5e9d33b68d7cedf47d21454a0eba9337 Svet24.si

Letni dodatek bo večina upokojencev prejela ...

kača, plaža Svet24.si

Šok, kopalko na splitski plaži v nogo šavsnila ...

polerert7678 Necenzurirano

Zakaj Nina Krajnik ne mara "levih privatizerjev"

janez jansa dz1 Reporter.si

Janši ne diši biti poslanec: v DZ dobil ...

dragic Ekipa24.si

Dragić spet kapetan, toda ... Pred vrnitvijo tega...

nikolina tutić poroka Njena.si

Nikolinin mož ima dva otroka z drugo tekmovalko

kobe navijaci Ekipa24.si

Ko je legenda Barcelone kamen spotike na Japonskem...

Odklenjeno

Premagala težko ločitev in še raka

»Ne vem, kako bi zdržala, če bi vnaprej vedela, kaj vse me čaka. V športu je bilo enostavno, saj sem vedela, kaj moram storiti za rezultate. Bila sem na štirih olimpijskih igrah. Z enakim žarom sem se posvetila zakonu in družini, saj sem v svojih starših videla zgled, kako se spoprijemati tako z dobrim kot slabim v življenju. A sem si polomila zobe. Ne glede na ves svoj trud sem bila poražena. Ko je res šlo čez vse meje, sem se soočila z ločitvijo, ki sem jo sprva doživela kot največji življenjski poraz. Ostala sem sama brez denarja in z dvema otrokoma, od katerih je eden s posebnimi potrebami. Šele zdaj vidim, da sem se z ločitvijo osvobodila in si rešila življenje. Ko sem že mislila, da sem ven iz najhujšega, je sledila še diagnoza rak,« pravi ena najboljših športnic vseh časov, biatlonka Tadeja Brankovič, ki je svojo osupljivo življenjsko pot popisala v ganljivi knjigi Peta olimpijada (slednja je bitka z rakom) in povsem razgalila svojo dušo. Podarila jo je sebi, nedvomno pa je velik navdih vsem, ki se znajdejo v težkih življenjskih situacijah.

Veliko dekle iz majhne vasi. »Srečna sem, da sem odraščala na vasi, saj je v naši Vašci pri Cerkljah, od koder se ponuja razkošen pogled na Krvavec, le dvajset hiš. Otroci smo se poznali med seboj, imeli smo srečo, da smo se lahko v naravi igrali in podili naokoli brez strahu, da bi nas lahko povozil kakšen avto. Svobodo smo uživali s polnimi pljuči,« začne svojo pripoved Tadeja, ki je odrasla v zelo aktivni družini. Pet let mlajši brat Anže je treniral smučarske skoke, z mamo in očetom so hodili na izlete, lezli po hribih, smučali. V osnovni šoli je obiskovala vse športne krožke, ki jih je premogla šola. Ko je brat v prvem razredu začel trenirati smučarske skoke, si je to želela tudi sama. Vleklo jo je v alpsko smučanje, saj se je peljala na smučeh že pri treh letih. »Bila sem hitra, na smučišču sem se vrivala v vrste za sedežnico, da bi se večkrat peljala. Pritiskala sem na starše, naj me vpišejo v klub. Vendar sem bila v sedmem razredu prestara za alpsko smučanje, tako je bil tek na smučeh izhod v sili. Klubu sem se priključila konec marca, na koncu tekmovalne sezone. Trener mi je dejal, da se z mano nima več časa ukvarjati in naj grem domov. Si predstavljate razočaranje otroka, ki si je silno želel trenirati, bil pripravljen na trdo delo in odpovedovanje? Danes razumem, da je imel po sezoni vsega preveč, vendar vseeno menim, da morajo trenerji posvetiti pozornost vsem otrokom, ne se samo gnati za dosežki in medaljami,« pravi Tadeja, ki ni obupala. Hodila je na krose in bila uspešna. Pol leta zatem je isti trener gledal njene rezultate in jo povabil nazaj. Sprva ni bila navdušena, a je zmagala njena želja po treningih.

