Zgodbe

Živo srebro v ribah?

Jana
15. 2. 2011, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Majhna riba - zdrava riba naj bo vodilo pri prehranjevanju z ribami. Velja namreč, da majhne vsebujejo veliko nenasičenih maščobnih kislin in malo živega srebra. In obratno.

Nedavno je gledalce televizije do solz pretresel film o pobijanju delfinov v idiličnem zalivčku Taiji na Japonskem. Prav tam so namreč še nedavno popolnoma brez nadzora »rekrutirali« večino delfinov za delfinarije po vsem svetu, mimogrede pa še pobili kar 23.000 teh prijaznih morskih sesalcev na leto in jih pod pretvezo, da gre za kitovo meso, prodajali po  vsej Japonski. Pri tem so prikrivali, da je njihovo meso zaradi visokega deleža živega srebra zelo strupeno. Ker je živo srebro prisotno po vsem svetu, ne samo na Japonskem, in seveda tudi čisto blizu nas, v Idriji, in ker je med »kontaminiranimi« območji tudi bližnji Tržaški zaliv, se sprašujemo, koliko so z njim onesnažene ribe, ki jih Slovenke in Slovenci dobimo na našem tržišču.

 

Živo srebro je naraven kemijski element, v različnih koncentracijah prisoten po vsem svetu. Dokler je varno spravljeno v rudah in kamninah, ni posebej nevarno; dokler pri kurjenju premoga oziroma pri vseh visokotemperaturnih  tehnologijah, na primer pri zažiganju odpadkov, v cementarnah in celo v krematorijih, zaradi visokih temperatur ne izhlapi v zrak.
»Res je, da so koncentracije živega srebra pri tem zelo nizke, a kljub vsemu gredo v zrak in se tam leta in leta nabirajo. Človek je s svojo dejavnostjo celo potrojil njegovo količino v globalni atmosferi. Živo srebro nikamor ne izgine, ampak pade dol in takrat nastane problem, saj se, predvsem v vodnem okolju,  spremeni v organsko obliko in začne prehajati v živa bitja. Najprej v najmanjša, v plankton, tega pojedo majhne ribe, te pojedo večje ribe, največ se ga nabere v večjih ribah na koncu prehranjevalne verige,« razloži strokovnjakinja za živo srebro dr. Milena Horvat, vodja odseka za znanost okolja na Inštitutu Jožef Stefan ter soavtorica velike in pomembne študije o deležu živega srebra v ribah, ki so na voljo na slovenskem tržišču.

Najbolj onesnažen je arktični krog. Najobčutljivejše okolje za pretvarjanje živega srebra v organsko obliko so predvsem jezera in morje.
In ker vsi naravni tokovi zraka vodijo proti severu, so z živim srebrom najbolj onesnažena prav severna morja v arktičnem krogu, kjer bi to najmanj pričakovali, torej ob Aljaski in Kanadi, območje Velikih jezer v ZDA in v Evropi ob Skandinaviji.  A če mislimo, da je živo srebro daleč stran od nas, se motimo. V naravni obliki ga je namreč veliko prav v Sredozemlju, nekaj več ga z vodami iz Idrije prinese tudi v Tržaški zaliv. Zato sredozemske ribe vsebujejo nekoliko več živega srebra kot recimo atlantske ali tiste iz Tihega oceana.

Ni razloga za preplah! So torej sardine, tune, skuše, zobatci, orade, brancini, morski listi in druge jadranske ribe ter ribe s severa, kot so aljaški polak, arktična polenovka, norveški losos ali skandinavska ščuka, da o brezštevilnih različicah tune (konzervirane, sveže ali zamrznjene) ne govorimo, sploh še zdrave, če vsebujejo toliko živega srebra? 
Dr. Milena Horvat opozarja, da ni nobenega razloga za preplah in da se ni treba zaradi živega srebra ribam odreči. Predvsem moramo uživati tiste z nizkim deležem živega srebra. »Ribje meso je najbolj zdravo meso v vseh pogledih. Riba je polnovredna in pomembna za vsakogar, še posebej za otroke in nosečnice, konec koncev za vsakogar! Vsebuje nenasičene maščobne kisline v takih razmerjih, da so za človeka najprimernejša! Seveda pa je treba upoštevati nekaj preprostih pravil in se izogniti tveganju z živim srebrom.«

Več v Jani št. 7, 15. 2. 2011

Tekst: TINA HORVAT, tina.horvat@delo-revije.si