Rok Vihar 2 Svet24.si

Fatalni moški za leto 2022 je igralec Rok Vihar

spolno nadlegovanje Svet24.si

Direktor ZD medicinski sestri: "Bi rada vedela, ...

Tatjana Bobnar_11 Necenzurirano

Igra Tatjane Bobnar in napad na Roberta Goloba ...

damir crncec pl4 Reporter.si

Državni sekretar D. Črnčec: Po dolgem blatenju ...

spanija enrique Ekipa24.si

Odjeknilo je! Španija se je odločila o usodi ...

Joker Out na Evrovizijo Njena.si

Presenečenje: EME ne bo, na Evrovizijo Joker Out

cristiano ronaldo pm Ekipa24.si

Cristiano Ronaldo grozil selektorju?! Noro ...

Odklenjeno

Resnica o življenju ob vetrni elektrarni

Ah, vetrna energija. Poceni, obnovljiva, čista ... Idealna? Ne, niti ne. Smo šli v Dolenjo vas pri Senožečah pogledat, kakšno je življenje v bližnjem sosedstvu z vetrnico. Ne zelo prijetno, se je izkazalo.

Teorija je brez napake – energija iz obnovljivega vira, ki ne škoduje okolju – praksa pa kaže, da Slovenija bržkone nikoli ne bo vetrna velesila. Na papirju ima država – ki zdaj iz vetra pridobiva le 0,04 odstotka svoje celotne proizvodnje električne energije – smele načrte, v resnici pa ni sprejela še niti zakonske podlage, ki bi urejala postavitev in delovanje vetrnih elektrarn. Investitorji – sama zasebna podjetja – imajo zelo ambiciozne načrte za postavitev novih vetrnic, ampak ti neizbežno trčijo ob resničnost. Ki je pretežno nenaklonjena vetrni energiji: primernih območij z dovolj vetra je malo, pa še tista so v veliki meri tam kjer je narava zaščitena – in so vetrne elektrarne zatorej prepovedane – ali pa tam, kjer so v bližini poseljena območja. Ker ima Slovenija zelo razpršeno poseljenost, to še dodatno zmanjšuje območja, primerna za postavitev vetrnic. Trenutno država načrtuje devet novih vetrnih polj, pet v vzhodni Sloveniji, kjer jih še ni, štiri na Primorskem.

Največja vetrna turbina pri nas je pri Dolenji vasi blizu Senožeč, ki so jo pred več kot desetletjem, ko so jo postavili, krajani naklonjeno sprejeli. Ampak ko so investitorji pozneje predlagali, da bi pri Dolenji vasi in drugih bližnjih vaseh postavili nove vetrne turbine, je bil odziv krajanov – ne vseh, večine pa – podoben kot na eni od predstavitev projekta, kjer je možem z novci nekdo zabrusil: vetrnice si postavite kar na svojem dvorišču!

Kaj sanjajo! Osemdeset milijonov evrov vrednemu projektu Senožeška Brda se po robu zelo uspešno postavlja Civilna iniciativa za zaščito Senožeških Brd. »Začelo se je s prvo vetrnico v Dolenji vasi in krajani so bili še kar navdušeni, jaz pravzaprav tudi. Zakaj pa ne, sem rekel. Takrat so bile informacije glede vpliva vetrnic zelo skope. Tudi sedanje projekte predstavljajo tako, vse je oh in sploh, kako je vse lepo, čisto, brez kakršnihkoli problemov, poceni elektrika in še kaj,« pripoveduje koordinator civilne inciative Diego Loredan.