Krik sreče in poguma. »Pri 13 letih sem se v vsem posvetila smučarskemu teku in z vso zavzetostjo začela trenirati. To je moja velika vrlina. Vsako stvar, za katero se odločim, hočem izpeljati najbolje in v to dam vse moči. Ker sem delala odgovorno in predano, sem hitro napredovala. Prišli so uspehi tudi na mednarodni ravni. V prvem letniku gimnazije sem dobila ponudbo, da se priključim biatloncem. Čeprav sem si govorila, da puške pa že ne bom nosila, sem se najedla zarečenega kruha. Obljubljali so mi boljše možnosti in večjo možnost uspeha. S težkim srcem sem ponudbo sprejela, a nikoli obžalovala,« pripoveduje Tadeja, ki je v vrhunskem športu preživela dolgih 17 let. Na to obdobje ima lepe spomine, četudi je bilo športu podrejeno vse življenje. »Živela sem med letališčem, stadionom, hoteli in domom. Nikoli se nisem ubadala s tem, kaj počnejo vrstniki, da zamujam mladost, študentska leta, da nisem šla na zaključni in maturantski izlet. Moj fokus je bil trening, disciplina, vedela sem, da mi vsako ponočevanje krade energijo,« pove nekdanja športnica, ki je dosegala izjemne uspehe. Še danes tretjega mesta na Pokljuki ne dojema kot najboljše uvrstitve, temveč kot zakladnico izjemnih čustev, ko dosežeš, kar si sanjal in trdo garal. Podobno je bilo na tekmi v Skandinaviji, ko je kot tretja prišla skozi ciljno črto. Nikoli ni pozabila krika, s katerim je iz sebe izpustila vse strahove, strese in pričakovanja, da ji je končno uspelo. Ti občutki so samo njeni in nihče ji jih ne more vzeti. Dvignejo jo, ko pridejo težki trenutki. 

S hčerko in varuško po Evropi. Leta 2007 je imela najboljšo sezono. To je bilo po njenih tretjih olimpijskih igrah, ko je bila 12 let v športu in je devet let čakala na stopničke. V sezoni, ko je bila najboljša, se je tik pred poroko poškodovala. »Vso toplino, željo po uspehih sem vlekla iz primarne družine. Vedela sem, da takšno svetišče lahko ustvarim tudi za svojo družino. Med rehabilitacijo sem rodila hčerko Mašo. Imela sem lepo nosečnost, bolj kot je šlo proti porodu, bolj me je vleklo v biatlon. Vedela sem, da če sem bila tik pred poškodbo na vrhuncu svoje kariere, v športu še nisem rekla zadnje besede. Želela sem se vrniti in dobiti izkušnjo, kaj pomeni biti mama športnica. Z Mašo sem preživela še tri krasne sezone. Bila sem v svetovnem vrhu, moje ambicije so bile osvajati medalje, deseto ali dvanajsto mesto ni več zadoščalo. Maša je potovala z mano, mož je imel svoje podjetje, sestrično sem imela za varuško. Imeli sva se krasno, težko je opisati, kakšna motivacija je, ko prideš v cilj in te pričaka otrok. Potovanja z njo po Evropi so bila čudovita. Niti za trenutek mi ni žal. Dala sem ji najbolj zdravo okolje, privzgojila sem ji šport. Bila je z mano, ko je shodila, pred enim letom že na tekaških smučeh. Zdaj je pri 12 letih zelo nadarjena športnica,« je ponosna.  

Izdano zaupanje. Sina Rožleta je rodila leta 2012 in se znašla v precepu, koliko še vztrajati. Zavedala se je, da je skoraj nemogoče vrniti se v svetovni vrh. Če bi si sama skoraj upala, ji je sin dal vedeti, da ni povratka. »Bil je zahteven otrok, zato nisem mogla trenirati in skrbeti za dva otroka. Zavestno sem se odločila, da bom samo mama in bom za ta dva otroka naredila vse, kar je v moji moči. Med porodniško je bila doma tudi Maša. Ves čas sem upala, da bo družinsko življenje vzcvetelo. Moja želja in ambicije so se začele podirati, krivulja se je obrnila navzdol. Sin je ogromno prejokal, nič nisem spala, ne podnevi ne ponoči ni spal več kot dve uri. Bila sem fizično in psihično izčrpana. Moža ni bilo nič doma. Delal je, vendar ne vem, koliko je bilo res dela, koliko bežanja. Domov se je vračal pozno zvečer ali ponoči. Slutila sem, da nekaj ni v redu, to se je potrdilo, ko so začele domov prihajati modre kuverte. Želela sem se pogovoriti, a ni bil pripravljen, ni se zmogel. V tistem trenutku sem sebe, svojo dušo in finance predala njemu. Kar je moje, je tvoje, sem dejala in popolnoma zaupala. Tudi ko sem že slutila, da res ni v redu, se še zmeraj nisem streznila. Vedno me je pregovoril, da bo vse v redu. Iz športa sem vedela, da pridejo krize, dobro in slabo, si govorila, da bomo zdržali. Naredila sem generalno napako v življenju. Preveč sem zaupala, preveč spustila stvari izpod nadzora. Prišlo je tako daleč, da me je bilo strah pogledati realno sliko. Vedela sem, da ne bom izvedela nič dobrega. Človek se umika, ker je resnica preveč boleča,« je iskrena.

