Rok Vihar 2 Svet24.si

Fatalni moški za leto 2022 je igralec Rok Vihar

spolno nadlegovanje Svet24.si

Direktor ZD medicinski sestri: "Bi rada vedela, ...

Tatjana Bobnar_11 Necenzurirano

Igra Tatjane Bobnar in napad na Roberta Goloba ...

damir crncec pl4 Reporter.si

Državni sekretar D. Črnčec: Po dolgem blatenju ...

cristiano ronaldo 22 pm Ekipa24.si

Še ena kaprica Cristiana Ronalda!?! Takole se je ...

Screenshot_31 Njena.si

Razkrili pravi obraz tekmovalca Kmetije

Luis Enrique Ekipa24.si

Neee, tega ne bi smeli narediti! Tako surovo se je...

Odklenjeno

Kriza srednjih let? Nauči te modro molčati.

Drugo nedeljo v januarju in še pet nedelj za tem boste večere lahko preživljali s svojeglavim in rahlo čemernim Tarasom Birso, ki ga je na veliko veselje navdušencev nad kriminalkami ustvaril Tadej Golob. Na še večje veselje mnogih pa mu je obraz nadel Sebastian Cavazza. Da smo dobili mini nadaljevanje uspešnice Jezero, posneto po knjigah Leninov park in Dolina rož, je podobno čudežu. Takšna produkcija ogromno stane, zato je treba biti izjemno ustvarjalen in se včasih izogniti tudi kakšnemu pogrebu.

Pred pogovorom z njima sem se šalila, da bom članek naslovila »Blažena med Cavazzo in Golobom«, a v njuni družbi človek ne more biti z glavo med oblaki. Druženje je bilo sprva malce zadržano, na koncu pa smo se precej smejali. Nič manj ali nič več kot prava dedca.
Nove epizode, posnete po Leninovem parku in Dolini rož, je po Cavazzevih besedah absolutno treba proslavljati, saj je več kot očitno, da si gledalke in gledalci želijo slovenskih nanizank. »To kažejo tudi meritve gledanosti. Več ko bo domače ponudbe, bolj bomo napredovali, več se bomo naučili, boljši bomo. Lani se je v Beogradu posnelo 46 serij. Štirikrat večji so od nas, posneli pa so desetkrat več vsebine.«
Tadej Golob bo nova nadaljevanja pričakal bolj sproščeno, saj se je že navzel zaupanja v ekipo. Kot bralka sem kar malo razočarana, da je za dve knjigi predvidenih samo šest epizod, a vzrok je jasen: proračun. »Fantje so sprva napisali za vsako knjigo po šest epizod, nato pa so morali dva meseca pred realizacijo vse scenarije skrčiti na tri epizode za knjigo. Tadej Golob ustvari veliko močnih stranskih likov, in če bi tako zasedbo hoteli normalno plačati, smo s predvidenim proračunom zelo na tesnem. Poleg tega je veliko lokacij ... Če bomo snemali naslednje knjige, bi si želeli bolj normalnih proračunov, saj so sicer tudi urniki nemogoči, nečloveški,« je pojasnil Cavazza, Golob pa dodal, da je spoznal krute finančne omejitve že v Jezeru. V seriji je pogrešal prizor pogreba iz knjige. »Režiser Matevž Luzar mi je pojasnil, da zato, ker na pogreb po navadi pride veliko ljudi, oblečenih v boljša oblačila, oni pa za to niso imeli denarja.«

Tadej zaradi pisanja druge knjige ni utegnil na snemanje Jezera v zimskem Bohinju, na tokratno snemanje v poletno razbeljeni Ljubljani ni mogel zaradi rehabilitacije po nesreči. Kaj sicer pomeni prisotnost pisatelja na setu?

Golob: Pri Jezeru bi šlo zato, da bi spoznal vse te ljudi, zdaj pa bi jim rad pokazal, da mi ni vseeno in da me zanima.

Cavazza: Zelo sem navijal, da bi Tadej prišel in bi za šankom z Miho Hočevarjem srkala pivo – da bi se torej na kratko pojavil v filmu, a se je žal ponesrečil. Meni bi to veliko pomenilo. Seveda sem razumel, da je treba najprej poskrbeti za pravočasno rehabilitacijo, saj sem v življenju tudi sam imel že veliko poškodb.