»Po enem letu delovanja pa so začeli najbližji prebivalci vasi govoriti, da ne morejo spati ponoči, da je kot da jim nad glavo leti avion. Kaj sanjajo, sem si rekel. Trajalo je še kakšni dve leti, tega je bilo vedno več, vedno več ljudi je začelo govoriti podobne stvari. V tem času je bil obelodanjen prvi načrt za Senožeška Brda. Na predstavitvi na naši krajevni skupnosti so spet govorili, kako je vse lepo in prav, nato pa vstane naš vaščan – ne bom ga imenoval, dela pa na Inštitutu Jožef Štefan – in začne razlagati, kakšni so problemi z vetrnicami po svetu. Nam prej ni nihče nič povedal o tem. Vsi smo začeli pisano gledati, češ, kakšne neumnosti pa govori? Potem smo se pa usedli z njim in se je razvnela debata.«

Iz Avstralije so pridobili študije, ene prvih o vplivih infrazvoka, ki ga proizvajajo vetrnice, in se nad prebranim globoko zamislili. Ustanovili so civilno iniciativo in se začeli poglabljati v tematiko. »V teh štirinajstih letih sem pridobil povezave z vsem svetom, dnevno dobivam informacije, kaj se dogaja na področju vetrne energije. Vedno več ljudi temu nasprotuje – samo v Nemčiji je trenutno 1200 civilnih iniciativ, ki se borijo proti umeščanju vetrnic v prostor. V Nemčiji, ki je mati vetrnih elektrarn – 33.000 imajo postavljenih! – razmišljajo, da bi jih postavili še več, ker niso dojeli, da to ni prava pot. Na Danskem pa so ustavili projekte vetrnih elektrarn.«

V Dolenji vasi so kmalu ugotovili, da je rožnata podoba, ki jo slikajo investitorji, vse prej kot resnična. Zelena energija? Daleč od tega! »V naravi nastane škoda zaradi gradnje dovoznih poti, ki morajo biti prilagojene za osni pritisk 30 in več ton. Nam razlagajo, da bodo koristili poti, ki že obstajajo v gozdu. Ampak te poti so za traktorje, ne za 70-tonske vlačilce, ki vozijo sedemdesetmetrske elise vetrnice. Tega ne moreš obrniti kot bicikel. Torej bi morali izsekati gozd, tudi če uporabijo traso obstoječe ceste. Razširiti jo moraš na 6 metrov, ovinki morajo imeti krog 7 metrov. Da niti ne omenjamo področij, kjer cest sploh ni. To je treba narediti za vsako vetrnico posebej. In potem ne moreš spet vzpostaviti prvotnega stanja, saj mora cesta ostati zaradi vzdrževanja.

Potem je tu beton, ki ostane v zemljišču. Temelj za eno vetrnico je tak, kot če bi zidali 30-nadstropno stolpnico, toliko betona in železa gre v temelj, ki ostane za vedno tam. Tega ne odstranjujejo. Niti v Nemčiji tega ne delajo, čeprav bi investitorji po zakonu morali vzpostaviti prvotno stanje. Vendar so prebrisani kot lisjaki – meter ali meter in pol v globino beton razbijejo in to zasujejo z zemljo, preostanek pa ostane tam spodaj. Problem rešen.«

Kako recikliraš vetrno turbino? Ne moreš je, je preprost odgovor. »Potem je tu še problem razgradnje. O tem nihče ne govori. Življenjska doba vetrnice je 15-20 let, čeprav delajo izračune na 25-30 let, vendar po 15 letih že delajo tim. 'repowering', torej staro vetrnico odstranijo in pripeljejo novo. To pa ne pomeni, da novo postavijo na istem temelju. Vetrnic, kakršne so izdelovali doslej, ne delajo več. Zdaj delajo vetrnice z močjo od tri megavate navzgor—tudi desetmegavatno so že naredili, ampak za na morje. Ta v Dolenji vasi, ki ima moč 2,3 MW, je visoka 114 metrov. Te, ki jih zdaj načrtujejo, pa imajo višino 230 m. Take vetrnice ne moreš postaviti na isti temelj, ker so drugačne obremenitve, torej je treba skopati novo luknjo. In zato to ni 'repowering', dela se samo še dodatna škoda. Rekli so, ker so močnejše vetrnice, jih bomo potrebovali manj. To teoretično drži, zamolčijo pa, da delajo dodatno škodo.« Investitor število vetrnic sicer ves čas zmanjšuje, trenutno jih je predvidenih 44.

