Zgodbe

Dva filma, dva šoka

Dejan Ogrinec
18. 12. 2015, 13.03
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Zazrli smo se v prizore dveh izjemnih dokumentarcev in si poskušali ne zatiskati oči. Pa nista prikazovala pobojev, migrantov, vojn in podobnega, ampak še bolj zastrašujoč problem, ki pa kot da se ne tiče nikogar.

Gledali smo prizore holokavsta nad naravo, živim organizmom, ki nam je dan le v upravljanje, ne pa v uničenje. Tu zares gre za prihodnost naših otrok.

Sosed vsako jutro več kot uro dolgo ogreva svoja avtomobila. Prižgana v prostem teku ropotata v jutranji tišini. Redno, tudi takrat, ko iz radia prihajajo stroga opozorila, da primanjkuje pitne vode, ju pere na asfaltu pred hišo. Vso pravico ima trošiti vodo iz pipe,  da se mu pred hišo bleščita asfalt in pleh, pravi. In ogreta kabina avtomobila je pomembnejša od zastrupljene okolice. Ne pomaga niti namig sosedov, ki imajo blizu vrtove z zelenjavo. Saj plačuje davek za vodo in zrak, trdi. In, itak, kaj je malo vode proti resnejšim problemom ...

Nikomur ni mar za življenje planeta. Mar je njemu in njemu podobnim za naravo, podnebje in čist zrak. Pomembno je, da je rit polna. To je tudi mantra večine ljudi, ki nas vodijo, pa čeprav proti prepadu. Kajti ravno ignoranca do podnebja je ob ekonomskem pohlepu, korporativnem finančnem nasilju in skorumpiranih političnih vodjih največji problem. Pomembno je, da imamo za danes. Jutri nas ne zanima, za pojutrišnjem se niti ne vprašamo. Zato ne čudi, da pride na shod za podnebne spremembe sredi Ljubljane protestirat borih 150 ljudi, za prihajajoči nepotrebni referendum o pravicah otrok pa se bije boj za vsakim vaškim vogalom. Pa je ta pravica že vpisana v ustavo kot 14. člen. Neko idejo bi nekateri branili tudi z življenjem, za to, da bi obvarovali naravo in s tem sebe, lastne otroke in vnuke, pa nam absolutno »dol visi«. A tu zares gre za prihodnost naših otrok!

Stroka je prestrašena, politiki pravljičarijo naprej. In ker vsi tiščimo glavo v pesek, se je začela naša prava mati narava prebujati, upirati, nas opominjati, kaj lahko še priredi. Pa še vedno očitno ni dovolj! Seveda. Zdajle, pri teh milih temperaturah, vsi vriskajo, kako krasno je na sončku piti kofe. A veliko bolje bi bilo, ko bi nas normalno stiskali mraz, sneg, led in ivje. Eden največjih strokovnjakov za Arktiko, akademik dr. Semiletov z univerze Fairbanks na Aljaski, je v intervjuju za našo revijo pred dobrim letom namignil: »Vreme bo udarilo nazaj! V Evropi se bo začelo leta 2016, razvilo pa leta 2018!« Pa ni vedeževalec, samo znanstveni opazovalec. In ne, ne bo zabavno, je dodal ter se sočno izrazil: »Strah me je kot psa!« Stroka je torej prestrašena, politika in ekonomija pa še naprej mečeta ljudem pesek v oči in prepevata pesmi o trošenju, zabavi in rasti. In mi? Postali smo leni. Čeprav dobro vemo, da ne moremo več čakati, doma nonšalantno uporabljamo ves luksuz, ki nam je na voljo. Če ga ni, se pritožujemo. Komu pa se lahko pritoži narava?

