5e9d33b68d7cedf47d21454a0eba9337 Svet24.si

Letni dodatek bo večina upokojencev prejela ...

kača, plaža Svet24.si

Šok, kopalko na splitski plaži v nogo šavsnila ...

polerert7678 Necenzurirano

Zakaj Nina Krajnik ne mara "levih privatizerjev"

janez jansa dz1 Reporter.si

Janši ne diši biti poslanec: v DZ dobil ...

dragic Ekipa24.si

Dragić spet kapetan, toda ... Pred vrnitvijo tega...

lara-jankovič Odkrito.si

Lara Jankovič - Čutila sem duhove mrtvih

kobe navijaci Ekipa24.si

Ko je legenda Barcelone kamen spotike na Japonskem...

Odklenjeno

Na smrt otroka nisi nikoli pripravljen

Kot je zapisala ravnateljica logaške osnovne šole, najbrž nikoli ne bomo izvedeli, zakaj se je deklica odločila končati svoje življenje. Na šoli so z otroki in starši iskreno spregovorili ter jim povedali, da so jim na voljo. Vodstvo šole iz sočutja do strtih staršev umrle deklice ne komentira dogajanja, povedo le, da so v šoku in da jih čaka ogromno dela. »Na kaj takega nisi nikoli pripravljen.« Kaj se dogaja v naši sredi, da nekateri otroci ne zmorejo več? Kljub temu da psihologi, zdravniki, psihiatri opozarjajo, da je mned mladimi vse več stisk in da bo treba odločno ukrepati, odločevalci ne reagirajo dovolj. Občutek imamo, kot da z vseh strani tulijo o problemu, ki bo treščil v nas, pa kriki izzvenijo v prazno.

O stiskah mladih v tem epidemičnem času je bilo napisanega in spregovorjenega veliko, a potem znova ugasne mlado življenje in pojavijo se opozorila staršev, da smo otrokom in mladostnikom vzeli ogromno. Še nekdanji zdravstveni minister Gantar je nedavno priznal, da smo otroke v obdobju koronavirusa nesorazmerno oškodovali.

Praznino, jezo in žalost nad sistemom je ob smrti deklice občutila tudi Simona Vrhovec, učiteljica joge za otroke in odrasle, in ob tem zopet podoživela svojo težko zgodbo. Prvič je razkrila, skozi kakšno bolečino je morala iti kot dekle, kako se je sesula, bila pri tem osamljena, prezrta. Sama v temi. Nemogoče, ko pa je sedaj tako sonce! V osnovni šoli je zbolel njen oče, oba starša sta izgubila delo, živeli so v pomanjkanju, a je bila kljub težkim razmeram odlična učenka. Potem pa ji je v osmem razredu oče umrl in takrat je umrl tudi del nje. A kot da je življenje že ni dovolj preskušalo, se je v tretjem letniku gimnazije morala soočiti še z mamino smrtjo. Naredila je samomor. Simona je našla poslovilno pismo in poklicala policijo. Govoriti o tem niti po dobrih dvajsetih letih ni lahko. Tudi ko sva se pogovarjali po telefonu za Jano, je povedala, da se vsa trese.

Z mano se ni ukvarjal nihče. Po očetovi smrti so ji ocene padle, in čeprav so v šoli vedeli za njeno izgubo, se nihče nikoli ni pogovoril z njo, zakaj je postala drugačna, zakaj ne zmore. »Ne vem, ali je bil takrat kader dovolj usposobljen za to. Z mano se ni ukvarjal nihče. Tudi danes so otroci veliko časa v šoli – med tednom mnogo več kot doma skupaj s starši. Mislim, da bi bilo zelo pomembno, da bi se pedagogi dodatno izobrazili za stiske mladostnikov. Še posebej v času te epidemije, ko so najstniki dobesedno raztreščeni. Ravno te dni mi je eden izmed njih povedal, da se njegova sošolka samopoškoduje, ker ne zmore pritiska. Vidijo jih le kot problematične otroke. Tudi pri meni so bili posredi predsodki – kakšna da sem in da se mi itak ne da, medtem pa sem imela res hude težave s koncentracijo. Ampak jaz se rada učim, danes imam toliko izobraževanj in certifikatov za sabo! V šoli pa sem takrat komaj shajala in za mojo samopodobo so bile slabe ocene katastrofa – vedela sem, da to nisem jaz, ampak nisem zmogla več. Možgani mi niso funkcionirali, bila sem v taki grozi, krču – žalovala sem! Vendar v šoli niso videli tega, temveč le problematično najstnico. Njihova dejanja so kazala na to. Redki so bili učitelji, ki so me videli drugače, opazili, da trpim. Moji sošolci, sovrstniki so vedeli o meni več kot katerakoli odrasla oseba.«

