Zgodbe

Električni paralizator v vsako slovensko vas!

Jelka Sežun
1. 3. 2017, 12.51
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Za tisto luknjo med gorjačo in pištolo

revija Zarja
Policisti si jih želijo predvsem zaradi vse pogostejših napadov nanje.

Da čutijo bolečo praznino »med palico in strelnim orožjem«, že dolgo toži policija. In bodo zdaj, tako kaže, nesrečno luknjo lahko končno zapolnili z električnim paralizatorjem – popravljeni zakon o policiji bo policistom v določenih okoliščinah dovoljeval, da razgrajače ukrotijo s 50.000 volti elektrike.

Da električne paralizatorje, šokerje v ljudski govorici, krvavo, čisto zares krvavo potrebujemo, bi se dalo razumeti iz vztrajanja notranjega ministrstva pri tem, da paralizatorjev za nobeno ceno ne pobriše iz predloga popravljenega zakona, ampak zgodovina, se zdi, mu ne daje prav. Niti malo.

Predvsem zato ne, ker je skupna pot Slovencev in paralizatorjev še najbolj podobna stezici, ki se včasih čisto izgubi. Takole gre: pred dobrim desetletjem, junija leta 2006, so policijski specialci – in samo oni – za leto dni dobili v poskusno uporabo petnajst paralizatorjev. Po letu dni so poskusno dobo podaljšali še za eno leto, ker v prvem letu preskušanja niso imeli niti ene priložnosti – NITI. ENE. – da bi jih uporabili. In tudi v drugem letu so se priložnosti še kar izmikale. Potem so paralizatorje pospravili. Do zdaj.

Usoda paralizatorjev očitno ni toliko povezana s potrebami policije kot z voljo vsakokratnega notranjega ministra – prvič smo jih dobili pod ministrovanjem Rada Bohinca, njegov naslednik Dragutin Mate, ki naj bi dobil interno poročilo, da niso primerni za našo policijo, jih ni posvojil, Katarina Kresal in njen državni sekretar Goran Klemenčič pa sta jih zelo odločno umaknila. Klemenčič, zdaj pravosodni minister, jim še vedno nasprotuje, vendar se je trenutni notranji ministrici Vesni Györkös Žnidar, poimenovani po boginji pomladi, zelo zimsko zmračil obraz, usteca je stisnila v ozko črto in zacepetala, da hoče paralizatorje zdaj! Pa so ji jih zapisali v popravek zakona, sprejetega leta 2013 – paralizatorji prihajajo, če že ne v vsako vas, pa vsaj na vsako policijsko postajo in teh imamo sedeminosemdeset. Kupiti želijo okrog sto električnih napravic, kupovali pa jih bodo postopoma, petnajst letos, petindvajset naslednje leto, petnajst jih imajo skrbno spravljenih že od prej … Eden naj bi po navedbah različnih virov stal od 1000 do 1200 evrov. Uporabna naloga iz matematike: koliko policijskih uniform in neprebojnih jopičev, ki jih imajo tudi premalo, dobite za ta denar?

Kaj je paralizator … Električni paralizator, šoker ali taser po angleško (poimenovan po največjem svetovnem proizvajalcu, Taser International), je električno orožje, ki v telo napadalca izstreli dve majhni elektrodi, s tankima žicama povezani s paralizatorjem, ta pa z električnimi impulzi visoke napetosti ohromi mišice in tako človeka onesposobi. Čeprav ga lahko kupijo tudi zasebniki, je paralizator predvsem prisilno sredstvo policije, namenjeno obvladovanju napadalnih ali potencialno nevarnih oseb. Kadar je policijski pendrek prekratek in bi bil v spopadu lahko poškodovan tudi policist, strelno orožje pa bi povzročilo prehude poškodbe, je paralizator tisti idealni »nekaj vmes«, ker ga lahko policist sproži z varne razdalje, hkrati pa pri ustreljenem ne povzroča trajnih poškodb. Tako so vsaj mislili. Vendar pa so pri Taser International svojo trditev, da je paralizator »nesmrtonosno orožje«, sčasoma pod težo dokazov in protestov spremenili v »manj smrtonosno orožje«. Ubitih in ranjenih policistov je resda manj, toda ubitih napadalcev ali domnevnih napadalcev je vedno več – uporaba paralizatorjev po svetu raste, narašča pa tudi število smrti, ki naj bi jih zakrivili. Raziskave o tem, ali paralizatorji ubijajo, dajejo mešane rezultate, velja pa pripomniti, da je večino tistih, ki trdijo, da ne, nikakor, paralizatorji ne ubijajo, financiralo podjetje Taser. V nečem pa se raziskave strinjajo: pri občutljivih osebah, to so ljudje s srčnimi obolenji, otroci, nosečnice, starejši, ljudje pod vplivom mamil ali alkohola, ljudje, ki so pravkar prestali večji napor (tekli pred policijo, na primer), lahko uporaba paralizatorja povzroči srčni napad ali ventrikularno fibrilacijo, to pa smrt, če ni takoj pri roki zdravnik. Včasih pa celo, če je.