Ločitev. Poslal ji je mejl, da ne more več: težko mu je, prevzema vso odgovornost in odhaja. Obenem so še padale obljube, a prazne. Nato je še eno leto upala, da se bo nekako rešilo. Predlagala je psihologe, svetovalce, dopust, oprijela bi se vsake bilke, da bi rešila zakon. »Vendar se ni nič spremenilo. Prišla je ločitev, ki sem jo izpeljala tako, da sem bila na koncu z močmi in vsem. Z možem nisva mogla več funkcionirati. Ni bilo koraka nasproti, pomoči. Začela sem se boriti za preživetje, bila sama za dva otroka. V letu 2015, ko se je to dogajalo, imam trimesečno luknjo v spominu. Dobesedno sem pozabila jesti, močno sem shujšala, stres me je požrl. Vedela sem, da moram delovati zaradi otrok. Moji starši so bili v službi, otroka sem vozila k 80-letni stari mami v varstvo, da sem lahko delala. Prihajale so izvršbe za kredite z naslova podjetja, dražba. Dobivala sem pošto, da mi bodo vzeli zemljo, ki sem jo kupila s prihranki iz športa. Ko se je poštar pripeljal v vas, sem se začela tresti, ali se bo ustavil pri meni ali ne. Z vsemi štirimi sem bila vpeta v borbo. Vmes sem ostala tudi brez službe, a se vedno nekako odpre nova pot, pride upanje. Takrat sem si prvič rekla, da mi ne bo nihče vzel tega, kar je res moje. Začel se je boj, morala sem delati na več področjih, da sem poplačevala kredite, prišle so blokade ... nato tudi ločitev, plačevanje preživnin, a ni šlo zlahka,« se spominja.

Bolezen. Po ločitvi je šel Rožle v posebno šolo. Dejali so ji, da je to najboljša odločitev, njo pa je dobesedno odrezalo. Po treningu je obležala za pet dni. Prva diagnoza je bila izgorelost, ko pa je v prsih začutila bulico in šla na preiskave, se je pokazal rak na dojki. Sledile so operacije, kemoterapije, biološka zdravila, še dve operaciji. »Marca lani, ko se je začela korona, sem imela prvo. Danes pravim, da če sem že morala zboleti, sem v najboljšem možnem trenutku, ko se je vse ustavilo. Lahko sem veliko počivala, ni mi bilo treba voziti otrok v šolo, na treninge, bili smo v miru. Imela sem čas, da sem se poglabljala vase, se zdravila tudi v naravi, miru in tišini. Ironija usode je bila, da je bila hkrati z mano bolna tudi moja stara mama, skupaj sva hodili na kemoterapijo. Dobivali sva jo v isti sobi, njej se je rak ponovil. Ko je zbolela prvič, sem jo vozila na terapije in z njo šla skozi vse. Zato sem si rekla, da bom kot ona. Ni bilo lahko, a sem poskušala biti čim bolj aktivna, saj sem prebrala, da na Švedskem prejemajo kemoterapijo na sobnem kolesu, da je bolj učinkovita. Tako sem vedela, da sem na pravi poti. Zdravljenje je bilo zahtevno, sprejela sem vse stranske učinke, izgubila lase ... Ko zaključiš, upaš, da si zdrav in da so vse posledice na telesu od zdravljenja. Nato je sledila streznitev, da bo še trajalo, in traja še danes: hormonska terapija, sodelovanje s strokovnjaki. Rak je tek na dolge proge, nepredvidljiv kot življenje.«

Živi življenje! »Na tej točki sem se začela zavedati, da je edino, kar imaš, živeti tukaj in zdaj, živeti vsak trenutek, ki ti je ponujen. Diagnoza mi je spremenila pogled na življenje. Odločila sem se, da hočem živeti in še veliko doživeti. Zdravljenje me bo spremljalo še nekaj let. Vsak obisk onkološkega inštituta me bo vedno znova opozoril, da sem tu in živim. Da sem na dobri poti. Živim in vsak dan sem lahko srečna za vse, kar imam. Odprta sem za vse novo. Čutim nov val, novo Tadejo. Vem, da bo tudi moje življenje postalo lepše. Balast odpada. Vedno bolj pa ravnovesje iščem v hribih in neokrnjeni naravi. Tam pustim vse. Diham, uživam in sem 'na off'. Vsaka olimpijada je zame zmaga. Štiri olimpijske igre so merile rezultat na štoparici. Peta ne meri hitrosti. Naučila me je zavedanja, da je vse minljivo, zato je treba živeti. Vsak dan, vsako minuto, vsak trenutek. Se smejati, čutiti radost, spoštovati sebe in vztrajati. Biti optimističen in pozitiven. Strahu reči adijo in dihati. Vse mine, vse se postavi tako, kot mora biti. A stati na koncu pete olimpijade na Olimpu z vsem zavedanjem, močjo in občutkom, da sem tu, je olimpijska medalja brez vrednosti. Peta olimpijada je bila najtežja. Včasih sem bila na robu obupa, mešalo se mi je od vsega. A tudi v najtrši temi sem videla svetlobo. Preteklo je ogromno solz, a življenje mi je dalo najlepšo lekcijo zavedanja – živi življenje! Življenje je lepo! Živite ga! Vsak dan znova, vsak trenutek!« je sklenila.

Revija Jana št. 14.1.2022