Problem so tudi nekaj deset metrov dolge elise vetrnic, ki so iz kompozitnih materialov. Poskusili so jih zažigati, pa so šli v zrak strupi. Poskusili so jih zmleti in primešati drugim materialom, na primer betonu, pa se je pokazalo, da je tak beton manj obstojen. In tako pač goljufajo, pravi Loredan, elise razrežejo v velike plošče, ki jih zakopljejo. Razpadle sicer ne bodo, jih pa vsaj nihče ne vidi. Rabljene vetrne elektrarne veljajo za nevarne odpadke. Še nihče se ni domislil, kaj in kam z njimi. Trideset tisoč vetr nih turbin, toliko jih zdaj deluje v Nemčiji, bo treba razstaviti v naslednjih dvajsetih letih. To pomeni več kot milijon ton nevarnih odpadkov. In to je samo v Nemčiji.

Nova delovna mesta? Ena od prednosti, ki jih obljubljajo investitorji, naj bi bila tudi nova delovna mesta za krajane. Resnica je nekoliko drugačna. »Tudi vzdrževanje se vrši na daljavo. Serviserji so v Avstriji in dobijo podatke. Če vidijo, da je vetrnica blokirana, skušajo popraviti na daljavo, če pa ne uspe, morajo priteči sem, jo zagnati in se vrniti nazaj. Pravijo, koliko delovnih mest bo to prineslo. Ne povedo pa številke, češ da je odvisno od števila vetrnic,« pravi Loredan, prva soseda obstoječe vetrnice Barbara Marinšek pa dodaja: »Ko so jo postavljali, so pripeljali bivalni kontejner, tam so bivali varnostniki, ki so vetrnico ponoči varovali, a so bili vsi Avstrijci – varnostniki, delavci, karkoli so pripeljali, je bilo vse avstrijsko. Niti enega Slovenca ni bilo zraven. Niti enega.«

O orlih in srnah, da netopirjev sploh ne omenjamo: da, kima Loredan, seveda so opazili tudi vpliv na živali. »Lovci so opazili, da odkar je vetrnica, srne ne kotijo več. Ni več mladičev, pa jih je bilo prej polno, zdaj jih pa ni več. To pomeni, da se je divjad umaknila.«

Beloglavi orli, zaradi katerih so ornitologi nasprotovali gradnji vetrnice na Volovji rebri, letajo tudi tu. Pa netopirji tudi. »V Škocjanskih jamah je ena največjih kolonij netopirjev, 23 vrst netopirjev je tam, ki letijo na tem območju. Vetrnica je za netopirje problem, ker se pri vrtenju vetrnice med stebrom in vetrnico ustvarja podtlak, ta dela tudi nizkofrekvenčni hrup. Ko netopir leti v bližini, mu zaradi podtlaka raznese pljuča.«

O plavutkah in čevljih: Veliko je argumenotv proti vetrnicam, pa se njihovega vpliva na ljudi še niti dotaknili nismo. »V Evropi še ni enotne politike, vsaka država ima svoje predpise glede oddaljenosti vetrnic od hiš. V Evropi so predpisane razdalje od 800 do 1500 metrov. Vendar je napačno govoriti o tem, kakšna je primerna razdalja vetrnice od hiše, saj je pomembno, kakšna je konfiguracija in vrsta terena, kakšna je hitrost vetra, višina in moč vetrnice, itd. Ne moreš vsega metati v isti koš, ne moreš reči, oni imajo toliko, pa bomo imeli tudi mi toliko – a prav to počnejo naši investitorji. 'Če imajo lahko v Nemčiji razdaljo 800 metrov, jo bomo imeli tudi mi!' V Kanadi je ta razdalja 2000 m, zakaj bi se morali zgledovati ravno po Nemčiji? Za primer so dali vetrno polje v Avstriji blizu Dunaja. Tam je planmota, ravna, kot bi s puško ustrelil. Pa vzemite to planoto in jo prestavite sem (kjer je teren razgiban, poln hribov in gričev, op. p.). Kot bi primerjal plavutko in čevelj. Ne gre. Neštetokrat smo že predlagali – tako Ministrstvu za okolje in prostor kot Ministrstvu za infrastrukturo – da če že imamo postavljeno vetrnico, zakaj vsega ne preučijo, pre merijo, analizirajo, dve, tri pet let, pa se bomo potem pogovarjali. Pa še dandanes niso nič naredili. Nimaš se s kom pogovarjati. Dobesedno. Nimaš s kom.