Revolucija za naravo. Mnoge generacije so že izpeljale revolucije. Ne vedno samo krvave. Tudi »zgolj« spremembo v razmišljanju. Nekoč je bilo recimo normalno, da obstajajo sužnji in da ženske nimajo volilne pravice. Pa je sledila revolucija v spremembi mišljenja in spremenila oboje. Naša revolucija očitno ne bodo migranti, tajkuni, korporacije, bankirji in podobno, ampak bitka za najsvetejšo stvar, za planet in njegove prebivalce. Ne samo za domorodna ljudstva, tudi za živalstvo, rastlinstvo, biodiverziteto gre ... Smo tega sposobni?

Kapitalizem deluje proti podnebju. Po več knjižnih uspešnicah je Naomi Klein spisala novo, z naslovom To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju. Spet velika knjižna uspešnica, ki pove vse. Predvsem proti komu se moramo boriti, kako in zakaj. Doživela je že tudi filmsko izdajo v obliki dokumentarca, oboje pa je prišlo na svetlo letos, ko se bolj kot kadarkoli prej od svetovnih voditeljev pričakuje, da bodo obljube udejanjili. Podnebni vrh v Parizu je samo prva od pomembnih postojank na poti. Še mnogo jih bo, če bomo hoteli obdržati mir. Zato sta organizaciji Greenpeace in društvo Focus v atriju ZRC SAZU v Ljubljani na začetku decembra organizirali projekciji dokumentarca. Po ogledu je potekala razprava in na njej so gostje razmišljali, kaj nam na globalni ravni onemogoča, da bi odločneje pokazali na vzroke za segrevanje planeta. Naomi Klein trdi, da je temeljni problem v kapitalizmu, na ekonomski rasti temelječi ideji razvoja, v katero so vprežene vse politične strukture. Katere spremembe zahteva od nas resničnost, da bi lahko pustili fosilna goriva v tleh in preprečili najbolj uničujoče posledice ter bi človeške skupnosti lahko zaživele v skladu z naravnimi omejitvami našega planeta?

»Manj je več bo moto prihodnosti in tega se bo treba čim prej navaditi,« je poudaril dr. Zlatko Šabič s FDV. Razprava v nadaljevanju je žal izzvenela pesimistično. Tistih nekaj borcev, ki se na naših tleh bojujejo za naravo in okolje, je že utrujenih. Komaj zmagajo na eni fronti, dobijo tri nove. Ljudstvo pa raje poseda ob kavi, kot bi z mezincem mignilo, je grenko pripomnil Blaž Mazi, urednik izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa na Radiu Slovenija.

Tudi do nas je že prišla okoljska groza. Izvedeli smo, da denimo hidravlično drobljenje (fracking) v Prekmurju izvaja podjetje, ki ima 80 odstotkov svojega kapitala v »off-shore« državah (kjer ni davkarije). Karkoli bi šlo narobe, denarja ne bo mogoče iztožiti in tudi profit bo odhajal drugam. V Indiji, je prikazal dokumentarec, so domačini s svojim življenjem ubranili neokrnjena mokrišča in tako ustavili gradnjo termoelektrarne, ko so izvedeli, da bosta šla elektrika in profit v druge dežele, njim pa bi dokončno uničili okolje. Ker so uspeli, so jim sledili še drugi. Po Indiji niso postavili nobene termoelektrarne več. Kakršnakoli podobnost z našo TEŠ 6 ni naključje. In da ne omenjamo kitajskih velemest, kjer otroci zaradi smoga sploh še niso videli zvezd. Eden od njih je vprašal: »Zakaj me ne spustijo ven, na zrak, na dvorišče, kot to vidim v filmih iz tujine?« Kako naj mu mama pojasni, da živi v Pekingu, ki ima 153 dni na leto do 30-krat prekoračeno onesnaženost zraka glede na priporočila ZN, ali Šanghaju, kjer se številka povzpne celo do 283 dni?