Patologi so pri razsodbah, kaj je ubilo človeka, ki so ga pred smrtjo šokirali s paralizatorjem, zelo previdni. Prvič zato, pravijo, ker je treba upoštevati veliko dejavnikov in nekaterih včasih ne poznajo (na primer tega, kako se je umrli obnašal tik pred smrtjo, policija pa včasih ne da videoposnetkov, tudi če jih ima; treba se je zanašati na izjave prič, te so pa najpogosteje policisti sami). Pomemben pomislek patologov pa je zagotovo tudi strah, da jih bo podjetje Taser International tožilo, če bodo napisali, da je smrt zakrivil paralizator, to se je namreč že zgodilo – in sodnik je ugodil podjetju. V ameriški Nacionalni zvezi patologov so potem rekli, da je to že »nevarno blizu ustrahovanju«. Pri Taser International imajo tudi mehkejšo varianto pridobivanja strokovnjakov na svojo stran – kar nekaj takih, ki so delali raziskave o učinkih paralizatorjev, zdaj dela za podjetje in ima njegove delnice.

… in zakaj me hoče ubiti? Paralizator spusti električni tok naravnost v mišična vlakna, kar povzroči, da se ta začnejo nekontrolirano krčiti. Ali kot razložijo pri Taser International, paralizator preglasi navodila možganov telesu, ker »govori isti jezik« kot živci. Če ste zdravi, trezni, če nimate duševnih težav, če vas elektrodi po možnosti zadeneta nižje od predela prsi, bo zelo zelo zelo bolelo, vendar jo boste po vsej verjetnosti odnesli brez hujše škode. Če pa gre kaj narobe, če vas šokirajo (pre)večkrat, če ste v stresu ali drugače ranljivi … se lahko za vas zelo slabo konča.

Je torej paralizator smrtonosno orožje ali ne? Ali pa posvojimo dikcijo proizvajalca, da je »manj smrtonosno«? Različne komisije in odbori, ki so preučevali vpliv paralizatorja, so neizbežno prišli do zaključka, da preprostih odgovorov ni. Da je potrebnih več podatkov. Paralizatorje so preskušali na krepkih, zdravih ljudeh. Na tistih, ki so najbolj ranljivi, bolni, stari, drogirani … jih ne morejo, ker ne bi bilo etično. Treba bi bilo, svetujejo, sistematično zbirati in analizirati podatke o vseh primerih uporabe paralizatorja, o ljudeh, ki so jih šokirali, o njihovem zdravstvenem stanju in o tem, kaj se je z njimi zgodilo potem. In tega, kot ste verjetno uganili, nihče ne počne.

Nasmehnite se, snemajo vas. Uvedbi paralizatorjev v slovenske loge – nekaj časa so razpravljali celo o možnosti, da bi jih imeli jetniški pazniki – se vseskozi dosledno upira nevladna organizacija Amnesty International. Že lani je njen predstavnik Blaž Kovač menil: »Naša država jih ne potrebuje, ker za to ni vsebinskih razlogov. Policija strelno orožje uporablja zelo redko. Leta 2013 ga sploh ni, leta 2014 enkrat, lani pa osemkrat v enem samem dogodku. Ob odsotnosti resnih vsebinskih analiz za paralizatorje tako ni potrebe, iste cilje pa bi veljalo doseči z boljšo zaščitno opremo, večjim številom policistov in njihovo večjo usposobljenostjo.« Tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je popravljenemu zakonu o policiji izrazito nenaklonjena, čeprav ne samo zaradi paralizatorjev. »S takim zakonom nihče ne bo bolj varen, ne policisti ne državljani,« je rekla.

Več v Zarji št. 9, 28.2.2017