Zakaj? Zato, ker so tu veliki denarni posli. Ko smo mi začeli, je bila cena megavatne ure vetrnic na trgu električne energije 24 evrov. Obstoječa vetrnica v Dolenji vasi je imela podpisano pogodbo z državo 140 evrov za megavatno uro. Ta cena pa velja za celotno obdobje veljave pogodbe, ki je 15 ali 20 let. Ne spreminja se glede na ceno na trgu. Enaka ostane za celo obsobje veljavnosti pogodbe. Po zadnjih podatkih je cena na borzi okrog 56 evrov. Če bi torej danes postavili vetrnico, bi bila cena 56 evrov. Ozadje je vedno to, koliko denarja boš dobil od države.«

Naj dvigne roko, kdor je to sprejel: »Za vetrnico v Dolenji vasi v dokumentaciji piše, da je od prvih hiš oddaljena 1200 metrov. V gradbenem dovoljenju piše, da je razdalja 850 m, ko so delali prve meritve hrupa (čeprav bi jih moral že investitor sam, ampak so jih šele na naše vztrajanje), pa piše, da je 820 metrov. Ko smo sami izmerili, je bilo 810 metrov.

Zdaj imajo potencialni investitorji napisano, da bo razdalja 800-1000 metrov, ker da je to sprejeto tudi na državni ravni, kar pa ni res. To je velika laž. Naša civilna iniciativa je od MOP zahtevala odgovor na vprašanje, ali to res drži, povedo naj tudi, kdaj je bilo to sprejeto, kje je bilo sprejeto in kdo je to sprejel, Preprosto so odgovorili, da se o tem sploh še niso pogovarjali in da ni nikjer sprejeto. Investitorji pa razlagajo, da je na ravni države to sprejeto.

Nobena elektrika ni zastonj: »Če rečemo, teoretično, da bi bile vse elektrarne nameščene kakor so načrtovane, bi v naši energetski bilanci to pomenilo okrog 2,5-3 odstotke električne energije. Cena elektrike bo gotovo poskočila, to gre seveda v breme državljanov, torej bomo plačevali dražjo elektriko; zaradi tega pa TEŠ 6 ne bomo zaprli, nuklearke ne bomo zaprli, ker tako kot povsod drugod po svetu pri obnovljivih virih energije, tudi pri hidroenergiji in sončni energiji, ne moreš računati, da boš imel stalen dotok električne energije, ker je odvisno od vremena. Danes piha, jutri ne. Danes piha preveč, jutri premalo. Vedno moraš imeti rezervo, da v primeru, da ni vetra ali ga je preveč ali premalo, mora vskočiti nekaj drugega, da proizvede elektriko. To pomeni, da imaš dvojne stroške, plačuješ tukaj, plačuješ tam. Torej ni poceni, dražje je, oni pa to prikazujejo, kot da je ta elektrika najcenejša. Pri delovanju je res, ker izkorišča veter, ampak treba je pogledati celo sliko. Investitor pride z idejo, da bomo imeli elektriko zastonj. Ne bomo je. Nikjer po svetu je nimajo. Že naš sistem prodaje električne energije tega ne omogoča.«

Za drobiž? Zagovornki vetrnic so večinoma člani agrarne skupnosti, oni so lastniki zemlje, ki jo za postavitev vetrnic od agrarne skupnosti najemajo investitorji, in vzameno dobivajo skromno plačilo. Najemnina je 5000-8000 evrov na leto, razdeli pa se med 65 lastnikov parcel, pravi Loredan. »Ta vas je bila zelozelozelo složna skupnost. Ko so prišle vetrnice, pa se je začela deliti na zagovornike in nasprotnike. Po naših ocenah je zdaj pol-pol. Večina teh, ki so za, je v agrarni skupnosti.«

