah dovoljujemo izjeme, je samo vprašanje časa, kdaj bo šlo kaj narobe, je izjavil Macerl. »Seveda nam bodo vsi odgovorni zatrjevali, da to ni res. Da se take nesreče ne morejo zgoditi. Da je v tem sistemu toliko varovalk, da je onesnaženje nemogoče. Ampak enako so nam pred onesnaženjem trdili tudi vsi odgovorni v Eternitu, Termitu, Salonitu Anhovo, v Kemisu in podobnih. Na nas je, ali bomo temu verjeli ali ne. Sam menim, da se moramo učiti predvsem iz izkušenj, ki nas učijo, da tozadevne obljube in trditve odgovornih ne držijo. Po onesnaženju škodo trpijo ljudje, živali, rastline in okolje, pravzaprav vsi, le odgovorni se v Sloveniji običajno nekako izmažejo brez posledic. Izkušnje nas tudi učijo, da se po onesnaženju skuša škodo prikriti, jo minimalizirati. Žal je škoda ogromnokrat nepopravljiva. Ker ko enkrat spiješ onesnaženo vodo, je ta strup v telesu. Lahko škoduje takoj, lahko čez nekaj let. Ko enkrat onesnažiš podtalnico in je razpolovna doba strupov, ki so zašli vanjo, več desetletij, se pogovarjamo o nepopravljivi škodi. Sanacija je največkrat zelo počasna, draga in na koncu pogosto pristane na plečih davkoplačevalcev. Spreminjanje zakona po skrajšanih postopkih in ukinjanje varovalk za vodne vire je zato nedopustno. Pri vodi se ne sme dopuščati nobenih izjem,« je bil neomajen.

Slovenija je dobila opomin. S sprejetjem tako imenovanih majhnih sprememb v zakonu bo samoumevnost tega, da nam iz pip priteče pitna voda, postala samo še lep spomin, je svoje misli povzel Macerl, Miha Stegel iz Civilne iniciative DANES pa nadaljeval, da se boj za pravico do pitne vode odvija že nekaj časa. »Vodni viri so omejeni, Slovenija pa je majhna država. V Anhovem je pitna voda, ki priteče iz pip, res že samo lep spomin, in treba je poskrbeti, da se ta zgodba ne bo razširila na vso Slovenijo. Vodovarstvena območja obstajajo z namenom, da ne pride do hudih posledic za zdravje ljudi, da se ohrani zdravo pitno vodo v prihodnosti in se preprečijo nepopravljive ekološke katastrofe, saj popolna sanacija okolja ni mogoča. Nove spremembe v zakonu bodo omogočile, da lahko na priobalnih in vodnih območjih zgradimo marsikatero infrastrukturo, od parkirišč, kjer imamo težave z olji, do raznih poslopij. Te spremembe so v nasprotju z vodno direktivo in s 70. členom slovenske ustave, ki zagotavlja pitno vodo za vse prebivalke in prebivalce Slovenije. Gradnja na priobalnem pasu tudi po sodnih praksah sodišča EU spada v domet izvedb celotne presoje vplivov na okolje. Kar že samo po sebi pomeni, da ne gre za majhno spremembo. Evropska unija s svojimi direktivami določa okoljsko odgovornost. V primeru onesnaženja ali okoljske škode je nosilec sanacije povzročitelj škode. Tega dela Slovenija še ni uspešno vnesla v svojo zakonodajo in je zato od Evropske unije tudi dobila opomin.«

Če ga ne meriš, ga ni. Miha Stegel je še poudaril, da se mnogih snovi v pitni vodi ne da vohati niti okusiti, zato lahko nič hudega sluteči ljudje pijejo vodo, ki za pitje v resnici sploh ni primerna. Takšne snovi so denimo rakotvorni krom 6 in nekatere druge, ki v monitoring pitnih voda niso vključene. O tem je na tiskovni konferenci podrobneje spregovorila zdravnica Metoda Dodič-Fikfak, ki že nekaj desetletij spremlja okoljska onesnaženja in njihove vplive na zdravje ljudi. »Zelo jasno je, da vpliv industrijskih onesnaževalcev ne sega le do industrijske ograje. Zato se stroka, ki ji pripadam, v svetu imenuje poklicna in okoljska epidemiologija, preučuje pa vpliv onesnaževalcev na naše zdravje. Voda je odličen prenašalec, in sicer neposredno tako, da se vanjo, v reko, v potok, stekajo onesnaževalci iz industrije. Kot veste, so številne tovarne zgrajene praktično na bregovih rek, ker vodo potrebujejo in marsikdaj tudi vanjo kaj spuščajo. Voda prenaša nizdol, lahko pa z dežjem pronica in onesnaženje, ki je v zemlji, odnese v podtalnico. Zato je voda tako nevarna, saj velikokrat ni mogoče določiti izvora nekega onesnaženja, kot tudi ne, kako daleč se z vodo prenesejo ti onesnaževalci.« Njeno prvo srečanje z onesnaženo vodo je bila reka Meža. »Takrat je bila Meža praktično mrtva zaradi vsebnosti svinca in kadmija. Kakšne zdravstvene posledice imajo ljudje v Mežiški dolini zaradi takšnega stoletnega onesnaženja, ne ve nihče, ker tega nihče ni kompleksno raziskoval. To je eden od načinov, da si preprosto zatisnemo oči in rečemo, da ne vidimo. Svinec povzroča kronične učinke, ki se kažejo predvsem v slabokrvnosti, težavah prebavnega trakta in možganih. Otroci, ki so obremenjeni s svincem, so inteligenčno prizadeti, lahko pa so 'samo' nemirni ter imajo težave s koncentracijo in učenjem. Svinec prav tako povzroča moško neplodnost,« je povedala. A se ni ustavila pri tem: »Znano je tudi onesnaženje reke Krupe s polikloriranimi bifenili PCB v Beli krajini. Živo se spomnim mame, ki je bila zelo vesela, ker je dobila dolgo pričakovanega otroka. Da bi mu nudila zares vse, je hodila po vodo na izvir, ki je pritekel iz jame, kamor so metali kondenzatorje, napolnjene s polikloriranimi bifenili PCB. Koncentracija PCB-jev v tej vodi, ki jo je dajala mati svojemu otroku, je bila ogromna. Vsi se še spomnimo tudi požara v Kemisu, kjer se je ogromno kemikalij izteklo v že tako prizadeto Tojnico. Čez nekaj dni so bile v Ljubljanici namerjene izjemno visoke koncentracije atrazina.«