Kako je potekalo snemanje v središču Ljubljane – se okoli prizorišča naberejo firbci, kaj zmotijo potek snemanja?

Cavazza: Med snemanjem si v »posebnem« stanju, potem pa v Leninovem parku mimo klopce pride nekdo, ki hoče delati s tabo selfije in te meče iz vloge. Tarasa nihče ne bi prosil za selfi, ker ga nihče ne pozna (razen njegovih sodelavcev). Ampak pri nas ulic ne moremo popolnoma zapreti, kot to počno v tujini. So pa lahko mimoidoči pri nas tudi nadležni, vendar verjemite, da znam poskrbeti za to, da mi dajo med delom mir.

Vedno navdušeno gledam, kakšna stanovanja ali hiše se pojavijo v slovenskih produkcijah. Je težek podvig od slovenskih državljanov izpuliti hišo oziroma stanovanje za snemanje?

Cavazza: To je težek podvig predvsem zato, ker ljudje, ki so se odločili za oddajo stanovanj ali hiše, to raje počno za snemanje reklam. Potem pričakujejo enake zneske za najem tudi za igrane vsebine, ki pa si tako dragih cen ne morejo privoščiti. Zato iščemo kompromise, in letos smo imeli kar srečo. Tarasova in Alenkina hiša iz Jezera se je vmes prodala, novi lastnik jo je pred renovacijo praktično olupil. Našli smo drugo in tudi ta je videti krasno. 

Bi pa priporočil lastnikom stanovanj ali hiš, ki so jih oddali snemalni ekipi, da gredo za čas snemanja na dopust, ker se v njihove prostore vsakokrat zgrne vsaj 40 ljudi iz filmske ekipe (pa kabli, luči, kamere ...). Seveda se zelo pazi, kako se s prostorom in stvarmi v njem ravna, vse se predhodno fotografira, potem očisti, vrne na svoje mesto, čistilka pride vsak dan po snemanju.

Zdi se mi, da je kava kar pomemben igralec v seriji, v knjigi morda še bolj, celo kavomati so mi postali bolj simpatični. Kaj je s to kavo, Tadej?

Golob: Sem že opazil, da Taras popije veliko kave – nekaj pa mora imeti od življenja. (smeh) Sam pa sem potreboval kar precej let, da sem spil prvo kavo v življenju. Ko sem kot novinar – delal sem v športnem programu TV Slovenija – nekoč spremljal sejo občinskega odbora na Mestni občini Ljubljana, sem si rekel, ali spijem kavo ali pa zaspim. Tako sem, star približno 25 let, spil svojo prvo kavo v življenju in od takrat je šlo samo še navzdol. Zdaj se moram malce brzdati, da jih ne spijem preveč. Do tri na dan grem, nato se ustavim.

Cavazza: Tudi jaz sem kar kofetarca. Rad pijem kavo, kavo brez vsega – tako kot Taras. Imava kar veliko skupnega, zelo sem ga vzljubil že med branjem. Takrat sem bil na Visu in sem Tadeju pisal, kako super knjigo je spisal. Pojedel sem jo na mah, prav tako obe naslednji. Pri četrti, Virusu, sem se po nekaj začetnih straneh namenoma ustavil, saj sem izvedel, da bomo snemali Leninov park in Dolino rož. Si jo bom privoščil čez božič – in jo zeksal kot veliko točeno.

Kako je pri nas hoditi naokoli kot eden najbolj branih pisateljev?

Golob: Od nesreče naprej imam zelo lepe izkušnje – na poti na Šmarno goro, pa tudi v Ljubljani, so me ljudje ustavljali, mi zaželeli srečo pri okrevanju, kar je bilo zelo lepo. S presenečenjem sem ugotovil, da me dejansko prepoznajo. In to me sploh ne moti, ker si kot pisatelj itak prizadevaš za prepoznavnost, saj od tega živiš.

Sebastian, kako se pa vi sprehajate po srbskih ulicah? Zaradi serije Sence nad Balkanom vas Srbi oziroma predvsem Srbkinje obožujejo. 