Proti novim vetrnicam so se izrekli krajani na posvetovalnem referendumu, nasprotuje jim občina Divača, lovci, DOPPS (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije) ... investitorji pa še kar vztrajajo. Spreminjajo načrte, a vztrajajo. Civilna iniciativa in Diego Loredan pa tudi, čeprav so šli nadenj že z grožnjami, tožbami, luknjanjem gum, pisanjem žaljivk po avtu ... »Že štirinajsto leto smo tu, pa še zmeraj niso nič naredili,« pravi. »Le da smo iz enega načrta prišli do štirih. Upam, da se ne bo nobeden uresničil.«

Živali so zaščitene, ljudje pa ne!

Barbara Marinšek iz Dolenje vasi je prva soseda vetrnice – do te je 820 ali 850 metrov, odvisno od tega, kdo je meril. Škoda, ker ni popoldne, pravi, ko pridemo, »če bi malo bolj pihalo, bi videli light-show«. Nič hudega, smo ga pogledali na posnetku – proti večeru, ko je nizko sonce za vetrnico, njene vrteče se elise sekajo sončne žarke, kar povzoroča utripajočo svetlobo. Poznate tisti občutek, ko se peljete skozi drevored visokih, ozkih cipres in se hitro izmenjujeta sonce-senca, sonce-senca, da se kar bliska? No, približno tako. Samo da vožnja skozi drevored traja nekaj deset metrov, light show z vetrnico pa zdržema dlje časa. Zasleduje te skozi okna po hiši, da se nimaš kam umakniti. »Zelo moteče je,« pravi Barbara. »Če nekaj zbrano delaš, to grozno moti. Ni prijetno – ampak to je še najmanj,« odmahne. Hujši je hrup: »Spalnico imamo na oni strani in poleti nikoli ne spimo pri odprtih oknih. Pozimi je vetrnico slišati tudi če zaprem polkna. Brez pretiravanja, resnično še nismo imeli noči, da bi se lahko zares spočili. Posledice so razdražljivost, nespečnost ... Spanec ni trden, še zmeraj nekaj slišiš ...« Že trinajst let se ni pošteno naspala. Vseeno je, na kateri strani hiše spiš, infrazvok prodre povsod in ni izolacijskega materiala, ki bi ga lahko ustavil. Pomagal bi lahko samo deset metrov debel zid.

Ampak Barbara Marinšek je odločna gospa, pa je naredila red. No, poskusila je: »Večkrat sem se obrnila tudi na policijo in prijavila hrup v nočnem času. Vetrnico je bilo slišati tudi po deseti zvečer. Hrup je hup. Potisnila sem jih v kot, saj policija preprosto ne ve, kaj storiti: kaj pa naj mi naredimo, so rekli. Kaj bi pa naredili, če bi vas klicala, da je pri sosedovih preglasna glasba? Tja bi šli in rekli, naj jo ugasnejo. Torej? Pojdite k investitorju in povejte.« Investitorja je tudi sama prosila, naj vetrnice izklapljajo vsaj ponoči. Pa jih ne. Ko klici na policijo niso zalegli, se je obrnila na Inšpektorat za okolje. So odgovorili, da nimajo zakonske podlage za ukrepanje. Precej zajeten fascikel svojih dopisov in izmikajočih se odgovorov ima. Pa je poskusila drugače, poskušala je pridobiti zdravniško potrdilo, da hrup in infrazvok slabo vplivata na njeno zdravje – spet brez uspeha. Zdravnike je strah, meni. »Preprosto se umikajo.«.

