Nekaj desetletij pozneje je za staranje še vedno potrebno precej poguma, a na koncu predora se malo svetlika: starost je lahko dolga in sorazmerno zdrava. Tretjina je odvisna od genov. Vse ostalo pa od vas. In se vam lahko zgodi, da bo življenje tudi v visoki starosti tako prijetno, da boste kar pozabili umreti.

Ljudje, ki so modro pozabili umreti: obstajajo področja, kjer ljudje neobičajno dolgo živijo – čeprav ne nujno tako dolgo, kot sami trdijo, na primer v Ekvadorju, nekaterih predelih Pakistana in na Kavkazu, a se je v večini primerov izkazalo, da ljudje nimajo rojstnih dokumentov in si radi kar sami dodajo kakšno leto ali deset, v nekaterih primerih pa so celo prevzeli identitete svojih staršev ali starejših sorodnikov. In ko odkrijejo, da zgodbe o dolgem življenju privabljajo radovedne turiste, prebivalci niso zelo zagreti, da bi stvar preverjali.

Na začetku tisočletja pa je avtor in predavatelj Dan Buettner z mednarodno skupino akademikov in znanstvenikov odkril pet področij, kjer ljudje dokazano živijo dlje. Modre cone, kot so jih poimenovali, so našli na petih koncih sveta: v gorati sardinijski provinci Nuoro (kjer imajo največjo koncentracijo moških sttoletnikov na svetu), v kalifornijski Loma Lindi (kjer živijo adventisti, ki se strogo držijo cerkvenih pravil o zmernosti in doživijo povprečno deset let več, kot je ameriško povprečje), na japonskem otoku Okinava (kjer so doma najstarejše ženske), na kostariškem polotoku Nicoya (tam imajo mešanci z bistveno nižjo stopnjo smrtnosti pri ljudeh srednjih let) in na grškem otoku Ikarija. Modrim conam, mimogrede, sta dala ime Italijan dr. Gianni Pes in Belgijec dr. Michel Poulain, ki sta leta 2000 v gorah Sardinije odkrila nekaj vasic, ki so prekipevale od stoletnikov. Meje območja sta na zemljevidu zaznamovala z modrim črnilom in začela zaznamovano območje imenovati »modra cona«.

O Ikariji je Buettner napisal članek z naslovom Otok, kjer ljudje pozabijo umreti. Pripoveduje o Stamatisu Moraitisu, ki je leta 1943 prišel v ZDA, si tam ustvaril družino in ostal. Leta 1976, ko je bil sredi šestdesetih, so pri njem ugotovili pljučnega raka. Prvotno diagnozo je potrdilo devet zdravnikov. Prisodili so mu še kakšnih devet mesecev življenja. Če že moram umreti, bom umrl doma, je sklenil Moraitis. Bo vsaj počival pod starodavnimi hrasti skupaj s svojimi predniki, pa pogreb bo poceni, je menil. Insta se z ženo preselila nazaj na Ikarijo k njegovim staršem. Sprva je samo ležal v postelji, a potem, ko so ga začeli obiskovati stari prijatelji, ko je z njimi ure in ure klepetal, pa zraven izpraznil kakšno kupico (ali dve) … se je čez nekaj mesecev začel počutiti močnejšega. Nekega dne je na vrtu posadil nekaj zelenjave. Ni pričakoval, da jo bo videl dozoreti.

Leta 2012, ko ga je obiskal Buettner, je imel Moraitis 97 let (sodeč po dokumentih, sam je namreč trdil, da ima v resnici 102 leti). Svojega raka ni nikoli zdravil s kemoterapijo ali drugimi zdravili, bolezen je preprosto izginila. Ko se je čez 25 let vrnil v ZDA, da bi svoje zdravnike vprašal, kaj se je pravzaprav zgodilo, je odkril, da so že vsi pomrli.