Razbito srce. Po mamini smrti se ji je svet dokončno podrl. »Že prej sem imela resne težave s koncentracijo, bolestno hiranje, globoko žalost, more ... V gimnaziji so bili obveščeni. Ko sem končno prišla v šolo, me je samo ena učiteljica vprašala: 'Saj bo?' Potem ko sem omedlela na hodniku, so me končno poslali k šolski psihologinji. Rekla je, da mi ne more pomagati, in mi dala kontakt učenca, ki je tudi izgubil mamo, češ naj se kaj pogovoriva.« Malce starejši dijak ni bil usposobljen, da bi ji pomagal. Niti poznala se nista, vse skupaj je bil slab poskus »pomoči«.
»Ko sem bila enkrat vprašana, sem se z vso grozo ponovno znašla v čisti temi, kljub učenju. Padla sem v jok in učiteljica mi je rekla: 'Kaj jokaš, kot da ti je kdo umrl!' Zatulila sem: 'Saj mi je!' Ni poznala moje situacije. Saj ji je bilo hudo, a vseeno ... Zgodilo se ni nič.« Sorodniki, ki so ostali, so ji pomagali po najboljših močeh. »A ko imaš razbito srce, je potrebno kar nekaj podpore. Čutiš, da so ti odrezali korenine. Globoko čutiš, da si sam. Ko moraš zapustiti dom in oditi, se nikoli več vrniti – no, to boli. Za seboj sem morala pustiti tudi svojega kužka, in to boli še danes.«

Vsak dan misel na samomor. Bilo je veliko znakov, da ni v redu, veliko klicev na pomoč. Nad sistemom je bila velikokrat razočarana, prav tako nad marsikaterim odraslim. »Bila sem plesalka v navijaški skupini in tako sem se tudi oblačila – pa me je učiteljica videla kot neresno poskakujočo plesalko. Videla me je skozi predsodek, jaz pa sem samo skušala preživeti.«
Ko ji je bilo najhuje, si je nadela fasado smejočega se dekleta. Bila je globoko ranjena. Je pomislila, da bi si vzela življenje? »Absolutno. Verjetno več let, vsak dan. Samomora se drži velikanska stigma – za svojim hrbtom sem slišala, češ, to je tista, katere mama je naredila samomor. Mene je bilo sram! Ljudje so mi celo dejali, da so tisti, ki storijo samomor, zelo sebični. Ali pa celo: ti si kriva, zakaj pa nisi mamici pomagala. Dolga leta sem imela občutek, ta se še vedno kdaj vrne, da sem jaz odgovorna za mamino smrt, ker nisem dovolj naredila, da bi jo rešila.«
Meni, da se moramo o tem odprto pogovarjati – še posebej takrat, ko si vzame življenje otrok! »Je to storil morda zato, ker je dobil slabo oceno? Ker je mislil, da ni dovolj vreden? Saj ko razmišljaš o samomoru, imaš zadaj idejo, da nisi nič vreden in da te tako in tako ne bo nihče pogrešal.«