Ko so jim investitorji še pred postavitvijo vetrnice prišli predstavit projekt, jim marsičesa niso povedali: »Bili smo pionirji, nismo vedeli, kaj bomo dobili, saj so nam predstavili samo lepo in dobro stran vsega tega, pa še to ne tako, kot bi morali. Ne proizvaja toliko elektrike, kot so oni govorili. Zamolčali pa so nam vse ostalo in tega še danes nočejo slišati. Radi bi povedali ljudem, da smo to preskusili in naj ne nasedajo. Ja, lepo je videti vetrnico, ampak naj jo še poslušajo!«

Od vetrnice nimajo nič, še cenejše elektrike ne. Ker imajo sončne celice, imajo velik del leta svojo elektriko. »Prišli so investitorji in so nam ponujali rento za to, da bi bili tiho, pa sem jim rekla, mojega zdravja ne morete kupiti, ni takega denarja, ni vsote, s katero bi vi kupili moje zdravje in moj molk, jaz bom povedala tako, kot je. Potem so pa rekli, da imamo slaba okna. Sem rekla, dokler piha burja sto kilometrov na uro, pa se meni zavesa ne premakne, to pomeni, da okna dobro tesnijo. In da je torej problem drugje.«

Ko beseda nanese na Volovjo reber, kjer so na začetku tisočletja zaradi zaščite narave civilne organizacije ustavile projekt vetrne elektrarne, Barbara vzdihne: »Živali so tam (na Volovji rebri, op.p.) zaščitene, ljudje tukaj pa ne. To napišite z veliki črkami! Živali so zaščitene, mi ne.«

Ob slovesu pravi, »ljudje pred nami, naši nonoti, pranonoti, so se zmeraj zgledovali po naravi. Tu okrog ni niti enega mlina na veter. Zakaj ne? Zato, ker vetra nikoli ni, če pa je, ni primeren. Vedno so delali mline na vodi. Tu je bilo včasih veliko mlinov – in nobeden ni bil na veter. Če bi bilo tako, kot pravijo 'strokovnjaki', češ, kakšen potencial za vetrnice je tukaj, potem bi mi že zdavnaj imeli mline na veter.

Nizkofrekvenčni slovarček

Infrazvok – ni zares zvok, saj ga človeško uho ne sliši, gre bolj za vibracije, ki jih občutimo v prsnem košu in želodcu. Ob nižjih jakostih povzroča občutke nelagodja, lahko tudi paniko, anksioznost, depresijo, ob večjih pa glavobol in notranje krvavitve. Prenaša se na velike razdalje, lahko tudi več sto kilometrov. Zaznavajo ga tudi živali. Ne vpliva na vse ljudi enako, nekateri imajo zaradi njega težave, drugi ne.

Nizkofrekvenčni zvok/hrup – ušesu neslišno zvočno valovanje; ima večji doseg kot slišne frekvence, širi se po zraku in po zemlji. Več držav je že sprejelo ukrepe za zaščito prebivalcev, ki je podvrženo nizkofrekvenčnemu hrupu (povzročajo ga na primer tudi toplotne črpalke), vendar Slovenije ni med njimi. Prvo poslansko vprašanje tedanjemu ministru za okolje o tej problematiki je iz leta 2011.

Sindrom vetrne elektrarne (wind farm syndrome) – trdnih dokazov, da vetrne elektrarne slabo vplivajo na zdravje ljudi (še) ni. Čeprav so simptomi (glavobol, slab spanec,vrtoglavica, zvonjenje v ušesih itd.) za prizadete še kako resnični, pa nekateri menijo, da gre zgolj za nocebo efekt, šlo naj bi torej predvsem za psihološki učinek, ki naj bi ga povzročala negativna publiciteta o škodljivem vplivu vetrnic. Sindrom ne spada med uradno priznane bolezni, prav tako pa ni dokazov o povezavi med vetrnimi elektrarnami in zdravjem.

Saj se premika – a ne pri nas

Novembra lani so poročali o francoskem paru, živečem v bližini vetrne elektrarne, ki je dobil tožbo in prejel odškodnino 128.000 evrov. V bližini njune hiše, le 700 metrov stran, so leta 2008 postavuli šest vetrnic. A ko so pet let pozneje posekali gozd, ki je stal med vetrnicami in hišo, so se začele težave. Zakonca sta se pritoževala nad glavoboli, omotico, utrujenostjo, zvonjenjem v ušesih ... Pravdanje se je vleklo skozi več inštanc, na koncu jima je dalo prav pritožbeno sodišče.