Pred nekaj leti je dobila sedem tisoč podatkov o atrazinu, ki prav tako in povzroča moško neplodnost, v pitni vodi v Sloveniji. Te podatke so na Nacionalnem inštitutu za zdravje uredili v tako imenovanem geografskem informacijskem sistemu. »Nad ugotovitvami smo bili zgroženi, a ko smo želeli vpliv dolgoletnega pitja vode, onesnažene z atrazinom, raziskati, je bilo to nemogoče zaradi varovanja osebnih podatkov.« Dodič-Fikfak ni mogla niti mimo azbesta, ki z vodo sega v naše cevi. »Kot je znano, imamo še tisoče kilometrov cementno-azbestnih cevi, ta azbest prehaja v vodo, ki jo popijemo. Vendar če nečesa v vodi ne meriš, tega ni. Prepogosto se igramo Pedenjpeda – mene ni. V naših vodah torej ni azbesta, ker ga ne merimo. Tudi svinca ni, ker ga ne merimo. In tako naprej. V neki osnovni šoli so igrišče napolnili z mivko, ki jo je naplavila reka Soča. Koncentracija azbestnih vlaken v enem kilogramu te mivke je bila osem milijonov!« Si lahko kdo ob vseh teh podatkih še zatiska oči in verjame v nedotakljivost našega okolja?

Potrebujemo pravilnik, ki onemogoča onesnaženje. Metoda Dodič-Fikfak je zaključila z naslednjimi besedami: »Nobenega dvoma ni, da so med vsemi objekti na svetu najbolj varovane in najvarneje zgrajene nuklearke. Vendar celo pri njih občasno zataji človeški faktor. Morda res v odstotku ali dveh, ampak se zgodi. Zato, če hočemo varovati človekovo zdravje, predvsem pa zdravje zanamcev, je pisanje predpisov s številnimi varovalkami nesmiselno. Ker se teh varovalk, ne le mi, ampak nihče ni sposoben držati. Edino smiselno je sprejeti tak pravilnik, ki nam onesnaženje onemogoča.«

Pravico do pitne vode imamo zapisano v ustavi, ki vodne vire določa kot javno dobro v upravljanju države. Vodno bogastvo Slovenije so uspele ohraniti mnoge generacije pred nami. Ga bo uspelo tudi nam?

* Najprej javna razprava, nato dodajanje sprememb

Ministrstvo za okolje in prostor je oktobra lani odprlo štirinajstdnevno javno razpravo o novem Zakonu o vodah. 1. marca letos, mesece po javni obravnavi, pa je vladna stran spisala nove amandmaje in z njimi spremenila vsebino predloga. Sočasno je bil podan predlog, da se spremembe obravnavajo po skrajšanem postopku, z obrazložitvijo, da gre za manj pomembne predpise. Kako prosim?! Pogovarjamo se vendar o varovanju pitnih vodnih virov! Ni denarja na tem svetu, ki bi jih lahko na novo ustvaril, če bodo enkrat uničeni.

* Problem v praksi

»Vsako podjetje misli, da popolnoma obvladuje svoje procese. Vsaj tako bodo trdili, ko bodo pridobivali okoljevarstveno dovoljenje. Na žalost v praksi vedno znova prihaja do situacij, ki niso bile predvidene in na katere se ni pomislilo. Primer: en mesec pred nesrečo, ko je Eternit v vodovodni sistem pitne vode aktivno porival industrijske odplake, je podjetje pridobilo mnenje, da okoljevarstveno dovoljenje zanj ni potrebno. V tem mnenju so med drugimi zapisali: 'Čistilna naprava za tehnološko odpadno vodo je grajena tako, da niso možni izpusti mimo mehanskega in kemijskega izpustnega sistema čiščenja ter mimo lovilnika olj. Zato nameravani poseg ne predstavlja tveganja nastanka večjih nesreč.' Ta izjava je bila dovolj, da jim ni bilo treba pridobivati okoljevarstvenega dovoljenja. En mesec pozneje se je izkazalo, da je očitno vendarle možno, da industrijske odplake končajo v pitni vodi,« je Miha Stegel na primeru, ki žal ni osamljen, pokazal, zakaj so izjeme in ohlapna zakonodaja tako zelo problematični. »Zakonodajo bi kvečjemu bilo treba zaostriti in dodati strožje sankcije,« je pristavil.

 Zarja Jana, št. 11, 16.3. 2021