Rešil me je ples. Po njenem mnenju sta zadnji dve leti otroke močno prizadeli, saj so jim odtegnili družbo sovrstnikov. »Mene je rešilo prijateljstvo sovrstnikov in obšolske dejavnosti. Življenje mi je rešil ples – to, da sem bila uspešna v športu, bila sem tudi v akrobatski skupini, kjer smo se bodrili, češ, zmoremo; da je bilo tam veselje, čutila sem svojo vrednost in mesto v tem svetu. To mi je preprečilo, da bi storila konec. Pa sestra in prebiranje knjig za samopodobo, meditacijo, srečo, afirmacije. Učenje, da sem vredna vsega dobrega. Da v svetu obstaja tudi mnogo lepega. Jaz sem imela srečo. Morda sem bila vodena. Marsikateri otrok nima te sreče. Ne zmore. Je pretežko. Zato ne glejte stran, to ni problematičen otrok, ni otrok, ki ti pije živce. To je zlomljen otrok, ki si želi le tvoje ljubezni. Starši in šola so korenine, ki jih otroci potrebujejo, in če jih imajo, lahko potem poletijo.«

Psihologinja dr. Tina Podlogar

Kako prepoznati stisko in pomagati

Prevečkrat odmahnemo z roko nad mladimi, ki se jim je zaradi epidemije svet še posebej obrnil na glavo. Zelo težke trenutke so imeli tudi v številnih sicer povsem urejenih (funkcionalnih) družinah. »Poznalo se je v vseh družinah. V teh, kjer so že sicer prisotne težave, pa se v takih razmerah, ko smo bili primorani več ostajati doma, stanje še potencira,« pove psihologinja dr. Tina Podlogar s Slovenskega centra za raziskovanje samomora na Inštitutu Andrej Marušič Univerze na Primorskem.

Ob samomoru deklice se seveda vsi sprašujemo, kaj storiti, da otroka v tako hudi stiski ne prezremo.

Vsaka smrt zaradi samomora je absolutno tragična in vsako bi si želeli preprečiti, če bi lahko. V statističnem pomenu pa je samomor redek dogodek, in ko se v nekem okolju zgodi, je to šok, presenečenje. Ob tem je razumljivo, da se ljudje sprašujejo, kaj so prezrli. Ker če bi opazili, bi odreagirali. Vodstvo in sodelavci šole velikokrat dejansko opazijo stisko in posredujejo – takrat ponudijo pomoč in težave se razrešijo, vendar takšnih situacij v družbi ne opazimo. Žal se včasih zgodi, da se ne razrešijo. Raziskovalci samomorilnega vedenja vedno poudarjamo, da oseba, ko razmišlja o samomoru, to na neki način nakazuje vnaprej – z vedenjem, s spremembami v čustvovanju, v izrečenem, obnašanju … Ampak ti znaki so lahko zelo prikriti in takšni, za katere globljega pomena ne bi pričakovali. Marsikdaj jih kot pokazatelje stiske spoznamo šele za nazaj, zato ne moremo reči, da je kdorkoli kriv, ker tega ni mogel predvideti vnaprej.

Kakšni so ti pogosti znaki?