Za nekaj fičnikov se uniči vse, tudi ljudi. V imenu profita in za nekaj promilov boljši BDP, še posebej pa v deželah z revščino ali visokim javnim finančnim dolgom, si odgovorni zatisnejo oči. Recimo v čudoviti pokrajini Halkidiki v Grčiji so lokalni politiki prodali narodni park neki tuji družbi, da bi v njem izpirali zlato. Strupena voda bi odtekala v gozdove in morje, zaslužek pa v tujino. Domačini sploh ne morejo verjeti, da je to možno, a politiki so, govoreč o razvoju in dolgovih, poslali nad protestnike policijo. Za mizo se podpiše vse, samo da gre za rast in denar. Tudi nam se to lahko zgodi. Kot je dejal dr. Šabič: »Samo upamo lahko, da ne najdejo recimo nafte pod Triglavom, ker ga bodo spremenili v kamnolom.«

Eden od poslušalcev pa je dodal: »Zakaj so v Sloveniji debate vedno enosmerne, stroka govori, drugi pa samo poslušajo? To ni demokracija!« Res je. Tudi ljudstvo ima dobre ideje, a ker birokratski aparat deluje po svojih neomajnih principih, ne pridemo nikamor, so tarnali gostje omizja. Kot da v birokratskem aparatu, ki nas omejuje in diktira neželeno, ne sedijo ljudje z ulic. Naši sosedje. Opomnimo jih, da se borimo za isto. Da gre za otroke, pa čeprav še nismo razpisali nobenega referenduma! Lahko zmagamo, nam je pokazala Naomi Klein.

Na robu izumrtja. Dobesedno zgodovinski televizijski trenutek je pripravila vodilna globalna medijska mreža Discovery Communications. Pokazali so dokumentarni film Na robu izumrtja (Racing Extinction), ta je svetovno premiero doživel 2. decembra ob 21. uri v 220 državah sveta. Prvi so film gledali na Novi Zelandiji, potem pa je po časovnih pasovih nadaljeval pot okoli sveta. Režiser Louie Psihoyos, ki je za svoj dokumentarec Skriti zaliv (The Cove) že prejel oskarja (leta 2009), se je lotil problematike množičnega izumiranja živalskih vrst. Med odkrivanjem težav so iskali tudi načine, s katerimi bi lahko še preprečili izgubo biotske raznovrstnosti. Med ustvarjanjem so prečesali ves svet, se uspešno infiltrirali v osrčje najnevarnejših črnih trgov z živalmi in uspelo jim je jasno prikazati povezavo med izpusti ogljikovega dioksida in izumiranjem vrst.

Človek je edini krivec. Znanstvene napovedi kažejo, da bo do konca stoletja izginila kar polovica vseh vrst. Samo v zadnjem stoletju je izginilo 90  odstotkov gepardov in 97  odstotkov svetovne populacije tigrov. Morske želve, leopardi, nosorogi in orangutani je samo nekaj ogroženih živalskih vrst, ki so jim šteti dnevi. Mi smo edini, ki lahko ustavimo pogrom, saj smo mi, in nihče drug, tudi krivi za to. John Hoffman, izvršni podpredsednik za dokumentarne in posebne programe na Discovery Channel, je k filmu dodal: »Na robu izumrtja bi si moral ogledati vsak prebivalec sveta, saj nazorno predstavi resne grožnje, s katerimi se sooča naš planet. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da opomnimo ljudi na neverjetno moč skupnosti.« Režiserju filma je res uspelo v gledalcih vzbuditi pristno empatijo do Zemlje. Spretno pokaže, kako vplivamo na planet, in spodbuja razmišljanje o rešitvah, ki bodo omogočile zdravo naravo tudi našim otrokom.

Kampanja #StartWith1Thing. Discovery je premiero izkoristil za pobudo, da bi ljudje postali željni ukrepov v svojem okolju. Začel je široko svetovno iniciativo #StartWith1Thing, ki se ji lahko pridruži vsak, tako da naredi vsaj eno stvar, s katero bi pripomogel k ohranitvi planeta in bitij, ki na njem prebivajo. Kampanja stremi k spreminjanju naših življenjskih navad s preprostimi ukrepi, ki lahko pomagajo ogroženim vrstam, okolju in človeštvu. Ključne so borba proti nelegalni trgovini z živalmi, uporaba zelenih tehn

 
Revija Zarja št. 26, 15. 12. 2015