Cavazza: V tej seriji so me prepoznali, v prejšnji, Montevideo, Bog te video!, kjer sem igral predsednika brazilske nogometne zveze, pa me niso, ker so mi barvali brado, govoril pa sem v treh jezikih, ki niso bili srbščina. Kadar sem v Beogradu, po navadi delam in snemalni dan traja 12 ur, nato se doma še dve uri pripravljam za naslednji dan. Seveda grem tudi na kakšno pijačo in Srbi zelo radi počástijo, tako da lahko grem na pivo tudi brez denarnice. Oboževalci so tam drugačni – ne delajo samo selfijev, ampak ponudijo tudi rakijo in pivo. (smeh) Upam, da bova kdaj šla tja skupaj s Tadejem.

Golob: Da še to doživim, ja!

Kako na vajino prepoznavnost reagirajo vajini otroci? Je šlo od sramu do ponosa?

Golob: Ja, vse to, kar ste omenili. Hči ima 20 let, sin 18 in mislim, da sta kar ponosna name, priznala pa tega ne bosta. Zelo rada mi povesta za sošolce, ki so prebrali moje knjige. In za enega največjih dosežkov pisateljske kariere štejem ravno to, da imam starostno zelo raznoliko bralstvo. Eden od razlogov, zakaj sem se lotil ravno kriminalk, je bil ta, da si razširim bralstvo. Ta odločitev mi je rešila pisateljsko življenje in eksistenco.

Cavazza: Moja sinova bosta 23 oziroma 25 let in starejši je ravno zadnjič prišel po Dolino rož za svojo punco, ker bi jo rada prebrala, preden pride serija na ekrane. Tako so kar prvi v vrsti za Tadejeve knjige – takoj ko jih preberem, jih požirajo še oni. Sinova se me sicer nista nikoli sramovala, je bilo pa mestoma neprijetno, ko sem ju vozil v šolo v času predvajanja Naše male klinike in so s prstom kazali name ter se drli »doktor Vrabec«. Pa sem jih zbral na kup in jim dejal, naj se ne derejo name, ker jim nisem izmaknil čigumija, temveč sem Sebastian, ki igra dr. Vrabca. Tako smo hitro in za vselej razčistili. Seveda mi sinova povesta, kaj si mislita o mojem delu, in nad Jezerom sta bila oba navdušena. Komaj čakata Leninov park in Dolino rož.

Sebastian, kako ste pa vi svoja sinova prepričali oziroma spodbudili, da bereta knjige (ne samo Tadejeve)?

Cavazza: Tako, da sta imela doma poleg nešteto DVD-jev na policah tudi prav toliko knjig. Že ko sta bila majhna, sem jima, če sem le imel čas, prebral pravljico za lahko noč, in ker sem imel v rokah »uredniško« odločitev, bral vedno zahtevnejše pravljice. Ko sta začela sama brati, sem jima za darila po navadi poklanjal knjige – tako, kot jih je meni podarjal moj oče. Od njega sem za darila vedno prejemal knjige in ta tradicija gre naprej. Vesel sem, da oba sinova veliko bereta.

Tadej, dejali ste, da v knjigi potrebujete ženski lik za erotično motivacijo bralca. Za bralke je dokaj erotična motivacija tudi odnos Tarasa z ženo. Seveda pa je bolj razburljivo, če je vmes še ena ženska.

Golob: Konflikti poganjajo zgodbo in eden od konfliktov je pojav nove ženske in odziv nanjo. Za nekatere je ta vzporedna osebna zgodba celo zanimivejša kot osnovni kriminalni zaplet. Spomnim se literarnega večera v Novem mestu, ko je na koncu prišla k meni neka gospa in rekla: »Tega, kar je Taras naredil s Tino, mu ne oprostim! Komaj pa čakam, da vidim, kako se bo končalo.« Saj zato pa pišem, da ljudje komaj čakajo nadaljevanje in razplet. Sem pa takrat dokončno dojel, da s tem, ko sem ustvaril to razmerje, nisem naredil napake. Očitali so mi že šovinizem, ampak na to pravzaprav nimam ustreznega odgovora. Ne skrivam, da je moje pisanje moški pogled na svet, nisem pa šovinist – poskušam razumeti tudi ženske in izpisati njihovo resnico.