Lahko je nekaj zelo neposrednega, kot je: »Dovolj imam vsega, ubil se bom.« Sploh mladi, ki so zelo impulzivni, v težkih situacijah izrečejo kaj takšnega. In ker se tako izražajo zelo pogosto, to potem že kar preslišimo. Po eni strani je to lahko že resen klic na pomoč, po drugi pa to ni nujno. Lahko so tudi bolj posredni: »Utrujen sem od vsega.« Ali se čutijo drugim ljudem v breme: »Saj kmalu ti pa ne bo treba več skrbeti zame.« Znaki pri mladih so lahko na vedenjski, čustveni ravni, opazimo cinizem, impulzivnost, agresijo, izražanje čustev, ki si jih okolica težko razloži. Pozorni moramo biti pri osebi, za katero mislimo, da je neko težavo že rešila, da ji je bolje, pa se še vedno zapira vase, je žalostna … Posebej pri mladih je lahko znak za alarm to, da se umikajo iz aktivnosti, iz družbe – zelo nas lahko skrbi, če je mladostnik neki konjiček ali obšolsko dejavnost, s katero je imel prej veselje, naenkrat opustil. Ker naenkrat v tem ne vidi več veselja in se začne umikati. Tu je še umikanje iz odnosov – z vrstniki, učitelji, drugimi odraslimi, v družini. To pomeni, da stiske, ki jo čuti v sebi, ne more z nikomer deliti. Čuti, da četudi bi o tem spregovoril, tega ne more razrešiti. Opozorilni znaki se lahko kažejo tudi na telesnem področju – pri prehranjevanju in spanju. Zdrav odnos do spanja in kakovostnega počitka je posebej pomemben, a pogosto to prezremo. Zelo pomemben dejavnik tveganja za stiske oziroma samomorilno vedenje je tudi pretirana uporaba mobilnega telefona in interneta. Če temu mladostnik posveča preveč časa in energije, je skrb vzbujajoče.
Na stisko lahko pokaže  skupek znakov, hkrati pa vemo, da je vse našteto lahko značilno za mladostnike, ki sploh ne razmišljajo o samomoru. Zato je treba biti pozoren na vso to široko paleto vedenja in spremljati, kakšne strategije spoprijemanja s težavami ima otrok. Kako se rešuje iz stisk, kako rešuje probleme, ali je bolj pasiven, se v težavah ne znajde …

To se sliši kot zahtevna naloga za starše, ki morajo imeti »antene« zelo našpičene, da lahko svojega otroka res začutijo (ob kopici vseh nadlog, kot so položnice, preživetje, čezmerno delo …). Zagonetka je tudi, kako preživeti več časa z najstniki, ko pa so ti v obdobju, ko si ne pustijo družiti se s starši?

Res je, da se bolj opirajo na vrstnike, zglede iščejo zunaj družine, a raziskave vseeno kažejo, da vendarle še vedno veliko dajo na mnenje staršev. Je pa za starše res težka naloga, da znajo na eni strani otroka pustiti ozirati se v svet, po drugi pa mu biti na voljo za pomembna življenjska vprašanja. Pomembno je, da otrok čuti, da se lahko na starša opre – tega se premalokrat zavedamo, lahko pa bi rekli, da večina staršev to pravzaprav v veliki meri intuitivno počne.

Včasih pomaga, da otroka spravimo na sprehod v naravo, saj tam spontano začne pogovor, medtem ko doma ni ravno zgovoren.

Otroci ne marajo, da preveč drezamo vanje, če pa smo na voljo, se lahko odpro. Včasih je oditi iz hiše res dobro, saj je, kot bi se odprla vrata – za pogovor. Medtem ko preživljamo čas skupaj, se lahko mladostnik odpre.

V razredu so po tej tragediji ostali otroci, ki morajo predelati izgubo sošolke. Umrla je oseba, ki jim je bila blizu.

Z njimi se je treba odprto pogovoriti. V kratkem časovnem obdobju po takem dogodku so otroci ranljivi, izgubo morajo odžalovati. Nekoga, ki je bil prej z njimi v razredu, zdaj ni več. Treba je razpravljati o tem, naj povedo, kako se vsak od njih počuti ob tem, kaj doživlja. Vedno poudarjamo, da so mladostniki ranljivi za posnemanje vedenja – če je nekdo v podobni stiski ali se zelo identificira z umrlo osebo, ji je bil zelo blizu, je taka oseba v kratkem obdobju po smrti precej ranljiva. Zaradi tega potrebujejo dodatno pozornost, pomoč, podporo. Poudariti pa je treba, da večina teh otrok izgubo nekako sprejme in živijo normalno naprej, brez posledic. Seveda jih tak dogodek zaznamuje, vendar to ne pomeni, da bodo imeli zaradi tega v prihodnosti težave v duševnem zdravju. Je pa sedaj zanje res težko.

Jana, št. 5, 1. 2. 2022