Zgodbe

Do ljubezni s staro šolo

Andreja Comino
9. 2. 2017, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Milena Pleško je bila dolga leta uspešna odvetnica. Do srca ji je segla vsaka ločitvena zgodba, predvsem pa ji je bilo hudo za ljudi, ki se jim je sesul svet.

Neka konferenca o evropskih izvršbah v Londonu ji je za vedno spremenila življenje, saj je tam spoznala svoje novo poslanstvo: namesto ločevati bo začela združevati ljudi. Odprla je agencijo, v kateri uspešnim moškim in ženskam poskuša na čisto poseben način najti partnerja

Dolgo sem bila srečna v svojem poklicu. Rada sem opravljala svoje delo, vsakič pa mi je bilo hudo za ljudi, ki jih je ločitev strla. Kar nekajkrat sem jih po različnih končanih postopkih, ko jim je bilo še posebno hudo, odpeljala v sejno sobo, da so se malo pogovorili, nato pa jim dejala, naj gredo še na kakšno kavo ... In kar nekaj jih je ostalo skupaj. Od časa do časa sem tudi kakšnemu znancu uredila, da je koga spoznal. Veliko jih je še danes skupaj,« se smeji Milena, ki je na seminarju v Londonu spoznala delovanje akademije za zmenke. Tam je izvedela, da Angleži, ki sicer slovijo kot precej odprti in družabni ljudje, niso ravno takšni. Če partnerjev ne spoznajo med študijem, imajo s spoznavanjem pozneje precej težav. Ljudje tam živijo tako, da se najprej izšolajo, si ustvarijo kariero, ko pa sredi tridesetih let napoči čas za družino, se vpišejo v razne agencije za iskanje partnerjev, da jim pomagajo poiskati pravega ali pravo. Različne etnične skupine imajo različne agencije. Milena je poiskala najboljšo in se začela učiti. Povedali so ji, da je pri teh stvareh bolj malo ljubezenskih iskric, ki bi preskočile kar tako.

Pri spoznavanju ni naključij.

»Vsega, kar znam, sem se naučila v Londonu: kako pripraviti človeka, kako se ukvarjati z njim, da se prav in v najboljši luči predstavi morebitnim partnerjem. Številni med nami so pri tem spretnejši, drugi malo manj, pogosto pa nas je strah neuspeha in zavrnitve. Nekdo, ki si tako želi spoznati partnerja, se mora najprej otresti predsodkov. V pogovoru poskušam začutiti, kaj ga ovira pri spontanosti. Veliko pa je odvisno tudi od pravega pristopa – kako se predstaviš drugemu, kakšen profil imaš, kako dobro si se tega lotil. Ko sem se odločala odpreti svojo agencijo, sem želela ponuditi le najboljše. Potem ko se pogovoriva, človeka napotim k drugim strokovnjakom za zgraditev zdrave samozavesti. Zato sodelujem s priznanimi coachi, stilisti, mojstri ličenja, če je treba, tudi nastopanja,« razlaga Milena. Njene stranke so ugledni in uspešni poslovneži, odvetniki, tudi nekateri znani obrazi, vendar seveda ne želi govoriti o imenih ali celo razkriti njihovih fotografij. Sogovornica priznava, da je po štiridesetem težje najti partnerja. Številni so poslovno uspešni, nimajo pa prostora in priložnosti za spoznavanje novih ljudi. Prijatelji so zasedeni, družbe zaključene. Če se pri 40 ali nekaj let pozneje ločiš, je teže spoznati novega človeka kot pri dvajsetih, posebno sebi primernega.

Moški – kavalirji stare šole. »S strokovnjaki pripravimo človeka, da je samozavesten, nato pa po njegovih vrednotah in ciljih poiščem primerne osebe in jih seznanim. Čeprav ženske poskušamo biti emancipirane in neodvisne, prisegam na 'staro šolo'. Pri meni kavalirji niso izumrli, zato moškim pomagam, da prevzamejo pobudo. Če so pri tem malce nerodni, jim pomagam, da seznanjanje steče bolj gladko. Že prej ugotovim, kaj je jezik ljubezni določenega človeka. Če ženska ne mara daril, bog ne daj, da ji moški kaj prinese ... Četudi kakšna stvar na prvem zmenku ni bila čisto spretno izpeljana, se pogovorim in skušam doseči, da bo v drugo steklo bolj gladko. Marsikoga je treba opozoriti, da med seznanjanjem ni najbolj vljudno ves čas tipkati po telefonu ali se ozirati za drugimi ženskami,« je razkrila nekaj izkušenj.

Več v reviji Zarja št. 6. 07. 02. 2017

Osebni arhiv