Je to, da zna tip poskrbeti, da so stvari urejene, posebna draž? Vaš knjižni junak to včasih naredi tudi s pestmi.

Golob: Odraščal sem na Štajerskem in tam je bil to prevečkrat prevladujoč način reševanja hudih težav. Ko sem prišel v Ljubljano, mi je bilo zanimivo opazovati, ko smo šli s kolegi v neki lokal in je bilo za sosednjo mizo šest zelo glasnih tipov, kako sta se moja kolega Ljubljančana z njimi hrabro spustila v besedni boj. Takrat sem jima zašepetal, češ, šest jih je, pazita malo. Čudno sta me pogledala in doumel sem, da me sploh ne razumeta in da očitno ne bo prišlo do pretepa. V kakšni moji domači gostilni bi tak verbalni spopad nujno pripeljal do fizičnega obračuna. Ljubljana je kar se tega tiče mirnejša. Taras ima poleg temperamenta in karakterja nastavke, ki jih je pobral na Štajerskem.

Tarasova žena zasluži več kot on. Je to za sodobnega moškega lahko breme?

Golob: Za marsikoga je to morda res, svoji Mojci pa sem že davno rekel, da komaj čakam, da bo ona zaslužila toliko, da mi ne bo treba delati nič. Za zdaj se to še ni zgodilo, tako da moram pisati. Bilo je obdobje, preden sem se lotil Jezera, ko nismo imeli niti za položnice (status s. p., neplačilna disciplina ...).  Precejšen del mojega življenja lahko označim kot materialno neblagostanje, saj nikoli nisem vedel, ali je kaj na kartici ali ne. Že to, da sedaj kartico sproščeno uporabljam, dojemam kot dosežek.  

Cavazza: V Mestnem gledališču Ljubljanskem sem že šest let le petinsko zaposlen, in ko je udarila korona, mi je padlo v vodo sedem velikih projektov. Takrat je Ajda veliko bolje zaslužila kot jaz in me to ni nič motilo, bil sem zelo vesel.

Ena od Tarasovih travm je tudi kriza srednjih let. Kako se ta kriza kaže pri vaju? Gre za dokazovanje s športom?

Golob: Nekega dne opaziš, da karkoli že boš naredil, ne boš več tako hitro tekel, kot si svojčas. S tem se moraš bolj ali manj sprijazniti, način sprijaznjenja je pa različen – eni popolnima prenehajo, se zapustijo, drugi pa tečemo še naprej in smo sprijaznjeni, da tečemo počasneje. Mislim, da Taras tako preživlja krizo srednjih let. Kadar mu kdo reče, nisi več tako mlad, kot si bil – in to se človeku pogosto dogaja po tridesetem – obvezno zarenči, da to ve tudi sam, ker lahko pogleda na osebno in preveri EMŠO. In tak je tudi moj odnos. Vem, koliko sem star, a to še ne pomeni, da ne bi mogel početi vsega tistega, kar sem nekoč, na drugem nivoju. Treba je najti veselje v tistem, kar lahko počneš. Po nesreči sem bil srečen že, ko sem lahko šel na Šmarno goro. Že to, da sem lahko hodil, je bilo veselje, ki ga prej nisem poznal.

Cavazza: S krizo srednjih let se ne ukvarjam, se pa ona z mano. (smeh) Tudi jaz sem vse življenje športal in tu se sprememba res pozna. Eni si najdejo ljubice, drugi si kupijo motor, ki ga imam jaz že od nekdaj. Pri meni bi krizo zaznali, če bi se pripeljal z rdečo alfo kabrio, nabrito s tristo konji, ampak tudi to sem si od nekdaj želel. (smeh) Namesto te imam dvajset let star avto. Ampak dela in me pripelje tja, kamor hočem. Sicer se mi pa zdi, da se v srednjih letih ego malce umiri, naučiš se modro molčati, ko bi prej recimo komu raje eno »primazal«.

O prvem literarnem večeru

Golob: »Šlo je za predstavitev Svinjskih nogic, za katere sem dobil kresnika, in prišla je le ena starejša gospa. Nato je še ona vstala in povedala, da se je očitno zmotila. Mislila je, da bo neki drug dogodek, zato je odšla. Tak je bil moj prvi literarni večer.«

Jana, št. 52, 28. 12. 2021