Med, kava in seks: na sosednjem Samosu, samo 15 kilometrov stran, ljudje dihajo isti zrak in lovijo iste ribe, vendar je tam povprečna življenjska doba na ravni nacionalnega povprečja. Kaj je na Ikariji drugače? Že v 17. stoletju je tedanji škof pisal o njihovi dolgoživosti: »Najbolj hvalevredna na otoku sta zrak in voda, oba tako zdrava, da ljudje dolgo živijo in je povsem običajno videti ljudi, stare sto let.«

Morda je bistvena razlika v tem, da je Samos je visoko razvit, poln nebotičnikov in hitečih ljudi, na Ikariji, kjer so zaradi močnih vetrov in pomanjkanja naravnih pristanišč ladje težko in redko pristajale, pa teče življenje bolj počasi. Denarja je malo, a saj ga skoraj ne potrebujejo. Razen kozjega ne uživajo mleka in mlečnih izdelkov. Večinoma živijo od tega, kar zraste na njihovih vrtovih. Ribe si privoščijo dvakrat na teden, meso le nekajkrat na mesec. Hrano seveda pripravljajo na olivnem olju. Vino pijejo zmerno, popijejo pa precej kave. A morda ne gre toliko za to, kaj jedo, bistvo je v tem, kako jedo, pravi lokalna gostilničarka: »Četudi kosilo poješ med odmorom pri delu, se sprostiš in uživaš v hrani. Uživaš v družbi ljudi, s katerimi si. Tukaj hrano vedno uživamo skupaj s pogovorom.« In še tole je rekla: »Ali veste, da v grščini ne obstaja beseda za zasebnost?« Vsi vedo vse o vseh, otroke vzgaja skupaj vsa vas. Zločina je malo, ne zaradi odličnih policajev, temveč zato, ker se vsak boji osramotiti svojo družino. Socialna struktura je pomemben faktor pri dolgoživosti – raziskave kažejo, da zgodnja upokojitev v razvitih državah znižuje pričakovano življenjsko dobo. Življenje mora imeti namen in smisel, ali kot je nekoč rekel direktor ameriškega Inštituta za staranje dr. Robert Butler, če lahko definiraš smisel svojega življenja, lahko računaš na daljše življenje.

Na Ikariji vstajajo pozno (»Ordinacije ne odpiram pred enajsto, saj prej ni nikogar,« je Buettnerju povedal tamkajšnji zdravnik), čez dan si večkrat privoščijo dremež. Dremanje čez dan je zdravo, potrjujejo raziskave – ljudje, ki čez dan malo zakinkajo, imajo 12 odstotkov manj tveganja za srčne bolezni.

Zvečer pijejo čaj iz posušenih zelišč, nevšečnosti in bolezni, od mačka do gripe, pa zdravijo z medom. Buettner je sedem najpogosteje uporabljenih zelišč poslal v laboratorij in izvedel, da so vsa močni antioksidanti, nekatera pa tudi blagi diuretiki, ki znižujejo krvni pritisk. Osemdeset odstotkov moških med 65 in 100 leti tudi trdi, da imajo redno in zelo zadovoljivo spolno življenje.

Zakaj tako dolgo živijo, otočani pravzaprav ne znajo pojasniti, ali kot je Buettnerju povedala gospa, ki je štela sto in eno leto: »Preprosto pozabimo umreti.«

Izmučene mišice discipline: po letih potovanj in preučevanj dolgoživčkov, se je Buettner sklenil lotiti vzpostavljanja modrih con. Prišel je do spoznanja, da je »težko spremeniti obnašanje posameznika, če obnašanje družbe ostaja enako. … Disciplina je sicer dobra stvar, toda disciplina je mišica, ki se utrudi. Prej ali slej ljudje podležejo nenehnim skušnjavam.«

Potem, ko je bilo na avdiciji pet mest, so leta 2009 izbrali mesto Albert Lea v Minnesoti. Zagotovili so si sodelovanje 20 odstotkovvseh meščanov – vsi sodelujoči so morali podpisati pismo o nameri – vsaj polovice dvajsetih največjih vseh delodajalcev, 25 odstotkovrestavracij, prav toliko odstotkov šol in živilskih trgovin. Že prvo leto je mestno prebivalstvo shujšalo skupaj okrgo 5500 kilogramov, stroški zdravstva so upadli za 40 odstotkov in pričakovana življenjska doba prebivalcev se je dvignila za 2,9 let. Kajenje se je zmanjšalo za štiri odstotke, pešačenje in kolesarjenje pa je poskočilo za 80 odstotkov.

V samo enem letu.

Več v Zarji št. 18, 3.5.2016